Kmetijstvo ostaja srž gospodarskega spora med EU in ZDA

Ta teden se predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker nahaja v ZDA, kjer v pogovorih oz. pogajanjih z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom hočejo razrešiti gospodarski spor med EU in ZDA.

Včeraj je Juncker dejal, da je kmetijstvo postalo tako žgoča tema pogajanj, zaradi česar bo bilo izločeno iz splošnega gospodarskega sporazuma in bo potrebno narediti poseben dogovor le za kmetijstvo.

Juncker je izpostavil, da so Trump in njegova vlada izvršili »strahovit pritisk« na EU, da bi slednja odprla svoj trg za vse ameriške kmetijske pridelke. Evropski pogajalci so to zavrnili, pri čemer so dopustili le neomejen uvoz ameriške soje.

Evropsko kmetijstvo ni zaskrbljeno zaradi morebitnega vstopa ameriških kmetov na evropski trg, ampak potrebujejo sojo, ki se ne prideluje v Evropi v zadostnih količinah.

Že v sredo sta se Trump in Juncker dogovorila, da bo ZDA zaustavila izvrševanje dodatnih avtomobilskih carin v času pogajanj. Cilj pogajanj tega tedna je ukinitev carin na industrijske proizvode, vključno na aluminij in jeklo, ki so sprožili nedavno gospodarsko-carinsko vojno.

Med pogajanji se je EU tudi zavezala, da bo poskušala kupovati ameriški utekočinjeni zemeljski plin ter povečati nakup soje. Prav slednja zaveza je v četrtek sprožila Trumpovo najavo »zmage« nad EU na predvolilnem srečanju v kmetijski državi Iowa: »Pravkar smo odprli Evropo za vas kmete. Ne boste bili jezni na Trumpa, to vam lahko povem.«

Prodaja soje je namreč pomemben del ameriškega kmetijstva in s tem gospodarstva. Trumpove dodatne carine so sprožile plaz povračilnih carin s strani drugih držav. Tako je Kitajska, ki je med največjimi kupci ameriške soje, dvignila carinsko stopnjo na sojo in s tem povzročila velik udarec ameriškim kmetom.

Kitajska je namreč pričela kupovati sojo iz Brazilije in Argentine. Da bi zmanjšali izgubo, zadano proizvajalcem soje, je Trumpova administracija v začetku meseca napovedala za 12 milijard dolarjev subvencij za kmetijstvo, največ prav za pridelovalce soje.

Najava evropske namere po ameriški soji ni politična odločitev, ampak le potrditev potreb evropskih proizvajalcev. Juncker je tako poudaril, da EU ne more narekovati članicam in evropskim podjetjem dodatni nakup ameriške soje: »Kdorkoli, ki misli, da lahko komisija odloči, kdo lahko uvozi kaj iz kje, precenjuje sposobnosti komisije. Tržni dogodki, še posebej cene, narekujejo sojin sektor.«

EU je drugi največji uvoznik soje, po Kitajski. Večina uvoza pride iz Brazilije in ZDA, a zaradi kitajske prisotnosti na brazilskem trgu in nižjimi cenami ameriške soje bodo evropska podjetja na podlagi dobre ekonomije raje kupovala sojo iz ZDA. Ne glede koliko Trump prevzema zasluge za to.