V Haagu na 20 let zapora obsojeni Slobodan Praljak spil strup in umrl v bolnišnici

Izrek sodbe v prizivnem postopku na haaškem Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije šestim visokim predstavnikom medvojne tvorbe bosanskih Hrvatov v BiH Herceg-Bosne so danes po skoraj dveh urah prekinili, potem ko je obsojenec Slobodan Praljak spil strup. Izrek sodbe so prekinili do nadaljnjega.

Praljak je izjavil, da je spil strup, potem ko je predsedujoči sodnemu senatu Carmel Agius povedal, da so mu v prizivnem postopku potrdili prvostopenjsko obsodbo na 20 let zapora zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti. "To je strup, ki sem ga spil," naj bi čez čas, ko je sedel po izreku sodbe, obsojeni Praljak dejal odvetnikom. Kmalu zatem se je spustila zavesa, ki preprečuje pogled na dvorano iz lože namenjene javnosti. Sodniki so bili videti presenečeni nad dogajanjem. Slobodan Praljak naj bi umrl v bolnišnici  Bronovo v Haagu.

Dvorana, v kateri se je zgodil samomor, je zapečatena zaradi policijske preiskave, saj ni jasno, kako se je Slobodanu Praljaku posrečilo prinesti stekleničko s strupom v dvorano. Strup je imel v žepu. Hrvaški komentatorji pa že ocenjujejo, da je takšen epilog sojenja "sramota za haaško sodišče." Svetovni mediji istočasno bolj poročajo o samem incidentu v sodišču, kot pa o dosojenih kaznih šesterici obsojenih.

Pri tem je ocena, da je Praljak popil strup zaradi strahu pred dolgoletno kaznijo, ki bi jo še moral preživeti v zaporu neutemeljena. Praljak se je namreč v zaporu nahajal že 13 let in osem mesecev, kar pomeni, da je že odslužil dve tretjine kazni. Po pravilu pa se obsojenci, ki odslužijo dve tretjini kazni pustijo na svobodo, kar pomeni, da bi bil Slobodan Praljak, če ne bi popil strupa, že kmalu na svobodi, kot poroča hrvaški Večernji list.  

 »Nisem vojni zločinec in zavračam vašo sodbo«

"General Praljak ni vojni zločinec in s prezirom zavračam vašo sodbo," je dejal 72-letni bivši načelnik generalštaba Hrvaškega sveta za obrambo (HVO), preden je primaknil k ustnicam temno rjavo stekleničko ter zatrdil, da je spil strup. V neposrednem prenosu dogodka ni bilo videti, je pa bilo slišati njegovo odvetnico, da je njen klient spil strup.

Iz vira blizu sodišču in prič v sodni dvorani se je izvedelo, da je Praljak spil tekočino neznane sestave. Po odločitvi sodišča stekleničke niso smeli odnesti iz sodne dvorane, za obsojenca pa so poklicali zdravniško pomoč. Helikopter, za katerega so sprva trdili, da so ga poklicali za obsojenca, nato ni pristal pred sodiščem.

Predstavnik sodišča je nato več kot uro po dogodku zbranim novinarjem potrdil, da je Praljak živ in da "prejema vso potrebno zdravstveno oskrbo". Hina je nato poročala, da je s haaškega sodišča odpeljalo reševalno vozilo, v katerem naj bi bil Praljak. Odpeljalo je v policijskem spremstvu.

Njegova odvetnica Nika Pinter je povedala, da nima podatkov o njegovem stanju. 

Pred tem je sodnik Agius v izreku sodbe sporočil, da so v prizivnem postopku, ki se je začel junija 2013, potekal pa marca letos, upoštevali del pritožb obrambe in tožilstva, da pa so kljub temu visoki civilni in vojaški predstavniki bosanskih Hrvatov "še naprej krivi za številne in težke zločine v BiH".

Sporočil je tudi, da je prizivni senat potrdil tudi prvostopenjski obsodbi bivšemu predsedniku vlade Herceg-Bosne Jadranku Prliću na 25 let zapora in bivšemu obrambnemu ministru Brunu Stojiću na 20 let.

Prizivni sodni senat mora izreči še pravnomočno sodbo bivšemu načelniku generalštaba HVO Milivoju Petkoviću ter bivšemu šefu vojaške policije Valentinu Ćoriću in šefu komisije za izmenjavo vojnih ujetnikov Berislavu Pušiću.

Šesterica je bila na prvi stopnji 29. maja 2013 obsojena na skupno 111 let zapora. Spoznali so jih za krive vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti nad Bošnjaki med letoma 1992 in 1994 zaradi etničnega čiščenja, pa tudi zaradi organiziranja koncentracijskih taborišč ter umorov, mučenj in posilstev v Hercegovini in osrednji Bosni. Petković je bil obsojen na 20 let zapora, Ćorić na 16 let, Pušić pa na 10 let.

Odzivi na dejanje Slobodana Praljka so bili različni. Medtem ko hrvaški komentatorji večinoma napadajo sodbe kot "politične", predvsem zato, ker naj bi bil z njo obsojeno tudi najvišje politično in vojaško vodstvo prve samostojne Hrvaške so na družbenih mrežah odzivi drugačni.

Aleksander Šešelj, sin srbskega predsednika radikalne stranke Vojislava Šešelja je na tvitter nalogu napisal "vsaka čast Slobodanu Praljku.".

Nek drug uporabnik tvittra Serge Truffaut je v nasprotju s tem zapisal, da so "Praljak in ostali wannabe ustaši, obsojeni na dan Republike SFRJ, tiste iste, ki so jo razbijali. Dajte strup separatiste in vsakemu da še kaj spije." 

"Hrabrost bi bila, če Praljak ne bi izvajal zločinov. In da bi tedaj popil strup, da bi se temu zoperstavil. To sedaj pa je že skrajno nepomembno dejanje," je ocenil Bojan Klačar.

screenshopraljak.png

Igor Čobašanović opozarja na nekaj drugega. "Ne vem, zakaj je bilo Praljku to potrebno. Kot vsak vojni zločinec bi lahko predčasno prišel iz zapora in užival v blagodetih države in cerkve. In vmes ustanoviti še nekaj podjetij."

Nekdanji srbski glavni pogajalec s kosovskimi oblastmi Borko Stefanović pa meni tako: "Z enim zastrupljanjem je končana neslavna zgodba o haaškem tribunalu. Sprave ni, rovi so globlji, sovraštvo večje. Kljub temu, da številni nacionalna sodišča ne bi nikoli obsodila zločine, ki bi ostali nekaznovani je Tribunal saga o napakah in nepravičnosti." 

Skupni zločinski načrt

Prizivno sodišče je razsodilo, da je obstajal skupni zločinski načrt s ciljem etničnega čiščenja Bošnjakov na območju Herceg-Bosne, da je potekal mednarodni oboroženi spopad ob vpletenosti Hrvaške ter stanje okupacije, s tem pa zavrnil pritožbo obrambe, ki je zahtevalo oprostilno sodbo ali občutno znižanje kazni.

S tem je pritrdilo, da je v BiH v letih 1993 in 1994 potekal spopad med HVO in vojsko BiH, ki so ga označili za mednarodni spopad. Potrdilo je tudi vlogo Hrvaške kot agresorja v BiH, tako kot je to storilo na sojenju Hrvatoma iz BiH Tihomirju Blaškiću in Dariu Kordiću zaradi zločinov v osrednji BiH.

Prizivni senat je tako pritrdil, da je obstajal skupen zločinski načrt pod vodstvom prvega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana s ciljem vzpostavitve hrvaške entitete v BiH in njene priključitve Hrvaški z namenom vnovične združitve hrvaškega naroda.

Pritrdilo je pritožbi obrambe in razsodilo, da je bilo uničenje starega mostu v Mostarju vojaško upravičeno dejanje. Na prvi stopnji je namreč sodišče presodilo, da je bil most v Mostarju sicer vojaški cilj, da pa njegovo uničenje ni bilo vojaško upravičeno dejanje, saj je bil glavni namen povzročitev psihične in fizične škode bošnjaškemu prebivalstvu vzhodnega dela Mostarja oziroma spodkopavanja njihove morale. Tožilstvo je pri tem izpostavilo obleganje vzhodnega dela Mostarja, v katerem je bilo takrat več kot 55.000 ljudi.

Sodni senat je zavrnil tudi večino pritožb tožilstva, ki je zahtevalo višje zaporne kazni za obsojene. Med drugim je presodil, da bi na prvi stopnji sodišče moralo obravnavati tudi poveljniško odgovornost obtoženih, ne pa samo v okviru skupnega zločinskega načrta. Zavrnilo je izrek sodbe v točkah obtožnice.

Posredno obsojen tudi Franjo Tuđman

V sodbah šesterici obsojenih je obenem zapisano, da je obstajalo »obstajal skupni zločinski načrt«, na čelu katerega je bil nekdanji hrvaški predsednik Franjo Tuđman. Njegov cilj je bila dominacija Hrvatov v delih BiH s pomočjo etničnega čiščenja muslimanskega prebivalstva.  S tem je pritožbeni senat zavrnil pritožbo obtoženih in potrdil sklep, da je takšen zločinski načrt vzpostavil Franjo Tuđman skupaj z drugimi političnimi voditelji z namenom vzpostavljanja entitete s starimi mejami Hrvaške.«

Pritožniki iz tako imenovane »Herceg-Bosne« so namreč trdili, da cilj njihovih dejanj ni bilo etnično čiščenje, pač pa vzpostavljanje entitete, ki bi tej entiteti omogočilo pripojitev Republiki Hrvaški. S tem je bila potrjena ocena prvostopenjskega sodišča, ki je ugotovilo, da so tako Franjo Tuđman kot tudi Gojko Šušak in general Janko Bobetko bili sodelavci pri skupnem zločinskem načrtu.

Zanimivo je, da je sodišče s tem v nasprotju s Slobodanom Miloševićem, ki je bil z obsodbo Mladića in Karadžića praktično »razrešen krivde« za zločine v BiH nepričakovano obsodilo tudi hrvaški vojni in politični vrh za načrtovanje zločinov v BiH.