REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Slaba rast, dolg, brezposelnost: Italija je v stalni krizi in ne najde preprostega izhoda

Slaba rast, dolg, brezposelnost: Italija je v stalni krizi in ne najde preprostega izhodaVir: Insajder.com

Še zmeraj se veliko govori o brexitu, vendar pa bi lahko »spregledana« kriza v Italiji imela veliko bolj dramatične posledice za Evropo.

Italija v proračun EU še zmeraj prispeva več kot prejme.

Italija v proračun EU še zmeraj prispeva več kot prejme. Finančni prispevki držav članic v proračun EU naj bi bili določeni pravično glede na zmožnosti posamezne države. Močnejše je gospodarstvo države, več plača – in obratno. Proračun EU ni namenjen prerazporejanju bogastva, pač pa potrebam prebivalcev Evropske unije kot celote.

Če pogledamo finančno razčlenitev Italija–EU za leto 2017, ta kaže:

  • Skupaj finančna sredstva EU za Italijo: 9,795 milijarde evrov
  • Skupaj italijanski prispevek v proračun EU: 12 milijard evrov

Ali se EU morda osredotoča na napačno temo?

Italija in gospodarstvo

Skupni izdatki v letu 2017 - VIR Evropska komisija

Italija morda res ni tako pomembna trgovinska partnerica za druge evropske države kot je Združeno kraljestvo, vendar pa je Italija (skoraj) neločljivo povezana z evrom s Francijo, Nemčijo, Avstrijo in Slovenijo. Banke iz drugih evroobmočij so veliko vložile v Italijo - le francoske banke imajo italijanske vrednostne papirje v vrednosti 385 milijard evrov.

Italija je v krizi, ker država preveč porabi. Ampak to ni tako enostavno rešiti.

Evropska komisija je v sredo priporočila začetek kazenskega postopka proti Italiji zaradi visokih dolgov države. Vendar pa je poteza komisije morda epilog največjega gospodarskega neuspeha evroobmočja v zadnjih letih, saj ta ni uspela ublažiti gospodarske krize v Italiji.

Najpomembnejši gospodarski sektorji Italije leta 2016 so bili trgovina na debelo in drobno, promet, nastanitvene in gostinske dejavnosti (20,9 %), industrija (19,3 %) ter javna uprava, obramba, izobraževanje, zdravstvo in socialne storitve (16,9 %).

Blagovna menjava z državami EU predstavlja 56 % celotnega italijanskega izvoza (Nemčija 13 %, Francija 11 %, Združeno kraljestvo in Španija vsak 5 %), zunaj EU je znašal izvoz v ZDA 9 % in v Švico 5 %.

Gospodarska proizvodnja te južnoevropske države je zdaj nižja kot leta 2000, zato blaginja stagnira že 20 let. Istočasno ima Italija tretjo najvišjo stopnjo brezposelnosti v EU - vsaka tretja oseba, mlajša od 25 let, nima zaposlitve.

Italijanski senat, Trst

Dolg države pa je vsako leto višji.

Skupno stališče o tem, kako se je to zgodilo, je preprosto: Italija je v krizi, ker država preveč porabi. Ampak to ni tako enostavno rešiti. Od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, z eno izjemo, je Italija porabljala vse manj denarja, kot je zaslužila, razen plačil obresti.

Težava je zapuščina: italijanski dolgovi so v osemdesetih letih zaradi oslabljene proračunske politike eksplodirali.

Tako je država manj investirala v nove ulice in šole, manj porabila za učitelje in policijo kot za davke.

Težava je zapuščina: italijanski dolgovi so v osemdesetih letih zaradi oslabljene proračunske politike eksplodirali. Od takrat je morala država svojim financerjem plačati visoke obrestne mere. Vključno s tem dejavnikom ima finančni minister v Rimu vsako leto v proračunu manj denarja.

Ta vrzel se je še povečala z novim dolgom. Istočasno, ker je bila rast gospodarstva v zadnjih 30. letih slaba, se je javni dolg Italije stalno povečeval glede na gospodarsko proizvodnjo.

V času gospodarske krize leta 2008 in pritiskov držav evroobmočja se je tehnokratska vlada pod Mariom Montijem začela agresivneje upirati in zmanjševati porabo. Nato so sledile stroge zahteve držav v evroobmočju. To se je zgodilo sredi krize in ravno ob napačnem času.

Državna omejitev porabe in gospodarski padec zmanjšujejo zasebni sektor: podjetja kupujejo manj strojev, državljani pa skoparijo s porabo. Potrošnja potrošnikov je dejansko stagnirala od začetka devetdesetih let. Vse to bi bilo z drugačnim pristopom obvladljivo. Druge južnoevropske države, kot je Španija, so denimo zmanjšale porabo sredi krize in od takrat okrevajo.

Medtem ko podjetja in zaposleni v Sloveniji in drugih evro državah delajo več in bolj učinkovito, se v Italiji nič ne dogaja.

Medtem ko podjetja in zaposleni v Sloveniji in drugih evro državah delajo več in bolj učinkovito, se v Italiji nič ne dogaja. Nekateri ekonomisti krivijo strukturo italijanskega gospodarstva, vendar pa v Italiji obstaja veliko malih in srednje velikih podjetij, ki se lahko primerjajo z nekaj zelo produktivnimi prvaki.

Še en problem se odraža v slabih državnih institucijah. Pravzaprav Italija ni dobro ocenjena v analizi prijaznosti do podjetij. Pravni postopki trajajo dolgo, pridobivanje dovoljenj je težko. Še en dejavnik so slabosti v izobraževalnem sistemu: v Italiji se  izobražuje manj ljudi, kot v drugih industrializiranih državah.

Študija ekonomistov Bruna Pellegrina in Luigija Zingalesa z Univerze v Los Angelesu oziroma Chicagu zaključuje, da vse to v bistvu ni ključno.

Glavni problem je, da so italijanska podjetja slabo upravljana in ne morejo tekmovati na področju tehnoloških sprememb. Za to je odgovorna korupcija: v Italiji se v podjetjih spodbujajo družinski člani in prijatelji, ne pa najbolj sposobni ljudje, menijo ekonomisti.

Glavni problem je, da so italijanska podjetja slabo upravljana in ne morejo tekmovati na področju tehnoloških sprememb. Za to je odgovorna korupcija

Vse to pomeni, da nihče nima rešitve za to dramo. Italijanska vlada porabi preveč denarja, za kar je zdaj s strani EU prejela opomin. Sredstva so večinoma namenjena pokojninam in socialnim zadevam. To zagotovo ne bo povečalo rasti.

Evropska komisija zahteva reforme, država pa mora omogočiti večjo konkurenco. Vprašanje je, če se bo dvignila poraba državljanov, ali, če se bo upravljanje podjetij spremenilo na kratki rok.

Toda že vlaganje več denarja v infrastrukturo bi bil dober začetek.

Pravila evroobmočja puščajo malo manevrskega prostora in italijanska vlada raje znižuje pavšalno davčno stopnjo, za katero ni denarja, kot da vlaga v svojo infrastrukturo. Ali morda računajo na Kitajce?

Komentarji