Tiha konfrontacija pod arktičnim ledom: Razmerje moči med jedrskimi podmornicami velesil se hitro spreminja

Dogajanje v dvajsetih letih tega stoletja je dosedanja razmerja moči v temeljih postavila na glavo.

Začelo se je z Rusko-Ukrajinsko vojno, oziroma bolje rečeno proxy vojno med Rusijo in NATOM leta 2014 in nato še 2022.

Nadaljevalo se je v letih 2025 in 2026, ko je vojna med Izraelom in ZDA na eni strani in Iranom na drugi strani destabilizirala celoten Bližnji vzhod, vse kaže, da pa tudi cel svet.

Kar naenkrat se je svet zavedel, da precejšen del svetovne trgovine, morskega transporta poteka skozi ožine.

Hormuška ožina je bila zaprta od 28. februarja. Iran in ZDA sta pravkar podpisala t.i, mirovni sporazum, a prav nobenih znakov ni, da bi v kratkem na Bližnjem vzhodu prišlo do normalizacije razmer.

Velik del svetovnega prometa med Daljnim vzhodom in Evropo poteka preko Sueškega prekopa, Rdečega morja in skozi ožino Bab el Mandeb.

Dandanes je že praktično vsem jasno, da skozi Hormuško ožino poteka kakih 20% svetovne proizvodnje nafte in utekočinjenega zemeljskega plina.

Precej manj jasno pa je kaj se dogaja s Suezom. V predkovidnem letu 2019 sta prekop in vodna pot dosegla rekordni promet.

Ta je znašal med 1200 in 1300 milijonov ton tovora letno. Covid, Jemen, Gaza in dogajanje v Iranu so to vodno pot temeljito oklestili in obseg transporta se je zmanjšal na tretjino nekdanjega obsega.

Pa še ta je temeljito pregnal zahodne ladje in skozi Rdeče morje plujejo le tiste ladje, ki ne pripadajo zahodnim silam.

Alternativi tej vodni poti sta dve. Tista okrog rta Dobrega upanja, to je okoli Afrike, ki je dolga, draga in zamudna.

Druga opcija pa je Severna morska pot, ki jo v zadnjih desetletjih ponovno vzpostavlja Rusija in v celoti poteka po njenih ozemeljskih poteh. Navkljub neverjetni odločenosti in trudu Rusov je ta morska pot v letu 2025 obseg prometa dosegel komaj 40 milijonov ton.

Kitajska že skorajda tri desetletja ne proizvede sama zadosti nafte in zemeljskega plina za svoje potrebe in je največji svetovni uvoznik energije.

Kot po tekočem traku postavlja nove termoelektrarne na premog, jedrske elektrarne, plinovode in naftovode iz Rusije in Kazahstana, sončne, vetrne elektrarne in hidroelektrarne, da bi zagotovila energijo za svojo nenasitno industrijo. Ta predstavlja v letu 2026 približno tretjino vse svetovne proizvodnje.

Vsa ta prizadevanja niso dovolj in Kitajska je življenjsko odvisna od uvoza nafte in plina po morju iz Bližnjega vzhoda.

Uvoziti mora kar 70% nafte in 42% zemeljskega plina. Pretežni del tega uvoza prihaja z Bližnjega vzhoda, kar jo dela posebej ranljivo.

Daleč so že časi, ko so ZDA imele Sovjetsko zvezo kot strateško nasprotnico. To vlogo je že pred desetletji prevzela Kitajska.

Nerodna reč pri vsem tem je, da je slednja tudi jedrska sila in bi neposredna konfrontacija z njo lahko imela negotov izzid in nepredvidljive posledice.

Pristop, ki ga imajo Američani, je tako posreden. Ideja je, da se jo ustavi posredno, preko prekinitve pomorskih poti in dostopa do trgov.

Po možnosti tako, da se jo sprovocira k aktivni dejavnosti v neprimernem trenutku. Tajvan oziroma Republika Kitajska bi v tem primeru prav gotovo primeren sprožilec.

Težava je le v tem kako to storiti. Kitajska vojna mornarica je v zadnjem desetletju po številu vojnih ladij postala najštevilčnejša na svetu.

Dejstvo pa je, da je kitajska vojna mornarica po tonaži še vedno manjša. Razmerje je 395 proti 296 ameriškim ladjam.

Kitajska vojna mornarica že lep čas ni namenjena delovanju v obalnih vodah, ampak je to mornarica odprtega morja.

Konflikt z mornarico ZDA je tako neizbežen. Vendar pa v tem trenutku kitajska mornarica še ni sposobna delovati po vse morjih sveta.

Svojo prevlado bi v času morebitnega konflikta lahko uveljavila z delovanjem do prve in druge verige otokov v Vzhodnem in Južnem Kitajskem morju in morda do Malaške ožine.

Prav tako je sposobna ohraniti pomorsko povezavo z ruskim Daljnim vzhodom.

Kaj več od tega, pa je v tem trenutku izven dosega njenih zmožnosti.

Nujno potrebni energetski in surovinski viri, tako niso pod njenim nadzorom, ampak pod ameriškim.

Vojno dogajanje zadnjih let je temeljito spremenilo razmere na morju.

Letalonosilke so se kot podoba nepremagljive vojne moči spremenile v kovinske kadi, ki so v trenutku, ko se približajo nasprotnikovim obalam, tarča brezpilotnih plovil, min, dronov, nevidnih letal, hipersoničnih in manevrirnih raket.

Kar naenkrat ne pomenijo moč ampak breme, potencialni strošek v višini 15 milijard dolarjev, kot stane izdelava ene ter potencialni strahoviti psihološki učinek ob njenem uničenju.

Primer je dogajanje v Iraku pred desetletji in v Iranu danes. V času odstranitve Sadama Huseina v Iraku je v Perzijskem zalivu nemotoma delovalo 5 ameriških letalonosilk.

Danes si nobena od njih ne upa približati Iranskim obalam na manj kot 1000 kilometrov.

Vendar je področje ožin in zaprtih morij eno, drugo pa so ocanske širjave. Dejstvo je, da ima Kitajska v tujini le eno vojaško bazo in sicer tisto v Džibutiju, ki je namenjena pregonu somalskih piratov.

Vso razdaljo med naftnimi polji in Kitajsko so ali odprti ocean ali pa ameriške baze.

Dejstvo je, da 3 kitajske letalonosilke in 4 nosilke helikopterjev preprosto niso kos 11 ameriškim letalonosilkam in 9 nosilkam helikopterjev.

Če pa zraven prištejemo še francosko in britansko floto (1+3 in 2 letalonosilki), pa je razmerje za Kitajsko še slabše. V takšnih razmerah tudi poskusi asimetričnega vojskovanja ne bi bili učinkoviti. Dandanes mornarice zahodnih držav kljub vsemu še vedno vladajo na odprtih morjih.  

Vse kaže, da je konfrontacija Kitajske z združenim Zahodom neizogibna in zdi se, da se bo to poizkušalo na način, da se jo blokira. Najraje s tem, da bi jo odrezali od energije. Nekaj podobnega kot so naredili z Japonsko konec tridesetih let prejšnjega stoletja. Vendar pa je vprašanje ali bo to delovalo.

Enako velja za izločitev Kitajske iz svetovnih trgov. Kitajska je danes že največji trgovski partner večine sveta in nepogrešljiva kot taka na področju izdelkov množične proizvodnje in visoke tehnologije. Morebitna izguba zahodnih trgov, bi bil sicer moteč dejavnik, vendar prebrodljiv.

PENTAGON'S NIGHTMARE: RUSSIA LAYS DOWN NEW STEALTH NUCLEAR YASEN-M SUB

Russia’s Sevmash Shipyard has laid down the Murmansk, the ninth Yasen-M class multipurpose nuclear-powered attack submarine. The Russian Navy currently operates five Yasen-class boats, with four more… pic.twitter.com/is25MP5z7Z

— NewRulesGeopolitics (@NewRulesGeo) June 19, 2026

V tem kontekstu se avtorju pokaže podoba intervjuja s predsednikom Xi-jem izpred nekaj časa, ko ga je zahodna novinarka opozorila na morebitno izgubo zahodnega trga.

Ta se je le namuznil in povedal, da Kitajska obstaja 5000 let, ZDA 250 in da so 95% vsega časa brez ZDA čisto lepo shajali.

Neumna svetovna politika zadnjih tridesetih let je naredila nekaj pred čimer sta že v sedemdesetih letih svarila Henry Kissinger in Zbigniew Brzezinski.

Rusija je po razpadu Sovjetske zveze želela urediti odnose z Zahodom. Nekaj časa je bila v zraku celo ponudba, da bi se pridružila NATU. Pa je Zahod ubral poltiko maksimalnih zahtev in želel Rusijo spremeniti v državo tretjega sveta. Pod Vladimirjem Putinom je država s praktično neskončnimi naravnimi viri bila dobesedno prisiljena v zavezništvo s Kitajsko.

Kitajska ima tako na svojem dvorišču državo z neskončnimi viri, ki je njena zaveznica predvsem zaradi tega, ker imata obe skupaj skupnega sovražnika. Takšen par pa je nemogoče ukrotiti skupaj. Vsakega posebej morda, skupaj: misija nemogoče.

The countries with the most nuclear bombs will seriously shock you. What do you notice? pic.twitter.com/IwpggIcyEx

— USA NEWS (@usanewshq) June 22, 2025

Rusija je tako tista, ki oskrbuje Kitajsko z nafto in zemeljskim plinom, pa tovrstnega početja Zahod ne more preprečiti.

Sistem naftovodov ESPO dostavlja nafto, Moč Sibirije 1, pa zemeljski plin. V pripravi gradnje je Moč Sibirije 2, ki pa ne bo dostavljal le dodatni plin, ampak bo preokretnica. Plin s polotoka Jamal, ki je dolga desetletja tekel proti Evropi, bo sedaj tekel proti Vzhodu.

Vse to ni dovolj in spet smo pri Severni morski poti.

Gre za najkrajšo vodno pot, ki poteka med kitajskimi pristanišči, ruskimi nahajališči v Sibiriji in evropskimi tržišči. Predvsem za nafto in utekočinjeni zemeljski plin.

Zahod na vse načine poskuša sabotirati to vodno pot, dogajanja z Grenlandijo v zadnjih letih so namreč v tem kontekstu.

Zahod naj bi to storil preko svojih oporišč, ki se raztezajo od Aljaske, Kanade, Grenlandije, Spitzbergov, Norveške in Islandije. Vendar je hudič v podrobnostih.

Severna morska pot poteka po ruskih ozemeljskih vodah. Infrastruktura poti se pospešeno razvija. Za to skrbi kakih 50 ruskih ledolomilcev.

Pa vojaška oporišča ob vsej poti. Mimogrede.

Kitajska, ki sploh nima morij, ki zamrznejo, jih ima 5.

Zahodni ledolomilci so nepomembni.

Ideja je, da pot ne bi bila odprta za ladje le med majem in oktobrom, ampak preko celotnega leta.

Vse skupaj kaže na skokovito rast prometa in neustavljiv trend.

Po poti danes ne plujejo več le tankerji nafte in plina ampak tudi že kitajske kontejnerske ladje.

Da o kopenskem delu »Pasu in ceste« sploh ne govorimo.

Preostali del morske poti poteka skozi Cušimsko ožino med Japonsko in Južno Korejo. Obe sta sicer zaveznici Zahoda, a blokada ožine je nemogoča.

Celotna Kitajska mornarica je v neposredni bližini, enako velja za rusko floto na Daljnem vzhodu.

Kitajska proizvede približno 70% vse svetovne tonaže civilnih ladij. Od preostalega 10% proizvede Južna Koreja, 10% pa Japonska.

Kar preostane je proizvodnja preostalih držav. Zahodne države so kar naenkrat nepomembne tudi na tem področju.

To se lepo vidi, ko ZDA gradi svojo vojno mornarico. Od približno 400 ladjedelnic v 50-tih letih jih je ostalo dvajset. Porazgubil se je tudi usposobljeni kader in mornarica se ukvarja z neprestanim reševanjem Gordijskega vozla zamujenih rokov, prekoračitve stroškov in zgrajenih ladij, ki ne dosegajo zahtevanih tehničnih standardov.

Po drugi strani je bilo tudi Rusko ladjedelništvo tarča ostrih sankcij.

Pa se je rusko vodstvo zavedlo pretečih težav in pravočasno nabavilo tankerje t. i. »Senčne flote«, ki pa niso čisto nič drugega kot običajni tankerji, ki pa jih ne zavarujejo zahodne zavarovalnice, ker jih pač nočejo.

Podobno velja za LNG tankerje za arktične razmere, ki jih po sankcijah Južne Koreje, Rusija sedaj proizvaja sama.

Celotna trasa je v dosegu ruskega vojnega letalstva.

Dejstvo je, da je edina ruska letalonosilka Admiral Kuznjecev že vrsto let v prenovi in ni jasno, ali bo sploh kdaj še operativna.

Sta pa tik pred dokončanjem obe ruski nosilki helikopterjev, ki jih je Rusija po propadlem poslu z Mistrali zgradila sama.

V takšnih okoliščinah zahodno ladjevje na Arktiki nima kaj iskati. Z izjemo podmornic.

Zakaj tako je potrebno iskati v Arktičnem okolju.

To je neverjetna zmeda ledenih plošč in gora, ki se ob oglušujočem hrupu premikajo sem in tja v divjih vremenskih razmerah na površju.

Najti podmornico v takšnih okoliščinah je kot iskanje igle v kopici sena.

Nuklearni pogon je tu obveznost in jih delimo v tri skupine.

Jurišne podmornice namenjene proti sovražnikovim plovilom, balistične podmornice namenjene jedrskemu odvračanju in specialne podmornice za posebne naloge.

Ob nekaj starejših modelih ima Rusija še 4 jurišne podmornice razreda Akula in še 6, ki so v raznih fazah preureditve. 

Podmornice razreda Yasen so najnovejše podmornice 3. generacije. 6 jih je aktivnih in še šest v različnih fazah gradnje.

Pri balističnih podmornicah so predhodne razreda Typhoon upokojene.

Je pa zato dokončanih 8 razreda Borei, še šest jih pa je v različnih fazah gradnje.

Podmornice namenjene jedrskemu odvračanju ima vsaka na krovu 16 raket Bulava od katerih vsaka nosi 6 jedrskih glav.

Upoštevati pa je treba tudi še na desetine konvencionalnih podmornic razredov Kilo in Lada, ki tehtnico še bolj prevrnejo na rusko stran.

Kitajska z hitrim razvojem in gradnjo svojih plovil hitro dohiteva najmočnejše.

Devetim jurišnim podmornicam ob boku stoji 7 balističnih. S tempom gradnje za eno zahodno - zgradi pet svojih.

Indija tu ni čisto pomembna. Ima štiri. Vedno glasnejše pa govorice, da tudi Severna Koreja gradi svojo prvo.

Njim nasproti stoji mornarica ZDA. Ta razpolaga s 24 jurišnimi podmornicami razreda Los Angeles, 3 Seawolf in 22 Virginia.

Del jedrske triade predstavljajo balistične podmornice razreda Ohio, ki jih ima 18.

V primeru splošnega spopada bi na njihovo stran stopili tudi podmorniški floti Združenega kraljestva in Francije.

Britanska mornarica razpolaga s 6 jurišnimi podmornicami razreda Astute in štirimi razreda Vanguard.

Francija ima dve jurišni podmornici razreda Rubis in 4 razreda Suffren.

Njim ob boku plovejo 4 balistične podmornice razreda Le Triomphant.

Pogled na razmerje sil pokaže, da je Rusija z asimetričnim razvojem podmorniških sil v dobršni meri otopila moč nasprotnih mornaric.

In da Kitajska s svojo enormno gradnjo dohiteva začetni zaostanek.

V takšnih razmerah se zdi kakršni koli uspeh konfrontacije Zahoda proti skupnim silam Rusije in Kitajske v najboljših razmerah hudo dvomljiv.

Tako v obliki proxy vojn, ekonomskih blokad in v skrajnem primeru odprtega spopada. ZDA, pod predsednikom Trumpom in Evropska unija pod vodstvom Ursule von der Leyen sta se znašli v izredno neugodnem položaju.

Uspeha v Ukrajini in Bližnjem vzhodu navkljub silovitim prizadevanjem ni na vidiku.

Dolgoročno se soočata z gospodarskim in tehnološkim zaostajanjem, izgubo primata dolarja in evra, strahovito zadolženostjo, demografskim zaostajanjem in konec koncem z izgubo vojaške superiornosti.

Vsaka velesila se vzpne, je na vrhuncu svoje moči in nato zdrsi s svojega vrha.

V času naših življenj lahko prvikrat v zgodovini ta datuma tudi natančno določimo.

24. februarja 2022 se je zgodil začetek konca Evropske unije, 28. februarja 2026 pa začetek konca ZDA.

Na nas je, da vidimo, kaj prinese jutrišnji dan.