REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

To vam prikrivajo: Iran in Hutiji spreminjajo tarče, gorijo rafinerije nafte v Savdski Arabiji!

To vam prikrivajo: Iran in Hutiji spreminjajo tarče, gorijo rafinerije nafte v Savdski Arabiji!Gorijo rafinerije v največji proizvajalki nafte na svetu...

V soboto, 25. julija, so HutiJI (Ansar Allah) izvedli dva ločena napada z balističnimi izstrelki, menevrirnimi izstrelki in droni na cilje v Savdski Arabiji.

Zanimivo je, da osrednji slovenski mediji o tem sploh ne poročajo, ali pa zgolj površno omenjajo napade na Savdsko Arabijo, ne da bi pojasnili, kakšna je škoda.

Morda zato, ker tudi oblastnikom v EU ni všeč poročanje o tem, kako se dan za dnem uničuje in ogroža skoraj edini vir, na katerega se je po zgrešenih sankcijah Rusiji oprla vsa kratkovidna evropska (in slovenska) politična elita.

Ta se ukvarja s svojimi majhnimi, banalnimi problemčki, medtem o svet dobesedno gori.

Res, le kaj bi lahko šlo narobe v trenutku, ko gorijo rafinerje nafte v največji proizvajalki nafte na svetu?

In prav zato tudi poteze slovenske vlade z zmanjševanjem trošarin in davkov ne bodo mogle bistveno ublažiti šoka, ki se pripravlja.

In prav zato tudi poteze slovenske vlade z zmanjševanjem trošarin in davkov na naftne derivate ne bodo mogle bistveno ublažiti šoka, ki se pripravlja.

Ob nizkih zalogah nafte v svetu se od 15. avgusta naprej povečuje tveganje pomanjkanja, pa tudi vse višjih cen. Novo vojno uničenje pa proizvodnjo nafte še poslabšuje.

Kakorkoli že, povsem jasno je, da so prvi napad izvedli na Jizan (jugozahodna obala, blizu jemenske meje) – tu je bila zadeta rafinerija, ki predeluje okoli 400.000 sodov nafte dnevno (približno 4 % Aramcove skupne proizvodnje).

Izbruhnil je požar, ki so ga potrdili tudi neodvisni sateliti (NASA FIRMS je zaznal toplotno anomalijo). To je prvi neposredni napad na savdsko naftno infrastrukturo v štirih letih.

Druga tarča je bila Yanbu (obala Rdečega morja) – to je strateško veliko pomembnejša tarča.

To je edini delujoč izvozni koridor za savdsko surovo nafto po tem, ko je Iran zaprl Hormuško ožino. Savdski cevovod Petroline (East-West Pipeline) je marca 2026 dosegel rekordnih 7 milijonov sodov dnevno, od tega se približno 2 milijona porabi za domače rafinerije, preostanek pa se natovarja na tankerje prav v Yanbuju.

Yanbu je po podatkih Kplerja junija 2026 obravnaval približno 92 % savdskega pomorskega izvoza surove nafte.

Oblastnikom v EU ni všeč poročanje o tem, kako se dan za dnem uničuje in ogroža skoraj edini vir, na katerega se je po zgrešenih sankcijah Rusiji oprla vsa kratkovidna evropska politična elita.

Poleg tega so Hutiji že prej (20.–22. julij) razglasili pomorsko blokado savdskih pristanišč in napadli dva tankerja (Encelia, Layla), po savdskih zračnih udarih na Hodeido pa so grozili še z napadi na pristanišča Jeddah, Dammam, King Abdullah Port, King Fahd Industrial Port in Yanbu Commercial Port.

Grški varnostni viri so poročali, da je savdska protizračna obramba prestregla dve balistični raketi, namenjeni proti rafinerijam v Yanbuju.

A nekatere rakete in droni so svoje cilje zadele. In to je precej hujše kot le blokada plovnih poti

Tu je bistvena razlika, ki jo je vredno poudariti: Hormuško ožino je Iran zaprl za promet – to je blokada poti.

Napad na Jizan in zlasti Yanbu pa ni blokada, ampak uničevanje same proizvodne/izvozne infrastrukture.

Motenje delovanja Yanbuja ne zmanjšuje le savdske rafinerijske kapacitete – grozi, da Savdsko Arabijo za čas kakršne koli daljše zapore povsem izloči kot delujočega globalnega dobavitelja nafte.

Z drugimi besedami: tudi če bi se Hormuz jutri odprl, poškodovanih rafinerij in izvoznih terminalov to ne popravi čez noč – gre za fizično uničenje zmogljivosti, ne le za oviranje prometa.

To je bistveno bolj dolgoročna in strukturna škoda kot pomorska blokada.

Trg je na to takoj reagiral: Brent je po napadu poskočil na 100 dolarjev za sod (skoraj 40-odstotni dvig v celotnem juliju 2026), nato se je stabiliziral med 89 in 90 dolarji – kar po mnenju analitikov kaže, da trg (še) ne vračunava popolne prekinitve dobave.

Prav zato so ZDA najverjetneje tudi (začasno) prekinile napade na Iran.

To domnevo potrjujejo tudi zahodni viri.

ZDA so v soboto zvečer drugič zapored prekinile skoraj dvotedensko serijo nočnih napadov na Iran, medtem ko so se spopadi med hutijskimi milicami in Savdsko Arabijo zaostrovali blizu ključne energetske ožine v južnem Rdečem morju.

Po poročanju CNN naj bi podpredsednik Vance in general Caine izrazila zaskrbljenost glede stopnjevanja vojne z Iranom, medtem ko je Trump tehtal to možnost.

Logika je jasna: nadaljnji udarci na Iran bi lahko sprožili še širše iranske/hutijske povračilne ukrepe prav na savdsko naftno infrastrukturo (in morda tudi na Emirate, Katar), kar bi ob že tako visokih cenah nafte in dejansko zaprtem Hormuzu lahko sprožilo pravo energetsko krizo.

Washington torej »ustavlja vojno« ne iz humanitarnih razlogov, ampak ker se boji, da bi eskalacija ušla izpod nadzora prav na območju, kjer ima Savdska Arabija največ za izgubiti.

Pri tem je potrebno pojasniti, kako je Savdska Arabija doslej »balansirala« med dosedanjo vojno.

To je ključni del zgodbe, ki ga zahodni mediji pogosto zamolčijo ali potisnejo ob rob.

Izraelski in ameriški mediji so Riad večkrat prikazovali kot neuradno zavezanega njihovi vojaški kampanji proti Iranu, kljub ponavljajočim se zanikanjem savdskega vodstva in njegovim pozivom k umiritvi napetosti.

Analitiki opozarjajo, da tako poenostavljeno pripovedovanje Riad sili k izbiri strani, povečuje njegovo ranljivost za iranske povračilne ukrepe, hkrati pa lahko zada usoden udarec njegovim diplomatskim odnosom s Teheranom – odnosom, ki bodo še toliko bolj dragoceni, če se bodo ZDA nekoč umaknile iz regije.

Savdska Arabija je torej doslej namenoma vodila dvotirno politiko: navzven zadržanost in pozivi k deeskalaciji, hkrati pa dejanska soodvisnost z ameriško vojaško infrastrukturo (letalske baze, obveščevalno sodelovanje).

Rijad pa se je zdaj znašel v položaju, ko nosi posledice vojaške kampanje, ki je ni niti izbral niti podprl – ZDA torej v savdskem strateškem razmisleku niso več le glavni varnostni partner, temveč tudi vir precejšnjega tveganja.

Konflikt je razgalil temeljno predpostavko, na kateri je od leta 2021 slonela savdska regionalna politika.

Poškodovani savdski tanker in ameriški patrioti v Bahrainu
Preslišano opozorilo in neučinkovita zaščita: Že pred leti miniran savdski tamker in rakete Patriot v Bahrajnu.

Nato pa je Savdska Arabija pristala na dogovor o jedrskem sporazumu z ZDA, ki je vezan na priznanje Izraela – kar je zelo nevaren premik.

To je verjetno najbolj eksploziven element celotne zgodbe.

Trump je v četrtek, 23. julija, sporočil, da bo civilni jedrski sporazum z Savdsko Arabijo vezan na normalizacijo odnosov Riada z Izraelom v okviru abrahamskih sporazumov.

Washington od nje zahteva javno priznanje Izraela – države, ki v Gazi po oceni številnih neodvisnih in tudi nekaterih zahodnih virov izvaja genocid nad Palestinci – kot ceno za civilni jedrski program.

Zanimivo je, da je bil to enostranski dodatek – ko je bil sporazum objavljen v sredo, niti ameriško ministrstvo za energijo niti savdska vlada nista omenila, da bi bil pogojen z odnosi do Izraela.

Kanal 12 je poročal, da si je Izrael zadnjih 24 ur prizadeval zagotoviti, da bo Trump sporazum vezal prav na normalizacijo z Izraelom.

To postavlja Savdsko Arabijo v izjemno neugoden položaj natanko v trenutku, ko ima na svojih tleh že naftne požare zaradi hutijskih napadov: Washington od nje zahteva javno priznanje Izraela – države, ki v Gazi po oceni številnih neodvisnih in tudi nekaterih zahodnih virov izvaja genocid nad Palestinci – kot ceno za civilni jedrski program.

S tem bi se Riad še bolj oddaljil od kakršnekoli verodostojnosti v arabskem in muslimanskem svetu, hkrati pa bi se dokončno postavil na stran, ki jo Teheran in njegovi zavezniki (Huti, iraške milice) razumejo kot sovražno.

Posledice so že vidne: prav v dneh, ko se je ta zahteva pojavila, so se hutijski napadi na savdsko ozemlje in infrastrukturo bistveno zaostrili – od pomorske blokade, napadov na tankerje, do neposrednega zažiganja Aramcovih rafinerij.

Savdska Arabija, ki je leta skrbno gojila neko obliko nevtralnosti do Teherana (tudi finančno podpirala dogovore s Huti proti piratstvu ob Somaliji), se je znašla ujeta med ameriško-izraelskim pritiskom na eni strani in iransko-hutijskim maščevanjem na drugi – natanko scenarij, ki se mu je poskušala izogniti.

Kaže, da bo v prihodnjih dneh ključno vprašanje, ali bo Riad pod tem dvojnim pritiskom popustil ameriškim zahtevam (in s tem tvegal še hujšo eskalacijo z Iranom) ali pa bo poskušal – tako kot doslej – ohraniti nekakšno ravnotežje, kar pa postaja vse težje, ko na tleh največje proizvajalke nafte dobesedno gorijo rafinerije.

In še dobrohoten nasvet: Če še vedno stavite na bencinske in dizelske motorje in upate, da bo politike vendarle srečala pamet, razmislite še enkrat: morda so goreči terminali Aramca, ki vam jih »osrednji« mediji nočejo pokazati zelo resen opozorilni znak, da razmislite o prehodu na elektriko…

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke