Zakaj je prav, da nismo izgnali ruskih diplomatov

Naglica bi bila škodljiva, ker so številne države v preteklosti že sprejemale prehitre sklepe glede kemičnega orožja na podlagi lažnih »dokazov« ZDA in Velike Britanije.

Po poskusu umora Sergeja Skripala in njegove hčerke Julije je več kot 25 držav na treh celinah napovedalo, da bodo izgnale ali da so že izgnale ruske diplomate. Skupno število izgnanih ruskih diplomatov je več kot 144, hkrati pa je tudi Rusija pričela z recipročnim izgonom diplomatov iz držav, ki so izgnale njene diplomate.  

V Evropski uniji je res samo nekaj držav, ki so se odločile, da ne bodo sprejele ukrepale proti Rusiji zaradi zastrupitve bivšega dvojnega vohuna Sergeja Skripala v Salisburyju, saj naj bi 18 držav EU podprlo Veliko Britanijo. Sergej in Julija Skripal naj bi bila zastrupljena z živčnim strupom, znanim kot »novičok« oziroma »novinec«, ki ga označujejo tudi z imenom A234. Razvit naj bi bil še v sovjetskih laboratorijih in nanešen na kljuko v hiši Sergeja Skripala. Rusija trdi, da takšen strup lahko izdelajo ali pa so ga imele tudi številne druge države in da Rusija z zastrupitvijo nima ničesar.

»Trdni dokazi« držav z bogato zgodovino falsificiranja dejstev

Devet držav se na koncu vendarle ni pridružilo tej diplomatski gonji proti Rusiji, med njimi pa – kljub drugačnemu mnenju predsednika Boruta Pahorja ni Slovenije. Poleg Slovenije ruskih diplomatov ne bodo izgnale še Avstrija, Bolgarija, Ciper, Grčija, Luksemburg, Malta, Portugalska in Slovaška. Ruske diplomate je izgnala tudi Črna gora, ne pa tudi Srbija. Države so navajale različne razloge za svoje odločitve – od izogibanja preuranjenim sklepom, do potrebe po ohranjanja odprtih diplomatskih kanalov z Rusijo ali pa majhnega števila diplomatov, kjer bi izgon vodil do prekinitve diplomatskih odnosov.

Slovenski zunanji minister Karl Erjavec je sicer dejal, da bo vlada razpravljala o primeru napada z živčnim strupom na nekdanjega ruskega agenta Sergeja Skripala, da pa sam ne bo predlagal uporabe diplomatskih ukrepov solidarnosti z Britanijo. “Za zdaj mislim, da je treba najprej razčistiti, kaj se je zgodilo v Veliki Britaniji, gre za zelo nejasen in bizaren primer,” je dejal Erjavec novinarjem. 

Čeprav je odločitev slovenske vlade, da ne izžene ruskih diplomatov naletela na kritiko na slovenski desnici, ni dvoma o tem, da gre za pravilno odločitev. Razlogov za takšno ravnanje je veliko. Tudi Slovenija je majhna država, kjer bi izgoni drastično omejili naše diplomatske stike z Rusijo, gospodarsko pa z Rusijo ostaja precej povezana. Rusija zgodovinsko ni ogrožala slovenskih meja, pač pa je igrala vlogo zaveznika pri oblikovanju dveh držav, ki so bile osnova za poznejšo ustanovitev Slovenije, ki jo je Rusija tudi zelo hitro priznala. 

Najpomembnejši razlog pa je političen - naglica bi bila v tem primeru škodljiva, ker so številne države, tudi Slovenija, v preteklosti že sprejemale prehitre sklepe glede kemičnega in drugega orožja in na podlagi lažnih »dokazov« ZDA in Velike Britanije podprle vojne, v katerih je umrlo na milijone ljudi. Vsi se še dobro spomnimo, kako se je začela iraška vojna. S podobno »prepričljivimi« dokazi o iraškem »orožju za množično uničevanje«, ki ga pozneje nikoli niso našli. Kmalu se je izkazalo, da so bili dokazi, ki so služili za napad na Irak ponarejeni, sfabricirani in lažni. Toda tedaj je bilo že prepozno. Države na Bližnjem vzhodu so kakor domine padale v vrtinec vojne. Cena ameriške vojne »proti terorizmu« je bila že leta 2015, kot kaže zapis na strani Middle East Eye  več kot štiri milijone žrtev!

Ukrepanje proti Rusiji bi bilo preuranjeno tudi zato, ker se je v zadnjem času vsaj stanje Julije Skripal po poročanju BBC-ja že toliko izboljšalo, da lahko govori, kar bo zagotovo v pomoč preiskovalcem pri ugotavljanju, kaj se je dejansko zgodilo. Je pa treba istočasno poudariti, da je tudi Velika Britanija v tem primeru že ravnala v nasprotju z mednarodnim pravom. Rusiji ni poslala primerka domnevnega strupa, hkrati pa ruskim diplomatom ni dovolila dostopa do Julije Skripal, ki je vendarle ruska državljanka. To pa je kršitev Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih.

Na dodatne argumente, ki govorijo proti preuranjenemu sklepanju v Counterpunchu opozarja tudi Gary Leupp. Kar se tiče Skripala je najprej potrebno vedeti, da gre za nekdanjega dvojnega agenta, ki je Veliki Britaniji izdal več kot 300 ruskih vohunov. Obsojen je bil na trinajst let zapora, vendar je bil leta 2000 zamenjan z britanskimi vohuni in je od tedaj britanski državljan. Kar je v življenju počel, je bilo z moralnega stališča slabo – enako slabo, kot bi bilo, če bi britanski državljani izdajali Rusiji. Dvojne agente po navadi kruto kaznujejo – toda v tem primeru je šlo za že razkritega in zamenjanega agenta, ki za Rusijo več ni bil nevaren.

Kakšen bi bil torej sploh lahko bil ruski motiv in kdo bi lahko koval dobičke iz te zastrupitve? Živčni strup, s katerim sta bil zastrupljena Sergej Skripal in njegova hčerka je bil v akademski literaturi tako natančno opisan, da bi ga lahko izdelali številni »akterji.« Takšen strup naj bi po ruskih virih lahko imela celo Češka, danes članica zveze NATO. In ne zgolj Rusija. Rusija trdi, da je svoje zaloge uničila. In predvsem – zakaj bi Rusija odsluženega agenta, tik pred svetovnim prvenstvom v nogometu v Rusiji ubila na tleh Velike Britanije in to s strupom, ki bi vodil preiskovalce prav do njenih vojaških skladišč? 

Primer Skripal – nov napad na »lastno zastavo«?

»Putin je nekdanji KGB-jevec. Zelo racionalen in miren. Ve vse o agentih. In dvomom, da je sodil po moralnih kriterijih; zelo dobro razume, zakaj ljudje delajo to, kar je Skripal storil. Putin se je za izpustitev tega človeka dogovoril pred osmimi leti. Njegov edini motiv za njegov uboj bi bil, da kaznuje Skripala za pretekle grehe. Toda zakaj bi tako racionalna oseba sprožila mednarodni škandal z uporabo prepovedanega strupa zgolj zato, da bi umoril britanskega državljana in njegovo rusko hčerko, vse to pa brez jasnega razloga?« se sprašuje Gary Leupp. 

Ob tem je Rusija zahtevala, da Velika Britanija spoštuje mednarodna pravila v takšnih primerih in da naj dopusti Organizacij za prepoved kemijskega orožja (OPCW), da najprej ugotovi dejstva. Kljub temu pa so v Veliki Britaniji kot krivca vnaprej, že preden so bila ta dejstva odkrita – obtožili Rusijo. Skratka - kdorkoli je že uporabil ta strup, je zgolj sprožil val novih sankcij proti Rusiji, ki so bile samo dodane k tistim po državnem udaru leta 2014 v Ukrajini. Težko je verjeti, da Rusija tega ne bi mogla predvideti že pred uporabo »novičoka«, če ga je res uporabila. In zato je tudi malo verjetno, ali vsaj dvomljivo, da ga je res uporabila. 

Zelo lahko bi šlo tudi za »napad na lastno zastavo«, tehniko, kjer se organizirajo napadi na lastne cilje, da bi nato tisti, ki so to organizirali, lahko izvedli protinapade in dosegli svoje obveščevalne ali vojne cilje. Hitlerjev napad na Poljsko (primer Gleiwitz), japonska akcija v Mandžuriji  leta 1931 (primer Mukden), verjetno celo incident v zalivu Tonkin v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in potopitev USS Maine leta 1898 danes veljajo za v pretežni meri dokazane primere »napadov na lastno zastavo.« Tudi laži pred iraško vojno leta 2003, napad na Markale leta 1994 v bosanski vojni ter »primer Račak« pred intervencijo zveze NATO leta 1999  enako verjetno spadajo med sodobnejše operacije »napadov na lastno zastavo«, kjer so na koncu dobiček kovali tisti, ki so zagovarjali interese »žrtev« teh napadov. 

Prav zato je v takšnih primerih previdnost nujna. Prav v takšnih primerih so diplomati potrebni.  Njihovo izganjanje je zato korak nazaj, ne naprej. Slovenija je bila leta 2003 enkrat že po nepotrebnem na napačni strani zgodovine, ko je kot članica »koalicije voljnih« podprla napad na Irak.

In prav to danes od Slovenije terja več previdnosti ob zahtevah po hitrem kaznovanju Rusije s strani tistih držav, ki imajo za sabo – kljub temu, da so članice istih organizacij kot Slovenija - tudi bogato zgodovino podtikanja lažnih dokazov v mednarodni politiki.