torek, 23. april 2024 leto 29 / št. 114
V Blejskem jezeru preveč zlato rjave planktonske alge, še nevarnejše so modrozelene – bliskovito ubijejo pse
Smrtni sovražnik: cianotoksini so lahko usodni za hišnega ljubljenčka
Kvaliteta vode v Blejskem jezeru se sredi sezone hitro poslabšuje.
Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je bil tako na primer obveščen, da se je na Blejskem jezeru prekomerno razmnožila zlato rjava planktonska alga.
Inštitut kopalcem zato svetuje, naj se pri vodnih aktivnostih v jezeru izogibajo območjem z vidno prisotnostjo alg in pene v vodi ter naj se po kopanju stuširajo.
Špela Remec Rekar, ki v sektorju za ekološko stanje voda na Agenciji RS za okolje spremlja stanje Blejskega jezera, že dlje časa opozarja, da se ekološko stanje jezera, ki je bilo dolgo med zmernim in dobrim, slabša.
Razlogi za to so skokovit porast turizma, povečanje prometa ob in na jezeru ter povečanje števila ribičev in kopalcev.
Te alge lahko opazimo kot rjavo obarvana področja na mestih, kjer voda miruje.
Inštitut poleg kopanja na območju alg odsvetuje tudi sedenje na posušenih algah na obrežju jezera ter po kopanju priporoča tuširanje.
V primeru alergijskih reakcij, kot so draženje kože in sluznic ter oteženo dihanje, pa kopalcem svetuje, naj poiščejo zdravniško pomoč.
Cianobakterije proizvajajo cianotoksine, ki so zelo strupeni. Še bolj kot ljudem pa so ti toksini nevarni živalim, na primer psom.
Toda še bolj pozorni moramo biti v primeru, če smo lastniki – psov. Njim lahko zelo škodijo še nevarnejše, zelenomodre alge z veliko prisotnostjo cianobakterij.
Cianobakterije so izjemno raznolika skupina organizmov, na Zemlji navzočih že vsaj 3,5 milijarde let. Odgovorne so za nastanek kisikove atmosfere.
Te bakterije pa proizvajajo cianotoksine, ki so zelo strupeni. Še bolj kot ljudem pa so ti toksini nevarni živalim, na primer psom.
Pri razkrajanju cianobakterijskega cveta se porablja tudi kisik, kar privede do anoksij in množičnih poginov rib in drugih organizmov, ki so odvisni od kisika, raztopljenega v vodi.
Še bolj škodljivi in nevarni so cianotoksini, ki se v še posebej veliki količini sproščajo v fazi razpada cianobakterijskega cveta. Spadajo med najmočnejše toksine.
Cianotoksine s posebnimi plovili nadzirajo tudi na Koseškem bajerju in Blejskem jezeru, zaznali pa so jih tudi v vzorcih pitne vode, ko je med gradnjo mariborskega avtocestnega križa prišlo do posegov in motenj v višini podtalnice.
Kako nevarni so ti toksini za pse pa razkriva poročanje New York Timesa.
Znanih je namreč več primerov, ko so psi umrli zgolj zaradi plavanja v vodi, okuženi s citotoksini. Predvsem ob obalah Missisipija, v jezeru Hopatcong, največjem jezeru ob New Jerseyu in na drugih mestih. Javnost je še posebej pretresla novica o družini, ki je zaradi teh alg izgubila tri svoje pse.
Cianotoksine s posebnimi plovili nadzirajo tudi na Koseškem bajerju in Blejskem jezeru, zaznali pa so jih tudi v vzorcih pitne vode v Mariboru.
Pes Melisse Martin je svoj gobec samo nekajkrat pomočil v vodo, ko je iskal jabolka.
Druga dva psa sta bila blatna, vendar nista šla v vodo. Vendar ju je prvi pes poškropil. Ko so prišli domov, je mož okopal prvega psa, nenadoma pa je zaslišal krik soproge z dvorišča. Drugi pes je že imel krče. Takoj so ga odpeljali k veterinarju. Veterinar je vprašal, če so bili tudi ostali psi v vodi in zahteval, naj jih takoj pripeljejo. Toda bilo je prepozno. Vsi trije so kmalu poginili.
In to ni edini primer. Brittany Stanton je na primer svojega dve leti starega zlatega prinašalca Oliverja peljala do jezera Lady Bird v Austinu, kjer je v nekem trenutku z njenega kajaka skočil v vodo.
Ko je prišel iz vode, je kolapsiral in uro pozneje umrl pri veterinarju.
»Minila je samo ena ura, odkar sva zapustila vodo do trenutka, ko je Oliver izdihnil svoj zadnji dih,« je zapisala obupana lastnica na Facebooku. Naslednji dan so oblasti priporočile vsem lastnikom, da naj svoje pse – zaradi alg - ne puščajo v vodo.
Na podoben način sta Morgan in Patrick Fleming odpeljala collija Arya do jezera Allatoona blizu Atlante. Kmalu zatem je pes umrl, najverjetneje zaradi »toksinov alg«, kot je pojasnil veterinar.
»To se dogaja vsako leto v ZDA in po vsem svetu. Velikokrat bodo živčni toksini ubili žival hitreje, kot boste prišli do veterinarja,« opozarja Val Beasley, profesor veterine in ekološke toksikologije na državni univerzi Pensilvanija.
V vročih dnevih bolje, da se psi ne zadržujejo v bližini mirujočih voda, polnih alg. Za pse je namreč usodno lahko celo vdihavanje že posušenih alg ob obalah.
Lastniki psov bi se te nevarnosti morali zavedati tudi v Sloveniji.
Rdeča vrsta cianobakterij, Planktothrix rubescens, je namreč vezana na globino metalimnijske plasti (plast temperaturnega skoka) in se ob homotermiji – ko vsa jezerska voda doseže enako temperaturo – običajno dvigne na površino.
V manjših vodnih telesih, kakršna so Hotinja vas, Koseški bajer ali Pirnica, je cvetenje alg vezano na površino vodnega telesa, kar se kaže v površinskih goščah.
V globljih jezerih, kakršno je Blejsko, pa se cvetovi lahko pojavijo tudi v globini 20 metrov.
Pri tem se modrozelene alge še posebej rade razmnožijo, ko sušam sledijo poplave, ki sperejo v vode tudi veliko gnojil.
In prav zato je – povsem obratno, kot se običajno zdi, da je prav – v vročih dnevih bolje, da se psi ne zadržujejo v bližini mirujočih voda, polnih alg. Za pse je namreč usodno lahko celo vdihavanje že posušenih alg ob obalah.
