REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Pet mitov o Černobilu: Je bila to največja jedrska katastrofa, ali so tam »dvoglavi volkovi« in ali tam sploh kdo živi?

Pet mitov o Černobilu: Je bila to največja jedrska katastrofa, ali so tam »dvoglavi volkovi« in ali tam sploh kdo živi?Raziskava: 5 mitov o Černobilu. Vir: Twitter
V sedmi kategoriji so katastrofalne nesreče, torej emisije sevanj s hudimi posledicami za ljudi in naravo. Doslej so v sedmo kategorijo bili razvrščeni le incidenti v Černobilu leta 1986 in Fukušimi (2011) na Japonskem.

Pred 35 leti se je v Černobilu, v današnji Ukrajini, zgodila jedrska nesreča. Čeprav takratne sovjetske oblasti katastrofe niso mogle skriti, o njej še danes krožijo številni miti, piše Deutsche Welle (DW).

Eden le-teh je dvom, ali je to sploh bila največja jedrska katastrofa vseh časov.

Mednarodna lestvica okvar in nesreč v jedrskih objektih ima namreč sedem stopenj.

V sedmi kategoriji so katastrofalne nesreče, torej emisije sevanj s hudimi posledicami za ljudi in naravo. Doslej so v sedmo kategorijo bili razvrščeni le incidenti v Černobilu leta 1986 in Fukušimi (2011) na Japonskem. Znotraj sedme stopnje mednarodna sistematizacija ne predvideva primerjav.

»Če pod ‘jedrsko katastrofo’ ne mislimo samo na nesreče v jedrskih obratih, temveč na vse radioaktivne emisije, ki jih povzroči človek, potem je bilo v zgodovini veliko hujših dogodkov,« opozarja za DW profesorica Kate Brown z uglednega Massachusetts Institute of Technology (MIT), ki že četrt stoletja raziskuje černobilsko nesrečo.

»Ameriške in sovjetske tovarne, ki so za atomsko bombo izdelovale plutonij, so vsak delovnik v okolje oddajale 350 milijonov curiejev. In to ni bila nobena napaka,« poudarja profesorica Brown.

Za primerjavo: samo radioaktivnega joda (gre za enega od izotopov, ki se sprošča pri takem incidentu, pri ljudeh pa povzroča raka ščitnice) je černobilska nesreča sprostila približno 45 milijonov curiejev. Brownova to primerja s preizkusi jedrskega orožja na površini Zemlje.

»V samo dveh letih testiranja, v letih 1961 in 1962 Sovjeti in Američani niso sprostili emisij radioaktivnega joda za le 45 milijonov curiejev, ampak 20 milijard curiejev,« razkriva profesorica.

Naslednji mit, ki se ga veže za černobilsko katastrofo je, da v prepovedani coni mrgoli mutantov.

Vodniki s černobilskega prizorišča pritrjujejo, da jih obiskovalci pogosto sprašujejo, ali se v območju mesta Pripjat, ki se nahaja v bližini Černobila, potikajo mutanti, kot so dvoglavi volkovi ali petnoge podgane.

Toda znanstvenik Denis Višnjevski, ki že 20 let opazuje spremembe in razvoj biosfere znotraj prepovedanega območja, pravi, da kaj podobnega še ni videl.

Vpliv ionizirajočega sevanja lahko z določeno verjetnostjo povzroči spremembe v strukturi organizma, toda tako, da predvsem preprosto omeji sposobnost organizma, da (pre)živi.

Višnjevski dodaja, da živali, rojene z invalidnostjo, tako ali tako ne morejo dolgo preživeti v naravi.

Raziskovalci pa so presenečeni nad dejstvom, da je v Pripjatu in Černobilu veliko psov, ki se hitro prikupijo mimoidočim.

Zanimiv je tudi mit, ki se ubada z vprašanjem, če je narava prebolela katastrofo?

Fotografije in poročila s sporočilom, češ da »življenje v prepovedanem območju Černobila spet cveti«, namreč vzbujajo vtis, da si je narava okoli razvpitega, uničenega reaktorja - opomogla.

»Toda to ni res,« opozarja Brownova.

V rdečem pasu okoli nekdanje jedrske elektrarne je manj vrst žuželk, ptic in sesalcev. Občasna poročila, da je na območju zabeležen pojav ogroženih vrst, niso dokaz zdravega okolja za življenje, poudarja Brownova.

Tretjina tega območja je onesnažena s transuranijevimi elementi, katerih razpolovni čas je 24.000 let, zato znanstveniki raznolikost življenja okoli Černobila razlagajo s selitvijo vrst.

Dolgoročne študije, ki opazujejo živali na močno kontaminiranih območjih kažejo znatno povečanje umrljivosti, povečano stopnjo tumorjev, krajšo pričakovano življenjsko dobo, hitrejše staranje, spremembe v krvi, rakaste tvorbe in druge dejavnike, ki ogrožajo zdravje živali.

To pomeni, da je prepovedano območje tudi 35 let po jedrski nesreči močno onesnaženo s sevanjem.

Tretjina tega območja je onesnažena s transuranijevimi elementi, katerih razpolovni čas je 24.000 let, navaja DW in dodaja, da znanstveniki raznolikost življenja okoli Černobila razlagajo s selitvijo vrst.

»Prepovedano območje Černobila šteje 2600 kvadratnih kilometrov. Še severneje je še 2000 kvadratnih kilometrov prepovedanega območja v Belorusiji. Na vzhodu in zahodu so območja, ki so tudi redko poseljena, tam je le kopica človeških naselbin. Zato imamo tu, v vzhodni Evropi, ogromen prostor za vzdrževanje gozdne favne,« razlaga Višnjevski.

Znotraj prepovedanega območja hlačajo medvedi, družbo jim delajo volkovi, risi in drugi plenilci, ki potrebujejo velike površine, da najdejo dovolj hrane.

Vse to je tema naslednjega vprašanja - je Černobil varen za turiste?

Res je, da je prepovedana cona že postala pravi magnet za turiste, katerih število se je leta 2019 po priljubljeni seriji HBO Černobil podvojilo na 124.000.

Državna agencija za upravljanje prepovedanega območja Ukrajine je vzpostavila številne poti za turiste, da bi lahko obiskali prizorišče bodisi po cestovnih, vodnih ali zračnih povezavah.

Oblasti so oblikovale tudi celo vrsto predpisov v cilju zaščite obiskovalcev, ki predvsem morajo biti pokriti od glave do peta.

Na prostem ne smejo jesti hrane ali piti vode in vedno morajo slediti uradnim potkam.

Po ocenah strokovnjakov odmerek sevanja, ki ga obiskovalec prejme med enodnevnim obiskom, ne presega 0,1 mSv, kar je po podatkih nemškega Zveznega urada za zaščito pred sevanjem približno enaka doza, ki bi ji bil potnik izpostavljen na potovanju z letalom iz Nemčije na Japonsko.

Sven Docker, tiskovni predstavnik nemške organizacije za jedrsko varnost GRS, pravi, da obisk prepovedanega območja naj ne bi povzročil nepotrebne škode, če obiskovalci upoštevajo pravila in urnik uradnega ogleda.

Tako smo dobili odgovore glede štirih najpogostejših mitov o Černobilu, in je ostalo neodgovorjeno še zadnje vprašanje – ali ljudje še živijo v Černobilu?

Mesto Pripjat, ki je bilo nekoč zgrajeno prav za delavce jedrske elektrarne, pa tudi sosednji Černobil sta uradno nenaseljena.

Vendar ti kraji nikoli niso ostali popolnoma brez ljudi. Od leta 1986 je tja odhajalo na tisoče delavcev, ki so v dvotedenskih izmenah skrbeli za kritično infrastrukturo, medtem ko posebne patrulje notranjega ministrstva nadzorujejo dostop do prepovedanega območja.

Zanimivo je, da v Černobilu še vedno obratujejo celo trgovine z živili in celo dva hotela, namenjena ljudem, ki prihajajo zaradi poslovnih razlogov.

Res je tudi, da (še) obstajajo tudi lokalni prebivalci, ki niso zapisani v uradnih statistikah, ker gre za prostovoljne povratnike.

V letih, ki so sledila jedrski katastrofi, so se sami vrnili v svoje vasi, ki so bile izpraznjene po evakuaciji 115.000 ljudi.

Natančno število povratnikov še vedno ni znano.

Po ocenah iz leta 2016 je bilo približno 180 povratnikov, večinoma starejših ljudi, zdaj pa jih je zagotovo manj.

Oblasti jih tolerirajo, nudijo jim celo tiho podporo. Poštarji jim denimo enkrat mesečno prinesejo pokojnino, ena mobilna trgovina pa jim vsake dva ali tri mesece prinese živila…

In tako se življenje v Černobilu in okoli njega – nadaljuje.

Delite članek