REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Slovensko brezvladje: levičarsko igračkanje z nacionalizacijo in podjetniško zavajanje o davkih

Slovensko brezvladje: levičarsko igračkanje z nacionalizacijo in podjetniško zavajanje o davkihMiha Kordiš - venezuelska trgovina

Takoj po podpisu koalicijske pogodbe so stavek o uvrstitvi dohodkov od kapitala v dohodninsko lestvico lastniki kapitala uporabili kot argument za označitev Slovenije kot »nepredvidljivega« poslovnega okolja, iz katerega bodo dobičke preselili, poslanci Levice pa so se pretirano odzvali s trditvijo, da bi bila takšna selitev dobičkov (po plačilu vseh davkov in dajatev) enaka »davčni utaji«, kot je zatrdil Luka Mesec. Še nekoliko dlje je šel Miha Kordiš, koordinator in poslanec Levice, ki je te dni še zaostril retoriko v debati glede slovenskega gospodarstva, še posebej glede dveh poslovnežev - Iva Boscarola in Igorja Akrapoviča.

Podjetnika Iva Boscarola in Igorja Akrapoviča je obtožil kar za »kapitalistično izsiljevanje nacionalnih držav«, in za kaznovanje obeh na Facebooku zahteval »nacionalizacijo.« Čeprav je pozneje poskusil zadevo predstaviti v bolj spravljivem in šaljivem tonu, češ da je šlo za »meme«, je svoje trditve še podkrepil s fotografijo nekdanjega venezuelskega predsednika Huga Chaveza, ki je uspel gospodarsko, kot smo že večkrat poročali, »zlomiti državo z največjimi zalogami nafte na svetu.« Pri tem je sam kot rešitev predlagal »nacionalizacijo«, na fotografiji Huga Chaveza pa je celo zapisano, da bo »nacionaliziral ta drek iz vas.« Skratka, podjetniki naj bi bili za rešitev tega problema "tepeni" z nacionalizacijo.   

Kratkovidnost groženj z nacionalizacijo

»O glej, Boscarol in Akrapovič širita neresnice o naših zahtevah po obdavčitvi dobička in - pomembneje - grozita s stavko kapitala. Ne, ker za pravičnejši prispevek h zdravju, izobrazbi, mobilnosti, varnosti in nasploh blaginji za slehernika ne bi imela. Ampak ker bogastva, ki si ga prisvajata iz delavskih rok in mozga, nočeta usmeriti drugam kot v lasten žep. Kapitalistično izsiljevanje nacionalnih držav je šolski prikaz omejitev reformističnih politik, kot smo si jih uspeli izboriti v koalicijski pogodbi. Rešitev? #Nationalize!« je zapisal Kordiš v svojem odzivu.

Ivo Boscarol
Pilot in podjetnik Ivo Boscarol.

Boscarol in Akrapovič seveda nista »širila neresnic«, če sta stavek iz koalicijske pogodbe zgolj uporabila pri oceni, kaj bi to pomenilo v tem trenutku. Do podobnega podatka je prišla tudi POP TV. In to bi bila res več kot 50 – odstotna obdavčitev dobička, saj bi ti dohodki po pravilu »padli« v najvišji dohodninski razred.

Tudi trditev, da bogastvo ustvarjajo zgolj »delavske roke« je s stališča sodobne ekonomije seveda neutemeljena. Da vso presežno vrednost ustvarja delovna sila, je bil aksiom marksizma 19. stoletja, trditi to danes pa je seveda smešno.

Toda prav tako je tudi res, da en stavek iz koalicijske pogodbe ni že zakon in da je sklepanje o »nepredvidljivem okolju« v Sloveniji vsaj preuranjeno. Prihodnji zakon bi morda dohodke od kapitala pri obdavčitvi preko dohodnine obdavčil drugače, kot je to zapisano danes ali pa bi uvedel izjeme. Tega v tem trenutku preprosto ni mogoče vedeti. Žolčna reakcija poslovnežev je bila zato pretirana in temu je seveda sledil prav tako slabo premišljena grožnja iz Levice, da je rešitev za napovedan beg kapitala - »nacionalizacija.«

Kordiš - tvit, Hugo Chavez

Kaj takšnega seveda lahko izrečejo predvsem mlajši politiki, ki so tedaj, ko smo nekateri že doživeli delovanje praktično povsem nacionaliziranega gospodarstva in hodili po kavo in druge potrebščine v Avstrijo in Italijo še lulali v plenice in socializem poznajo samo iz knjig in romantiziranih pripovedk. Še toliko bolj provokativno in nesmiselno pa je bilo v tem pogledu strašenje z nacionalizacijo.

Nacionalizacija naftene industrije v Venezueli je bila začetek neskončne spirale propadanja

Zakaj je seveda jasno, toda poglejmo samo ta »praktičen« primer nekoliko bolj podrobno. Kot pojasnjuje Forbes so korenine krize v današnji Venezueli res v nacionalizaciji.

Ki je bila sicer uvedena z najboljšimi nameni in je na začetku prispevala k dvigu izobrazbene strukture in boljše zdravstvene zaščite večine prebivalstva, vendar je na koncu privedla do hiperinflacije, lakote, bega kapitala in praznih polic v Venezueli, zaradi česar Brazilija zaradi milijonov ljudi, ki se selijo iz te države pravkar na svojih mejah z Venezuelo - namešča vojsko.  

To je danes država z 150 milijardami dolarjev dolga, ki ga ne more odplačati, čeprav ime ene od največjih zalog nafte na svetu.  Po podatkih OPEC-a je proizvodnja nafte v Venezueli padla na 1,62 milijone sodčkov na dan, kar je padec 649 000 sodčkov samo v enem letu (29 odstotkov) in več kot 1,1 milijon sodčkov v petih letih. Nafte se proizvaja manj, kot v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Hugo Chavez
Hugo Chavez, pokojni predsednik Venezuele - njegova pot v sedanji "ekonomski pkel" Venezuele je bila, kot vedno, tlakovana z dobrimi nameni.

In vse to se je začelo zaradi politike Huga Chaveza (1999 – 2013), ki si ga je za simbol svoje grožnje nesrečno izbral poslanec Miha Kordiš. Ob stavki leta 2003 je napodil polovico delavcev iz nacionalnega naftnega proizvajalca PDVSA, skupaj s tehničnim osebjem in managerji (ki po marksistični logiki itak ničesar ne prispevajo k dobičkom). Tuja podjetja je država deloma nacionalizirala ali pa enostransko spremenila obstoječe pogodbe. Multinacionalki ExxonMobil in ConocoPhillips sta se zato umaknili iz poslov. Zato niso izpeljali nobenih novih investicij. Posledično je PDVSA postalo zadolženo podjetje. Država se je ob tem še dodatno zadolževala in krepila javni sektor. Namesto z izkoriščanjem naftnih polj se je podjetje PDVSA de facto spremenilo v velikansko ministrstvo za socialo in razvoj. In celo tedaj, ko so cene nafte naraščale, je proizvodnja nafte v Venezueli stagnirala.

Pretirane reakcije Levice in 'fotografske' ter besedne grožnje z nacionalizacijo so bile za to stranko zgolj 'strel v koleno.'

Svoje so seveda dodale še ameriške sankcije. Država je prenehala odplačevati dolgove, letalska podjetja s prenehala s poleti v Venezuelo, samo letos bi država morala odplačati 8 milijard dolarjev kreditov, vendar denarja nima.

Tudi Rusija in Kitajska svoji zaveznici ne pomagata prav veliko. Preko meje države so že zbežali milijoni ljudi. Venezuela postaja sinonim za humanitarno krizo. »Ljudje v Venezueli danes nimajo kaj jesti. Vidite ljudi, ki jedo iz smeti,« opisuje stanje profesorica Margarita Lopez Maya iz Centralne Univerze Venezuele.

Venezuela - police v trgovini Vir:Wikipedija
Si v Sloveniji res želimo znova tako dobro "založene" trgovine, kot je ta, v Venezueli? Vir: Wikipedija

Gospodarstvo stagnira že od leta 2013 in samo letos bo aktivnost upadla za 15 odstotkov. Inflacija naj bi dosegla 13 000 odstotkov. Država je postala prva na »globalnem indeksu mizerije.« Proizvodnja zlata, aluminija in železa je padla od 33 do 64 odstotkov. Glede na odprtost poslovnega okolja po poročilu mednarodne finančne korporacije je Venezuela 180-ta država med 185 državami.

Časnik Economist je že leta 2014 ocenil, da gre v tem primeru za »v svetovnem pogledu za najslabše upravljano gospodarstvo.« V državi so nacionalizirali celo trgovske verige – menda zaradi manipuliranja s cenami. In tako je Venezuela država, v kateri tuji podjetniki po oceni časnika Foreign Policy ob investiranju - dobijo najmanj. Je torej takšna država res lahko vzor Sloveniji? Seveda ne. In zato so bile tudi pretirane reakcije Levice in »fotografske« ter besedne grožnje z nacionalizacijo za to stranko zgolj - »strel v koleno.«

Neresnice o »nepredvidljivem« poslovnem okolju

Vendar so enako neutemeljene tudi neresnice o »nepredvidljivem« poslovnem okolju, ki naj bi se zaradi enega stavka v koalicijski pogodbi menda takoj ob nastopu Šarčeve vlade pojavilo v Sloveniji.

V Sloveniji namreč povprečen davkoplačevalec v povprečju državi plača 34 odstotkov od svojih dohodkov. Pri tem pa večina niti ne ve, da je država do lastnikov kapitala precej bolj radodarna, saj 1022 prebivalcev, ki prejemajo tudi dobičke od kapitala, obdavči zgolj z zgolj 20,2 odstotka. Država jim torej priznava ogromno olajšavo. Leta 2016 je to v državno blagajno prineslo 38,7 milijona evrov.

Igor Akrapovič
Podjetnik Igor Akrapovič se je precej hitro odzval in napovedal prenos kapitala na krovno družbo ter odhod v "bolj predvidljivo" poslovno okolje.

Spor je kljub temu nastal zaradi naslednjega stavka iz koalicijske pogodbe: »Osebne prihodke iz kapitala in rent bomo vključili v osnovo za odmero dohodnine.« Omenjeni davek na dohodek iz kapitala, na izplačila dobičkov, na prodajo ali preprodajo vrednostnih papirjev, deležev podjetja in obresti je danes ločen od dohodnine in lastnike kapitala obdavčuje precej manj kot delovno silo. Davek na dohodek iz kapitala danes znaša največ 25 odstotkov, če do preprodaje npr. delnic pride v roku petih let, nato pa stopnja strmo pada. Kdor delnice preproda po 20 letih, davka na razliko v ceni ne plača.

Sporni stavek se glasi: 'Osebne prihodke iz kapitala in rent bomo vključili v osnovo za odmero dohodnine.'

Bistveno več davka bi seveda lastniki kapitala plačali, če bi če bi te dohodke v celoti vključili v dohodnino, kjer je danes najvišja stopnja 50-odstotna. Kar bi bilo dejansko slabo.

Toda tudi, ko smo takšen davek v Sloveniji poznali, je bil ta davek zaradi številnih izjem dejansko manjši. Davčna osnova se je pod določenimi pogoji zmanjšala za med 40 in 60 odstotki, država je davek pobrala le, če je šlo za špekulativno preprodajo, opravljeno v prvih treh letih in podobno.

Revoz, Novo mesto
Revoz - res je, da dobro polni proračun države in zaposljuje veliko delavcev, toda davka na dobiček praviloma ne plačuje.

Konkretno to danes pomeni naslednje: da je na primer po doslej znanih podatkih podjetje Pipistrel v zadnjih 10 letih ustvarilo 12,4 milijona evrov dobička, od česar je podjetje državi plačalo 1,7 milijona evrov davka na dobiček – v povprečju 14 odstotkov vsako leto. Podjetja v Veliki Britaniji, Avstriji, Italiji, Nemčiji, ZDA pa naj bi v povprečju plačevala od 20 do 30 odstotkov istega davka. V EU podjetja plačujejo v povprečju 23-odstotni davek na dobiček. Pipistrel naj bi ga lani plačal 14 odstotkov, Igor Akrapovič 8,7 odstotka, Joc Pečečnik z Interblockom pa na primer 6,5 odstotka. Ob tem so ta podjetja zagotovo uspela tudi zaradi dobro izobražene delovne sile, ki jo je zgradila in vzdrževala država, ki je vsaj nekaterim dodeljevala tudi subvencije.

Država z davki ne sme pretiravati, saj je kljub priporočilom OECD-ja soočena tudi s konkurenco drugih držav v multipolarnem svetu

Je pa seveda res, da obstajajo tudi države z nižjimi davki. In da še vedno obstajajo davčne oaze, ki omogočajo zelo nizke obdavčitve kapitala. Država zato z davki dejansko ne sme pretiravati, saj je kljub priporočilom OECD-ja soočena tudi s konkurenco drugih držav v multipolarnem svetu.

In čeprav organizacija najbolj razvitih ekonomskih držav OECD, katere članica je tudi Slovenija, danes ne priporoča več, da bi morali dohodke od kapitala obdavčiti nižje od plač, mora država pri presoji davkov ocenjevati tudi konkurenčnost Slovenije – in »davčno ponudbo« drugih držav. Zato so veliki premiki na tem področju zelo malo verjetni.

Letala - Pipistrel
Podjetniki v Sloveniji lahko računajo na dobro izobraženo in zdravo delovno silo in dobro infrastrukturo. Za to pa v največji meri z davki poskrbi prav država.

Trditve o načrtovanih ogromnih davkih in upravičenosti »strahu« pred previsoko obdavčitvijo so zato pretirane. Argumenti Levice o potrebi zvišanja davka na prihodke od kapitala zato morda res niso iz Venezuele, ampak iz priporočil OECD, toda zahteve po »nacionalizaciji« vsekakor so precej »venezuelske« in za slovensko gospodarstvo škodljive. Enako škodljive pa so tudi napovedi poslovnežev, ki so v tej državi uspeli tudi zaradi te države in njenih ljudi, ki že zaradi enega stavka grozijo s selitvijo v tujino.

Škodljive so tudi napovedi poslovnežev, ki so v tej državi uspeli tudi zaradi te države in njenih ljudi in ki že zaradi enega samega stavka grozijo s selitvijo v tujino

Kajti v sedanjem sistemu, kot navaja ekonomist Bine Kordež, podjetja, ki v Sloveniji ustvarijo približno petino celotnega dobička v državi, ne plačajo nič ali manj kot pet odstotkov tega davka. Revoz tako na primer že šest let ni plačal davka na dobiček, čeprav je imel v tem obdobju 90 milijonov evrov dobička, od česar je 30 milijonov prišlo iz državnih subvencij.

Če bi samo majhen del teh dobičkov država res dodatno obdavčila in nato prelila v boljše šolske, zdravstvene in infrastrukturne pogoje za »delovno silo« (in ne v vse obsežnejšo državno upravo!) - pa bi to seveda lahko koristilo vsem. To je seveda zelo daleč od kakršnekoli »Venezuele.« Pametni kapitalisti bi to razumeli. In bi to res lahko dokazali tudi s tem, da marsičesa, kar so izrekli v naglici in »na prvo žogo« – ne bi izrekli.