REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Gadafijeva srhljiva prerokba se je uresničila: opozoril jih je preden so ga ubili, žal ga niso ubogali

Gadafijeva srhljiva prerokba se je uresničila: opozoril jih je preden so ga ubili, žal ga niso ubogaliMoamer el Gadafi, nekoč voditelj Libije in branik za migrante iz Afrike. Vir: Twitter

Libija je v popolnem kaosu od leta 2011, ko je bil tedanji dolgoletni voditelj Moamer el Gadafi strmoglavljen z oblasti.

20. oktobra je minilo natančno osem let od umora Gadafija.

Na očeta se je ob obletnici spomnil tudi njegov sin, Hannibal.

Državo, ki je bogata z nafto in plinom, sedaj upravljajo predstavniki najmanj dveh oblasti, vlade v Tripoliju, ki uživa podporo OZN, in druge na vzhodu Libije, v Tobruku, ki jo podpirajo sile generala Halifa Haftarja, za katerim stojita Egipt in Združeni arabski emirati.

Leta 2014 je Haftar zbral nekdanje Gadafijeve sile in v treh letih bojev uspel osvojiti največje mesto na vzhodu države - Bengazi.

Letos je osvojil jug države in naftna polja.

General Haftar

Mladi polkovnik Gadafi je imel komaj 27 let, ko je skupaj s svojimi vojaškimi kolegi izvedel vojaški udar, odstavil libijskega kralja Idriza I., ukinil monarhijo in razglasil Libijsko arabsko republiko.

Polkovnik Moamer el Gadafi je 1. septembra pred 50 leti prišel na oblast v Libiji.

Nekdanji študent Harvarda in Oxforda, rojen v beduinskem šotoru v puščavi, je tako postal eden najmlajših predsednikov v Afriki.

Moamer Gadafi Vir:Pixell

Vzornik mu je bil egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser, ki ga v arabskem svetu še vedno mnogi doživljajo kot simbol arabske svobode in dostojanstva.

Gadafi v 42 letih svoje vladavine ni imel nobene uradne funkcije. Ni bil ne predsednik ne premier. Bil je polkovnik oziroma avtokrat z neomejeno močjo.

Njegova ideologija je bila mešanica arabskega nacionalizma in socializma.

Gadafi je prepovedal vsako obliko opozicije, podržavil naftne družbe in banke, izgnal 25.000 Italijanov iz države in naposled ubral dobiček zaradi »eksplozije« cen nafte v 70. letih prejšnjega stoletja.

Libija je tako postala bogata država, ki naj bi ji vladalo ljudstvo, vendar jo je dejansko nadziral - njen predsednik, polkovnik Gadafi.

Prebivalstvo se je iz nomadskih vasic in beduinskih šotorov množično preselilo v sodobna stanovanja, ki so bila oskrbovana z vodo, elektriko in satelitsko televizijo.

Vse brezplačno.

 V sistemu, ki ga je Gadafi razvil s prihodom na oblast, je bilo v Libiji tudi izobraževanje in zdravstvo brezplačno.

Vsak Libijec, ki po diplomi ni mogel najti službe, je prejemal finančno pomoč v višini plače, predvidene za to vrsto poklica.

Preden je Gadafi prišel na oblast, je bilo le 25 odstotkov prebivalstva pismeno.

Danes 83 odstotkov Libijcev bere in piše, 25 odstotkov pa ima univerzitetno diplomo.

Vsak Libijec, ki po diplomi ni mogel najti službe, je prejemal finančno pomoč v višini plače, predvidene za to vrsto poklica.

Za vsakega rojenega otroka bi ženske prejele 5000 dolarjev.

Del denarja, zasluženega s prodajo nafte, glavnega izvoznega artikla države, je romal na račune vseh državljanov Libije.

Računov za elektriko torej ni bilo, ker je bila za vse državljane brezplačna, ni pa bilo niti obrestnih mer za posojila, najeta v bankah, ki so bile vse v državni lasti.

Gadafi je bil radodaren tudi do mladoporočencev; vsak mlad par je po poroki od države prejel 50.000 dolarjev za nakup stanovanja in snovanje družine.

Država je celo pri nakupu avtomobila sodelovala z vložkom v višini 50 odstotkov, gorivo pa je stalo 0,14 dolarja za liter.

Država je prav tako financirala tudi šolanje in zdravljenje v tujini.

Evropski politiki so dolga leta tekmovali pri Gadafiju za njegovo naklonjenost, pogodbe, nafto in dostop do trga.

Polkovnik je z nekaterimi veselo posloval, vmes pa strumno likvidiral nasprotnike režima tako v Libiji kot v tujini, in o tem sploh ni okleval govoriti.

Libijci zato niso uživali v popolni svobodi.

Gadafi-voditelji
Cvetober predsednikov: Gadafi s francoskim in egiptovskim predsednikom države (zgoraj) ter italijanskim in angleškim predsednikom vlade.

Leta 1982 je dejal, da je »odgovornost libijskega ljudstva, da likvidira tisto golazen, ki uničuje ugled Libije v svetu.«

Tudi predsednik takratne slovenske vlade Borut Pahor je na primer novembra leta 2009, manj kot dve leti, preden se je v Libiji začela revolucija, obiskal polkovnika Gadafija.

Zanj so bili namreč politični nasprotniki (tudi radikalizirani islamisti) sovražniki sistema in so praviloma končali tragično, vključno z radikalnimi pridigarji islama, ki so se razpasli po državi šele po letu 2011.

Gadafijev režim jim je omejeval svobodo govora in človekove pravice.

Zato so imeli Gadafija v državah zahodnega sveta za diktatorja. Kljub temu so z njim zelo radi in bogato sodelovali, mu nosili darila in z njim na veliko poslovali. Predvsem Francija in Velika Britanija, ki sta bili pozneje med državami, ki so sodelovale v vojaški kampanji za odstranitev Gadafija.

Tudi predsednik takratne slovenske vlade Borut Pahor je na primer novembra leta 2009, manj kot dve leti, preden se je v Libiji začela revolucija, obiskal polkovnika Gadafija.

Ta se je Pahorju zahvalil za obisk ter mu dejal, da ga šteje za prijatelja in da je v Libiji vedno dobrodošel.

Takratni premier Pahor pa se je libijskemu vodji prav tako srčno zahvalil za prelep sprejem ter mu zagotovil, da je tudi Gadafi vedno dobrodošel v Sloveniji.

Pahor in Gadafi sta si na srečanju izmenjala tudi darila.

Premier je gostitelju podaril lipicanca po imenu Napolitano, Gadafi pa njemu dve kameli ...

Pahor - protesti proti intervenciji
Pahor in Gadafi (zgoraj), protesti proti intervenciji v Libiji (spodaj).
Leta 1982 je dejal, da je »odgovornost libijskega ljudstva, da likvidira tisto golazen, ki uničuje ugled Libije v svetu.«

Toda marca leta 2011 je Gadafi opozoril svetovne voditelje, da brez stabilne Libije ne bo nobenega, ki bi nadzoroval nešteto beguncev iz Afrike in Bližnjega vzhoda, na begu v Evropo.

»Milijoni beguncev bodo preplavili evropske meje in zagotovo bodo presenečenje za zahodne politike. Milijoni Afričanov čez Sredozemlje lahko preidejo v Francijo in Italijo, vendar ima Libija pomembno vlogo v varnosti na Sredozemlju. Verjemite mi, da bo Sredozemlje v nasprotnem primeru postalo morje kaosa je opozarjal Gadafi le sedem mesecev, preden so ga brutalno usmrtili.

Gadafi je v odprtem pismu, ki ga je maja 2011 objavil ruski časnik Zavtra, zapisal: »Poslušajte me zdaj, vi možje iz Nata! Bombardirate zid, ki stoji na poti migrantom iz Afrike v Evropo in teroristom Al Kaide. Ta zid je Libija. Vi ste ga uničili. Pravim vam, da ste idioti in boste goreli v peklu tako zaradi tisočev afriških migrantov kot podpore Al Kaidi. Povem vam, da bo tako. Nikoli ne lažem. Tudi zdaj ne.«

Nihče ga ni poslušal.

Libija danes

Namesto tega je Zahod sprožil vojaško intervencijo, da bi Gadafija izrinil z oblasti, po tem pa od Libije ni ostalo kaj dosti …

Gadafi je sicer zapustil državo brez zunanjega dolga in z rezervami v višini 150 milijard dolarjev ...

Toda rezerve so bile zamrznjene po vsem svetu, ko se je začela revolucija.

Gadafi in Libija
Gadafi je bil musliman, toda ne radikalec (levo), uničena Sirta (desno).

In točno tako kot je Gadafi napovedal, je Sredozemlje postalo morje kaosa in velika grobnica.

Gadafija so uporniške sile ubile 20. oktobra leta 2011.

Likvidirali so ga v rodnem Sirtu, njegovem najmočnejšem oporišču in zavetišču – s kroglo v trebuh in glavo.

Nekdanji ameriški predsednik Barack Obama je pozneje priznal, da je bila njegova največja napaka v mandatu prav Libija, za katero je dejal, da je zdaj »v kaosu«.

Sicer se mu še vedno zdi, da je bila intervencija v Libiji dobra odločitev, vendar je storil napako, ker potem - ni storil ničesar.

Upor proti Gadafiju in zvestim mu silam je trajal devet mesecev z obilno podporo zveze NATO.

30.000 ljudi je umrlo, deloma v oboroženih spopadih, deloma pod bombami Nata.

Libija danes. Vir: Twitter
30.000 ljudi je umrlo, deloma v oboroženih spopadih, deloma pod bombami Nata.

Država je danes nestabilna z dvema zoperstavljenima vladama, ki se med seboj ne priznavata.

Islamisti so izkoristili kaos in spopade v Libiji, da razširijo svoj vpliv.

Policija in vojska sta zoperstavljeni druga drugi in se brutalno spopadata v boju za nadzor nad ozemljem, ki je bogato z nafto.

ISIS je razklanost oblasti v Libiji izrabil, da si je v Sirti ustvaril oporišče, odskočno desko za širitev radikalnega islama na pragu Evrope.

Danes je šerijat osnova zakonodaje v Libiji.

Gadafi je zapustil državo brez zunanjega dolga in z rezervami v višini 150 milijard dolarjev.

Cene v trgovinah so se več kot potrojile.

Na volitvah po Gadafijevi smrti je sodelovalo 300 strank.

Gadafi je sicer zapustil državo brez zunanjega dolga in z rezervami v višini 150 milijard dolarjev ...

Toda rezerve so bile zamrznjene po vsem svetu, ko se je začela revolucija.

Problem Libije danes je, da nihče ne more nadzorovati plemen, opozarjajo poznavalci razmer.

Sedaj je tam na stotine lokalnih diktatorjev, »majhnih Gadafijev,« ki mislijo, da jim vse pripada in si hočejo vse prisvojiti le zase ...

Neusmiljeni boji za oblast in bombardiranja mest kot so Misrata, Tripoli, Bengazi, Sirt, ... ter obstreljevanja med sprtimi stranmi potekajo vsakodnevno.

Lokalni mediji poročajo, da so zaradi bombardiranja samo v enem dnevu, včeraj, v Tripoliju umrle tri sestrice, mati z dvema otrokoma ... Na desetine nedolžnih žrtev ...

Ljudstvo trpi bolj kot kdajkoli.

Zdi se, da se v svetu Gadafija ne spomni nihče več.

Ne želijo se ga spomniti.

Razen Libijcev, ki, sodeč po reportažah britanskih in drugih zahodnih medijev, z nostalgijo obujajo spomine na srečnejše čase in Moamerja el Gadafija, ki je »dajal upanje za boljšo prihodnost črne celine, Afrike«.