Je že čas za »kapitalizem s človeškim obrazom«?

Avtomatizacija proizvodnje, okoljske omejitve in vse večje razlike med bogatimi in revnimi v posameznih državah kličejo po novih rešitvah. To, kar se trenutno dogaja v svetu z vzponom Donalda Trumpa, je seveda politika, ki ne prinaša nič novega, pač pa samo zaostruje glavne poteze že znanega ekonomskega sistema – višje carine in ekonomske vojne za nove in stare trge, zakrivanje oči pred uničevanjem narave in podobno.

Ali ob vseh katastrofah »centralno-planskih« ekonomskih sistemov sodobni kapitalizem lahko pokaže še kaj več? Marksistični ekonomist Michael Roberts v svojem blogu opisuje tri rešitve, ki jih vodilni strokovnjaki za kapitalizem ponujajo za reformo tega globalnega sistema, ki se je doslej pokazal za »najboljšo rešitev« med vsemi slabimi izbirami.

Tudi znane osebnosti, kot so Elizabeth Warren, lady Rothschild in Thomas Piketty namreč verjamejo v kapitalizem kot »najboljši socialni sistem za vsakogar,« ob tem pa dajejo različne predloge o tem, kako ga »popraviti.« Podatki namreč kažejo na vse večje padanje plač ter naraščanje dobičkov vodilnih delničarjev. Prevelike razlike v dohodkih pa lahko vodijo do razkolov v družbi, nestabilnosti, populizma in razpada družbenih sistemov.

Da bi ta kričeča nesorazmerja odpravili, vsak od njih predlaga drugačne rešitve. Tako Piketty predlaga višje davke, lady Rotschild želi drugačno ureditev pravic delničarjev, Elizabeth Waren pa želi posebno listino temeljnih pravic delavcev in njihovo sodelovanje v upravah podjetij. »Lahko ga imenujete odgovoren, vključujoč ali odgovoren kapitalizem, toda kapitalizem ne bo dal teh rezultatov,« je kljub temu skeptičen Michael Roberts.

Pri tem pa ob zgoraj omenjenih predlogi reform sploh ne gre za neresne ideje. Senatorka Elizabeth Warren je namreč najverjetnejša demokratska predsedniška kandidatka za spopad s Trumpom leta 2020. Imajo jo za »levo« v Demokratski stranki in za radikalno borko proti »trumpizmu« v vseh oblikah. V tem smislu je predlagala celo novo zakonodajo, ki krepi delavske pravice ter pravice lokalnih prebivalcev.

Njen »Zakon o odgovornem kapitalizmu« določa, da bi korporacije, ki dosežejo več kot milijardo prihodkov, od zvezne vlade morale pridobiti korporativno listino. Za kaj takega pa bodo pri upravljanju morala podjetja poskrbeti še za druge interese in ne zgolj za interese delničarjev. To pa pomeni upoštevanje interesov lokalne skupnosti, delavcev, potrošnikov ter mest, v katerih so prisotna. Ali kot je dejala sama: »Lani so dobički podjetij šli v nebo, medtem ko povprečne plače Američanov niso narasle. In to je ista stara zgodba že desetletja.«

Prepričana je, da je na Wall Streetu in drugje »prisotna obsesija z maksimaliziranjem dobičkov delničarjev, kar pomeni, da so se najpomembnejša ameriška podjetja »odločila, da bodo bogate naredila še bolj bogate.« Po njeni oceni so delavci imeli korist od gospodarskega vzpona zgolj v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v »zlati dobi.«

Med leti 2007 in 2016 pa so velika podjetja 93 odstotkov svojih dobičkov prepustila delničarjem. Celo v osemdesetih letih je bilo drugače, saj je bila polovica dobičkov namenjena tudi izboljšanju položaja delavcev. Po njenem predlogu bi delavci lahko tožili vodstva podjetij zaradi nepravične delitve, zaposleni v velikih podjetjih pa bi lahko izbrali kar 40 odstotkov upravnih odborov.

Na ta način bi bilo urejeno poslovaje okoli 3500 velikih ameriških korporacij in na stotine manjših. Njen predlog pa je prišel v javnost v trenutku, ko so podatki pokazali, da so vodilni v ameriških podjetjih v povprečju po podatkih Inštituta za ekonomske politike zaslužili kar 312-krat več kot njihovi delavci. Vodilni si tako v povprečju (v obliki realiziranih delniških opcij) izplačujejo 17,6 odstotkov povišic izračunanih na že tako ali tako visoke plače. Še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bila razlika med zaslužki delavcev in upravami 20 proti ena.

Vendar pa je tudi Michael Roberts zadržan do novih predlogov v ZDA. »Neenakost v prihodkih in bogastvu je, če uporabimo znan kliše, DNA kapitalizma. In prevlada korporativnih direktorjev je temeljni način ustvarjanja dobičkov za podjetja v kapitalističnem proizvodnem sistemu. Zamisel, po kateri bi bila podjetja zaradi določene zakonodaje prisiljena, da sprejmejo socialne cilje namesto maksimalizacije dobičkov, ni samo utopična, pač pa bo privedla do poraza,« ocenjuje ekonomist.

Na podoben način si tudi Thomas Piketty, znani francoski ekonomist, avtor znane knjige »Kapital v 21 stoletju«, želi svetovni davek za podjetja. Toda kako ga uvesti, če nimamo svetovne vlade? Tudi nemške reforme po letu 2000, ki so uvedla večjo participacijo delavcev, niso izničile neenakosti. Nasprotno. V Nemčiji je danes četrtina zaposlenih na »minimalcih.«Raziskava Inštituta za zaposlitev (IAB) v Nemčiji pa kaže, da se je neenakost v Nemčiji prav tako povečala. Začasne zaposlitve so se v tem času povečale kar za trikrat. Nemške plače so ob tem padle in so pod plačami iz leta 1999, medtem pa se je nemški BDP povečal kar za dobrih 30 odstotkov!

Preprostih rešitev za neenakosti, ki jih ustvarja kapitalizem, zato očitno še vedno ni. S tem pa se bo morala soočiti tudi nova slovenska vlada, ki ima v svojem programu veliko podobnih socialnih ciljev. Nikakršnega dvoma pa ni, da bi države, posamezno in skupaj lahko poskrbele za to, da bi bile posledice teh razlik čim manjše in ne bi omejevale razvoja družb.

In v tem pogledu sta »zmanjšanje prekarnosti« in dvig dohodkov najslabše plačanih delavcev v Sloveniji pravi koraki v smeri lajšanja najbolj očitnih hib sedanjega ekonomskega sistema.