REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Tajna pogajanja, ki bi Gadafiju rešila življenje, a sta jih državi sabotirali: Kako so v hotelski sobi zapečatili usodo Libije

Tajna pogajanja, ki bi Gadafiju rešila življenje, a sta jih državi sabotirali: Kako so v hotelski sobi zapečatili usodo LibijeGadafi je bil pripravljen leta 2011 sestopiti z oblasti, toda London in Pariz sta, ob orkestraciji Rima in Washingtona hiteli bombardirati Libijo. Vir: Twitter
Moamer el Gadafi, ki je Libiji vladal 42 let, je bil pripravljen odstopiti in zapustiti politiko, pod pogojem, da bodo državne institucije ostale nespremenjene.

Dva meseca sta minila, odkar so Libijci začeli protestirati na ulicah mest; na stotine ljudi je bilo ubitih v brutalnih spopadih med vladnimi silami in uporniki, ki jih je podpiral NATO, medtem ko so v nekaj tisoč kilometrov oddaljeni hotelski sobi vojskujoče se strani vodile tajna pogajanja za končanje vojne.

Zaupni pogovori ob posredovanju Norveške, podrobnosti katerih razkriva britanski Independent ob deseti obletnici bombardiranja Libije s strani ZDA in ostalih zaveznic iz zveze NATO, so bili morda edino upanje za miren konec libijske državljanske vojne leta 2011.

Strani sta se dogovorili o osnutku besedila, v katerem je bilo zapisano, da bo Moamer el Gadafi, ki je Libiji vladal 42 let, odstopil in zapustil politiko, vendar bodo državne institucije ostale nespremenjene.

Toda pogajanja se na koncu niso izšla, po njihovem propadu pa so uporniki ob podpori sil zveze NATO ujeli in brutalno umorili Gadafija.

Po novi raziskavi preiskovalcev števila civilnih žrtev Airvars je bilo med vojno ubitih več kot 1.000 civilistov.

Libija je zdrsnila v popoln kaos.

Libija je po propadu pogajanj, ki so jih spodkopale zaveznice zveze NATO, zdrsnila v kaos, ki traja že desetletje. Vir: Twitter

V naslednjem desetletju je bila Libija prizorišče nenehnega konflikta sprtih strani, ob tem je postala tudi druga največja baza t. i. Islamske države (ISIS).

Prejšnji teden je sicer zaprisegla začasna vlada enotnosti, ki je zadnji politični poskus zaustavitve nasilja v državi.

Cena psevdodemokracije na konicah ameriških in zavezniških bomb: Libija danes. Vir: Twitter

V svojem prvem intervjuju za mednarodne medije glede pogajanj leta 2011, tedanji norveški zunanji minister Jonas Gahr Støre, ki je posredoval pri oblikovanju (žal neuspelega) sporazuma, obtožuje Francijo in Britanijo, da sta v resnici spodkopali pogajanja, ker sta nasprotovali doseženi pogajalski rešitvi.

»Dojel sem, da v Londonu in Parizu ni prostora za diplomatske opcije. Če bi v mednarodni skupnosti tedaj obstajala pripravljenost ubrati mirno pot, bil bi možen manj dramatičen izid in bi se izognili propadu libijske države,« poudarja Støre.

Takrat so druge države, ki so podpirale dogovor, s prstom kazale na tedanjega britanskega premierja Davida Camerona in francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja, da za vsako ceno zahtevata spremembo režima v Tripoliju, kar sta oba državnika v javnosti sicer zanikala.

»Dojel sem, da v Londonu in Parizu ni prostora za diplomatske opcije. Ali sta bili Francija in Velika Britanija pripravljeni razmisliti o čemerkoli, kar bi bilo zunaj vojaških rešitev? Tega odgovora ne poznamo. Če bi v mednarodni skupnosti tedaj obstajala pripravljenost ubrati mirno pot, sem prepričan, da bi bil možen manj dramatičen izid in bi se izognili propadu libijske države,« poudarja Støre.

Moamer al Gadafi je ostal v zavesti ljudi le še kot spomin, družba v Libiji pa ostaja globoko razdeljena. Vir: Twitter

Spomnimo, februarja leta 2011 so številni Libijci sledili zgledu drugih arabskih držav in šli na ulice ter zahtevali konec Gadafijeve avtokratske vladavine.

Varnostne sile so upor surovo zatrle in Gadafi je obljubil, da bo razbil »podgane na ulicah«.

Združeni narodi so 17. marca istega leta izglasovali posredovanje v Libiji, da bi Gadafiju preprečili, da izvaja nasilje nad lastnim ljudstvom, nakar so letala Nata v naslednjih sedmih mesecih izvedla več kot 7000 napadov na libijske sile.

Medtem pa so tudi Gadafijevi zavezniki na skrivaj zahtevali pogajanja.

Čeprav je Gadafijev najljubši sin Saif al-Islam javno obljubil, da bo upor v državi zatrl v kali, je hkrati pozval najvišje norveške uradnike v Tripoli.

Dva visoka norveška diplomata sta bila celo v predsedniški palači v Tripoliju, ko je bila v New Yorku sprejeta resolucija OZN, ki je Natu omogočila napad na Libijo, razkriva Jonas Gahr Støre. Zaradi njihove varnosti so jih morali nujno prepeljati čez mejo v Tunizijo.

Nekoč: Oče in sin Gadafi. Vir: Twitter

Norveška je s skoraj 600 odvrženih bomb postala aktivna članica Natove bombne kampanje v Libiji.

A hkrati je takratni norveški premier in sedanji generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg prosil ministra za zunanje zadeve v svoji vladi Jonasa Gahra Støreja, da v najstrožji tajnosti nadaljuje pogajanja na Norveškem.

Skandinavska država ima dolgo zgodovino tihe diplomacije na Bližnjem vzhodu, vključno s posredovanjem v sporazumu iz Osla iz leta 1993, ki je dosegel medsebojno priznanje med Izraelom in Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO).

Jonas Gahr Støre
Jonas Gahr Støre. Vir: Wikipedia

Po tednih v katerih se pogajanja niso premaknila z mrtve točke, je Støre 27. aprila leta 2011 organiziral prvo srečanje iz oči v oči med predstavniki Gadafijevega režima in libijske opozicije v hotelski sobi v Oslu.

Predstavnik Gadafiju zvestih privržencev je bil Mohamed Ismail, desna roka Gadafijevega sina Saifa al-Islama.

Za upornike je bil to Ali Zeidan, ugledna osebnost opozicijskega Nacionalnega prehodnega sveta, ki bo kot premier prevzel vodenje vlade v Libiji oktobra leta 2012, natanko leto dni po Gadafijevem brutalnem umoru.

Støre razkriva, da je bilo vzdušje na pogajanjih zelo čustveno – šlo je za ljudi, ki so se poznali in jim je bilo mar za svojo državo.

Norveški diplomati so na koncu pripravili »celovit načrt« za končanje krize v Libiji.

Prvi stavek izpogajanega sporazuma se je glasil: »Polkovnik Gadafi se je odločil sestopiti z oblasti in na ta način končati prvo fazo revolucije.«

Støre je celo telefonsko govoril s Saifom al-Islamom, da bi se prepričal in potrdil, da načrt uživa podporo tudi na najvišjih ravneh v Libiji.

Toda pred pogajalci se je preprečila nepremostljiva ovira – kakšna bo sploh usoda polkovnika Gadafija?

Svetovno znani voditelj Libije namreč ni hotel zapustiti domačega ognjišča - strinjal se je, da zapusti politiko, ne pa tudi da odide iz države.

»Ljudje, zelo blizu Gadafija, ljudje v pravnem aparatu, v njegovi družini, so podpirali načrt, ki je bil na mizi. Toda Gadafi je potegnil ročno, ko je šlo za egzil,« je Gadafijevo zavračanje ideje, da konec življenja prebije nekje v izgnanstvu opisal Ståle Wig, norveški avtor neavtorizirane biografije Støreja, ki je dolga leta po začetku vojne v Libiji javnosti prvič razkril obstoj tajnih pogajanj, ki bi lahko preprečila tragedijo Libijcev, ki traja že desetletje.

Skomine zahodnih politikov po libijski nafti... Vir: Twitter

Støre poudarja, da ne more z gotovostjo zatrditi in ne ve, ali bi Gadafi res sčasoma odstopil in ali bi skrajne uporniške skupine na terenu res sprejele sporazum iz Osla, vendar pa lahko potrdi, da velike zahodne države zagotovo ni zanimal dogovor, dosežen s pogajanji.

Dogovor iz Osla so diplomati predstavili tudi vodilnim politikom v ZDA, Franciji in Veliki Britaniji.

Je Libija res edina napaka njegovega mandata: Barack Obama. Vir: Twitter

Hillary Clinton, tedaj na mestu državne sekretarke v administraciji Baracka Obame, naj bi bila navdušena, toda v Londonu in Parizu sploh nista kazali interesa, da se tak dogovor sklene in ohrani mir v Libiji.

Po vojni leta 2011 je Libija zdrsnila v novo in dolgoletno državljansko vojno, ki poteka večji del zadnjega desetletja.

Država je postala bojišče za konkurenčne regionalne sile, Barack Obama pa je kasneje pomanjkanje postkonfliktnega načrta za Libijo označil za »najhujšo napako« svojega predsedniškega mandata.

V času z vojno prepletenega desetletja je v Libiji umrlo na stotine civilistov.

OZN je lani posredovala pri sporazumu o obnovi miru.

Toda trdnega miru med sprtimi stranmi in plemeni - še ni.

Libija je plačala brutalno ceno za uvoz demokracije, saj je Zahod pustil Gadafijevo Libijo v razvalinah in - ostal nekaznovan.

Nekateri mediji ob neslavni obletnici začetka spopadov v Libiji spominjajo na dejstvo, da mineva 10 let uničenja Gadafijeve Libije s strani ZDA in Nata, in opominjajo na grozljivo ceno psevdodemokracije, ki so jo London, Rim, Pariz in Washington ob pomoči zaveznic iz Nata z neutrudnim bombardiranjem želeli vsiliti Libijcem zaradi njihovih naftnih vrelcev, pa na nekaznovanost snovalcev in storilcev tega zločina v samem vrhu svetovne politike.

Libijci na protestih: Radi bi, da okupatorji - kot vidijo pripadnike sil NATO - zapustijo njihovo, nekoč prečudovito deželo. Iz zornega kota povprečnega prebivalca Libije, so Američani celo - teroristi. Vir: Twitter

Ni dvoma, da je Libija plačala grozljivo ceno uvožene demokracije, Zahod pa je pustil Gadafijevo Libijo v razvalinah in - kaj pa drugega - ostal nekaznovan.

Moamer el Gadafi je zdaj morda le še spomin, a družba v Libiji ostaja razklana in bo najbrž še dolgo globoko razdeljena.

Delite članek