Leta 2011 so rušili Gadafija. Danes priznavajo, da je bila to največja napaka

Ko je pred sedmimi leti libijski voditelj Moamer Gadafi umrl na ulicah svojega rojstnega mesta Sirte, so mnogi Libijci proslavljali in upali na boljšo prihodnost. Svet pa so obšli posnetki barbarskega mučenja in umora Gadafija, ki so ga na zahodu imeli za diktatorja.

Tako sta po 42 letih tudi Libijo, ob pomoči Nata, dohiteli "revolucija in demokracija". Diktatura je bila zrušena.

"Leta 2011 sem z veliko vnemo pomagal rušiti Gadafija. Zdaj priznavam in se zavedam, da je bila to moja največja napaka," se je zaupal libijski zdravnik šokiranemu novinarju BBC-ja v nekoč cvetoči, danes pa razrušeni Sirti ... Razlaga, da ne želi miloščine zahoda, ne želi stati v dolgih kolonah zaradi človekoljubne pomoči, želel bi, da zahodne države pomagajo Libiji zgraditi znova vse kar je bilo v spopadih uničeno, želi si streho nad glavo, službo, pogreša občutek varnosti, skrbi ga prihodnost otrok ...

Spomnimo, Gadafi je bil ubit 20. oktobra leta 2011, ko je poskušal pobegniti iz Sirte.

Upor proti njem je trajal devet mesecev z obilno podporo Nata.

30.000 ljudi je umrlo, deloma v oboroženih spopadih, deloma pod bombami Nata.

Država je danes nestabilna z dvema zoperstavljenima vladama, ki se med seboj ne priznavata.

Islamisti so izkoristili kaos in spopade v Libiji, da razširijo svoj vpliv.

Policija in vojska sta zoperstavljeni druga drugi in se brutalno spopadata v boju za nadzor nad ozemljem, ki je bogato z nafto.

ISIS je razklanost oblasti v Libiji izrabil, da si je v Sirti ustvaril oporišče, odskočno desko za širitev radikalnega islama na pragu Evrope.

Danes je šerijat osnova zakonodaje v Libiji.

Cene v trgovinah so se več kot potrojile.

Na volitvah po Gadafijevi smrti je sodelovalo 300 strank.

V Gadafijevi Libiji njeni prebivalci niso plačevali ne elektrike, ne za porabo vode, za 10 evrov je bilo mogoče kupiti 100 litrov bencina. Izobraževanje in zdravstvena zaščita sta bili brezplačni.

Stanovanja in zaposlitve so bila na voljo mladim družinam.

Pismenost se je v Gadafijevem času povečala s 25 na 83 odstotkov.

Četrtina Libijcev je imela v obdobju Gadafijeve vladavine univerzitetno diplomo.

Država je financirala šolanje in zdravljenje v tujini.

Gadafi je zapustil državo brez zunanjega dolga in z rezervami v višini 150 milijard dolarjev ... Toda rezerve so bile zamrznjene po vsem svetu, ko se je začela revolucija.

Pa vendar Libijci niso uživali v popolni svobodi. Gadafijev avtokratski režim jim je omejeval svobodo govora in človekove pravice.

Politični nasprotniki so bili sovražniki sistema in so praviloma končali tragično, vključno z radikalnimi pridigarji islama, ki so se razpasli po državi šele po letu 2011.

Gadafija so imeli v državah zahodnega sveta za diktatorja. Kljub temu so z njim zelo radi sodelovali, mu nosili darila in z njim na veliko poslovali. Predvsem Francija in Velika Britanija, ki sta bili nato med državami, ki so sodelovale v vojaški kampanji za odstranitev Gadafija.

Toda številne fotografije pričajo o obdobju, ko je bil Gadafi ljubljenček zahodnih politikov, jim pomagal tudi finančno, da se vzpnejo na oblast, denimo Silviju Berlusconiju v Italiji.

Tudi predsednik takratne slovenske vlade Borut Pahor je na primer novembra leta 2009, manj kot dve leti, preden se je v Libiji začela revolucija, obiskal polkovnika Gadafija. Ta se je Pahorju zahvalil za obisk ter mu dejal, da ga šteje za prijatelja in da je v Libiji vedno dobrodošel.

Takratni premier Pahor se je libijskemu vodji prav tako zahvalil za prelep sprejem ter mu odvrnil, da je tudi Gadafi vedno dobrodošel v Sloveniji.

Pahor in Gadafi sta si na srečanju izmenjala tudi darila. Premier je gostitelju podaril lipicanca po imenu Napolitano, Gadafi pa njemu dve kameli ...

Včeraj je minilo točno sedem let od umora Gadafija.

Na Gadafija so se spomnili le redki. Za njegovo smrt in posledice opustošenja v Libiji pa so v veliki meri krive zahodne sile, ZDA, Velika Britanija in Francija. Ameriška državna sekretarka Clintonova je to zelo nazorno izrazila z besedami "Prišli smo, videli, in - umrl je". Nato pa se je pričela smejati, ko je govorila o uboju Gadafija. To je bilo sporočilo celemu svetu o tem, kako nov svetovni red v resnici deluje.  

"Najprej napadejo državo tako, da jo označijo kot 'slabo', ter podpirajo lokalne teroriste in jih imenujejo za 'borce za svobodo'. Nato med civiliste prinesejo smrt in razkol, to pa rešujejo s sankcijami ZN. Takrat razširijo laži in jih imenujejo 'mnenje mednarodne skupnosti', naredijo invazijo v državo in jo 'osvobodijo', ukradejo nafto in to označijo za tuje investicije in obnovo," je leta 2011 to metodo opisal argentisnki ekonomist Adrian Salbuchi.

Problem Libije danes je, da nihče ne more nadzorovati plemen, opozarjajo poznavalci razmer. Sedaj je tam na stotine lokalnih diktatorjev, "majhnih Gadafijev", ki mislijo, da jim vse pripada in si hočejo vse prisvojiti zase ... Ljudstvo pa trpi bolj kot kdajkoli.

Zdi se, da se v svetu Gadafija ne spomni nihče več. Razen Libijcev, ki, sodeč po reportaži BBC-ja, z nostalgijo obujajo spomine na srečnejše čase in Gadafija, ki je "dajal upanje za boljšo prihodnost črne celine, Afrike".

Zato niti ne čudi, da številni Libijci, ki živijo v hudem pomanjkanju, ob razrušenih domovih, brez redne dobave elektrike in vode, v strahu pred zoperstavljenimi milicami, zasebnimi vojskami in pripadniki ISIS-a danes žalujejo, da Moamerja Gadafija ni več.