REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Nepredvidljivi vzpon azijskega zmaja: ali Kitajska res lahko zasenči ZDA in postane številka 1 v svetu?

Nepredvidljivi vzpon azijskega zmaja: ali Kitajska res lahko zasenči ZDA in postane številka 1 v svetu?Xi in Trump, vir: Atlantic

Od konca hladne vojne Peking vidi v Združenih državah glavnega geopolitičnega tekmeca, vendar se je Washington šele pred kratkim začel zavedati te strateške tekmovalnosti, ugotavlja Atlantic v svoji zadnji številki.

Analitiki opozarjajo, da sta se tako Kitajska kot ZDA ujeli v Tukididovo past.

Kljub dejstvu, da so ameriški analitiki naposled začeli dojemati razsežnosti kitajskih ambicij, pa še vedno niso uspeli prepoznati izzivov, ki jih te predstavljajo.

Politični analitiki sicer razpravljajo o »teoriji tranzicije moči« in Tukididovi pasti, ki kaže, da naj bi bila Kitajska zelo blizu, da bi zasenčila ZDA v moči in bogastvu, ter zamenjala mesto z Združenimi državami Amerike na svetovnem parketu.

Večina analitikov ne dvomi, da sta se tako Kitajska kot ZDA ujeli v t. i. Tukididovo past, ki so jo poimenovali po atenskem zgodovinarju in generalu Tukididu. Ta je v znamenitem delu Zgodovina peloponeške vojne opisal boj med Atenami in Šparto, v katerem je sodeloval tudi sam. Po njegovem je bil eden glavnih vzrokov za začetek vojne vzpon Aten, ki je Špartance razbesnel.

Američani z vse večjim nezaupanjem opazujejo gospodarski in vojaški vzpon Kitajske.

Podobno se je dogajalo tudi pred začetkom prve svetovne vojne, ko sta bili v takšnem položaju takratni Nemčija in Velika Britanija.

Zato analitiki sklepajo, da se podobno ponavlja tudi zdaj, ko Američani z vse večjim nezaupanjem in zaskrbljenostjo opazujejo gospodarski in vojaški vzpon Kitajske.

O možnosti uresničitve Tukididove pasti je sicer svojčas v Seattlu govoril tudi kitajski predsednik Xi Jinping, ki je izpostavil, da »Kitajska želi poglobiti svoje odnose z ZDA, kar bi pripomoglo k razvoju obeh držav in njunih strateških ciljev. Na svetu Tukididova past ne obstaja. Če pa bodo velike države še naprej ponavljale enake strateške napake, bi zase lahko res ustvarile takšne pasti,« je poudaril kitajski voditelj.

Se bliža konec »trgovinske hladne vojne«?

Toda v teoriji, ki zagovarja obstoj Tukididove pasti v odnosih med Pekingom in Washingtonom, je opaziti kontradikcijo. Oziroma celo dve.

Xi Jingping je pozval Kitajce, naj dosežejo »kitajske sanje o nacionalnem preporodu.«

Prva je opazna v dejstvu, da Kitajska sama ne vidi svojega vzpona na ta način.

Ko je kitajski predsednik Xi Jingping pozval Kitajce, naj dosežejo »kitajske sanje o nacionalnem preporodu,« je le izrazil prepričanje, da si Kitajska preprosto pridobiva nazaj zasluženi politični in kulturni pomen.

Kitajska, prav tako kot Nemčija, o kateri je bilo nekoč - po njenem združevanju, povedano nekaj podobnega  - »ne išče svojega mesta pod Soncem.«

Natančneje, Kitajska smatra, da si zdaj vrača svoje enakopravno mesto v vrhu svetovne politike.

Kitajski voditelj Xi Jinping in ameriški predsednik Donald Trump

Druga težava pa je odprto vprašanje, ali bo Kitajska dosegla »preporoda«, če bo njeno gospodarstvo stagniralo ali če pride do strankarskega frakcionaštva.

Xi Jinping je veliko močnejši od svojih predhodnikov.

Xi Jinping je veliko močnejši od svojih predhodnikov, vendar je njegova vladavina tudi krhka.

Kitajska komunistična partija se že precej časa sooča s krizo legitimnosti, vendar bi Jinpingova transformacija Kitajske v visoko tehnološko državo morda lahko samo še pospešila to krizo. Kombinacija teh dejavnikov bi lahko Kitajsko kratkoročno naredila za nevarno, na dolge steze pa manj konkurenčno.

V vsakem primeru se bo moral Washington spopasti z močno in bogato Kitajsko, ki se hkrati spopada z domnevno gospodarsko stagnacijo in izzivi znotraj še vedno močne komunistične partije.

Toda Jinping ni videti kot vodja države, ki gre skozi proces političnega razpada ali gospodarske stagnacije. Ko je leta 2012 prevzel predsedovanje Kitajske, je govoril v Narodnem muzeju v Pekingu.

Jinping poskuša reorganizirati Kitajsko in ji vrniti njeno zgodovinsko mesto na mednarodnem prizorišču.

Dotaknil se je »stoletja omalovaževanja«, anglo-kitajskih vojn, padca zadnjega cesarja leta 1911 pa tudi zavidljivega napredka, kljub tujim okupatorjem.

Jinping je takrat občinstvo spomnil, da njegova stranka že dolgo poskuša reorganizirati Kitajsko in ji vrniti njeno zgodovinsko mesto na mednarodnem prizorišču.

Kitajska (levo) in ameriška vojska (desno)

In Kitajska je, ni dvoma - močna. Njena vojska razvija svoje zmogljivosti z neverjetno hitrostjo in spreminja porazdelitev moči v Aziji v svojo korist.

Kitajska vojska razvija svoje zmogljivosti z neverjetno hitrostjo in spreminja porazdelitev moči v Aziji v svojo korist.

Inštitut za strateške študije razkriva, da je od leta 2014 kitajska mornarica »lansirala več podmornic, vojnega ladjevja, letalonosilk in pomožnih ladij, kot je skupno število ladij, ki trenutno služijo v mornarici Nemčije, Indije, Španije, Tajvana in Združenega kraljestva

Kitajska hkrati vlaga ogromne vsote denarja v razvoj umetne inteligence in robotike, tudi kot sredstvo in pomoč, da bi lahko čim bolje izkoristila svoje naravne vire.

Vendar se je kitajski nov ekonomski model financiranja dolgov poslabšal od finančne krize leta 2008.

Jinping je radikalno spremenil notranjo dinamiko naroda. Rezultat je nepredvidljiv, toda zdi se, da Kitajski gre res dobro.

Takrat so ameriški analitiki napovedali, da bo Kitajska premagala Združene države na področju ekonomije. Toda niso opazili, kako se je Kitajska odzvala na krizo: ko je globalni trg presahnil, se je obrnila h kreditiranju doma. Kitajska je z ogromnimi spodbujevalnimi svežnji odkupila več dolgov.

Ta izkušnja je prepričala kitajske voditelje, da je potrebna previdnost; iz teh lekcij se je učil tudi Jinping.

Toda Jinping ni podedoval le oslabljeno gospodarstvo, ampak tudi razdeljeno politično elito. Njegov odgovor na te težave je bila odločna protikorupcijska kampanja, kakšna ni bila videna že od časa Mao Cetunga.

Organizacija te kampanje je okrepila načrte stranke. Jinping jo je uporabil kot dodatno orodje za družbeni in politični nadzor, ugotavlja Atlantic.

Šel je dlje od sankcioniranja korumpiranih kadrov in poslovnežev ter pozval k »popolnemu čiščenju treh neželenih oblik dela - formalizma, birokracije in ekstravagance.«

Kitajska se je sčasoma uveljavila v Južnem in Vzhodno kitajskem morju ter med svojimi sosedami, s katerimi se je nekoč vojskovala.

Kitajska se je sčasoma uveljavila v Južnem in Vzhodnem kitajskem morju ter med svojimi sosedami, s katerimi se je nekoč vojskovala.

Kitajska je v svoji bogati zgodovini videla številne dinastije, kako se dvigujejo in padajo. Toda Jinping je radikalno spremenil notranjo dinamiko naroda. Rezultat je nepredvidljiv, toda zdi se, da gre Kitajski zares dobro.

Še posebej v neusmiljeni trgovinski vojni, ki jo je sprožila administracija sedanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Toda zdi se, da umirjena kitajska drža v gospodarski hladni vojni, ki jo je sprožil Washington, že žanje prve sadove.

Vse kaže, da je Washington Post pravilno predvideval lanskega oktobra, ko je napovedal, da bo prav Kitajska med vodilnimi državami, ki bo narekovala novo svetovno gospodarsko ureditev.

Najhitrejši kitajski superračunalnik je petkrat hitrejši od najhitrejšega ameriškega.

Graham Allison, ki v svoji uspešnici »Predestinirani za vojno« analizira posledice Tukididove pasti, je prepričan, da vojna med obema velesilama ni nujna. Toda opozarja tudi, da so bile v preteklosti takšne - zelo pogoste. Prav tako opozarja na dejstvo, da se v ZDA in Evropi mnogi sploh ne zavedajo, kako hitro se razvija Kitajska. In nato navaja zanimive podatke.

Leta 2016 je na primer Kitajska na testih PISA dosegla šesto mesto v matematiki, ZDA pa devetintrideseto. Dosežek Kitajske je bil celo daleč nad dosežki držav OECD, med katere spada tudi Slovenija.

Po ocenah ameriške univerze Stanford imajo kitajski študentje računalništva in inžinerstva tri leta prednosti v sposobnosti kritičnega razmišljanja v primerjavi z ameriškimi kolegi. Leta 2015 je Univerza Tsingua prehitela znano ameriško univerzo MIT in postala najboljša univerza za inžinerstvu na svetu. 

Ob tem na Kitajskem vsako leto diplomira štirikrat toliko študentov kot v ZDA. In to ne vključuje okoli 300.000 kitajskih študentov, ki vsako leto diplomirajo v tujini.

Še leta 2003 je bil delež dodane vrednosti v tehničnih izdelkih s strani Kitajske 7 odstotkov, leta 2014 pa je bil ta delež že 27 odstotkov.

Roboti v tovarni Vir:Pixsell

Leta 2015 Kitajska ne samo, da je registrirala dvakrat toliko novih patentov kot ZDA, pač pa je v tovarnah postavila dva in polkrat več robotov, kot je bil to primer v ZDA.

Res je, da je Kitajska napredek dosegla tudi z nezakonitim kopiranjem tujih iznajdb, toda v tem trenutku je že zelo daleč od tega.

Leta 2015 so v kitajske tovarnah postavili dva in polkrat tliko novih roboov, kot v vseh tovarnah v ZDA.

Od leta 2013 je najhitrejši superračunalnik na Kitajskem in ne več v ZDA.

Leta 2001 Kitajske sploh še ni bilo na seznamu držav s 500 najhitrejšimi superračunalniki. Danes jih ima 167, dva več kot ZDA. In najhitrejši kitajski je petkrat hitrejši od najhitrejšega ameriškega, opozarja Graham Allison.

Prav zato tudi zgodovinar Stephen Wertheim v New York Timesu predlaga ameriškim elitam, da začnejo prakticirati »sodelovanje s Kitajsko,« silo, ki je »uspešno prakticirala vzdržnost glede uporabe sile v zadnjih 40 letih.«

Kajti če so zadnji dve leti pokazali karkoli, »potem je postalo očito predvsem to, da je vloga ZDA v svetu že bistveno drugačna kot doslej in bi lahko bila obsojena na veliko spremembo.«

Komentarji