Nepovezani poslanec Čuš: Pristojni vladni urad ima zmožnost za reševanje težav slovenskih Venezuelcev, a tega ne počne

Za komentar o razmerah v Venezueli v luči slovenske skupnosti smo se obrnili na izvoljene predstavnike slovenskega naroda, ki delujejo v slovenskem državnem zboru. V nadaljevanju objavljamo komentar nepovezanega poslanca Andreja Čuša.

Kako ocenjujete trenutne razmere v Venezueli?
Iz Venezuele, ki je v preteklosti veljala za referenčni primer razvoja 'socializma za 21. stoletje', prihajajo novice o pomanjkanju osnovnih življenjskih potrebščin in razpadu zdravstvenega sistema, za vse skupaj pa naj bi bila kriva vse večja stopnja korupcije v družbi in državi. Od aprila naprej potekajo množični protesti zoper Nicolása Madura, v spopadih je v zadnjih mesecih umrlo več kot 120 ljudi, na tisoče protestnikov pa se je znašlo za zapahi. Tudi prejšnja nedelja, ko je prišlo do volitev za ustavodajno skupščino, ni sovpadala s konceptom odprtih in demokratičnih volitev, saj je ponovno umrlo vsaj 10 ljudi. Volitve je sicer bojkotirala opozicija, trenutni predsednik pa je lahko zadovoljen z izplenom, saj bodo v 545-članskiustavodajni skupščini sedeli zgolj njemu naklonjeni predstavniki. Glede na to, da bo ustavodajna skupščina lahko razpustila narodno skupščino, v kateri ima večino opozicija, dvomim, da gre za potezo, ki stremi k politiki normalizacije.

To potrjuje tudi dejstvo, da je trenutni predsednik takoj po izvolitvi skupščine ukazal aretacijo dveh opozicijskih protagonistov, in sicer Leopolda Lopeza in Antonia Ledezme. Ocenjujem, da do bolivarske revolucije, ki si jo Nicolás Maduro po vzoru Huga Cháveza želi, ne bo prišlo, saj se je oblikovala dovolj velika kritična masa, ki zahteva spremembe.

Ali menite, da Slovenija/MZZ naredi dovolj za pomoč Slovencev v tej državi, tako v smislu repatriacije, evakuacije kot pridobivanja slovenskega državljanstva, in kje vidite največje probleme na tem področju?
Slovenija ima vzpostavljen Urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu, s katerim naj bi poskrbela za vzdrževanje stalnih stikov s slovenskimi manjšinskimi, zdomskimi in izseljenskimi organizacijami. Prav tako naj bi preko javnih razpisov zagotavljala finančno pomoč za programe in projekte Slovencev v zamejstvu in po svetu ter sodelovala z njimi.

S problemi, ki zadevajo Slovence v zamejstvu in po svetu, se ukvarjajo tudi drugi resorji, na primer zunanje ministrstvo in njegova diplomatsko-konzularna služba, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport in Ministrstvo za notranje zadeve. Uradno pa mora za problematiko Slovencev v Venezueli poskrbeti minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc, ki je leta 2015 dobil tudi državnega sekretarja, Vlada RS pa je takrat sprejela spremembe odloka o organizaciji in delovnem področju Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Takrat je vlada, predvsem s pomočjo stranke DeSUS ugotovila, da je dotičen Urad tako pomembna vladna služba, da minister Gorazd Žmavc potrebuje enega oziroma dva namestnika. Kadrovsko okrepljeni Urad torej ima zmožnosti, da učinkovito naslavlja težave, s katerimi se soočajo Slovenci v Venezueli, a tega v tem trenutku ne počne. Ministrstvo za zunanje zadeve pa se, predvsem zaradi odsotnosti resnihstrategij in vizij, ne more ustrezno odzvati na zadnje geopolitične premike, ki Slovenijo, državo članico Evropske unije (EU), še kako zadevajo. Eden izmed teh se zagotovo izvaja v Venezueli, odsotnost resnih zunanjepolitičnih usmeritev pa nam preprečuje, da se ustrezno odzovemo in zaščitimo položaj Slovencev v Venezueli.

Ali podpirate idejo, da bi Slovenci iz zamejstva oz. tujine dobili predstavika/e v slovenskem Državnem zboru? 
Slovenci v zamejstvu in po svetu so pomemben del narodnega telesa, in prav je, da Slovenija podpira programe, ki pomagajo ohraniti jezik in kulturo v tujini. Vprašanja Slovencev v zamejstvu in po svetu bi morala reševati s pomočjo kulturne diplomacije, vendar pa te v tem trenutku, predvsem zaradi odsotnosti celovite zunanjepolitične strategije, ne gre pričakovati. Potrebno bi bilo tudi povečati obseg finančnih sredstev za ohranjanje kulturnih, jezikovnih in drugih vezi. Poudariti pa je treba pomislek, da morajo biti predstavniki v slovenskem parlamentu državljani Republike Slovenije s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji, ki so hkrati tudi dejansko živeči v Republiki Sloveniji. V primeru, da bi Slovenija želela omogočiti sedež v Državnem zboru tovrstnemu predstavniku, bi morala spremeniti ustavo, za kar pa potrebuje dvotretjinsko podporo vseh poslancev. Prav tako pa bomo predstavniki ljudstva težko prepričali ljudi, da je do soodločanja o usodi Slovenije upravičen nekdo, ki ne živi v Sloveniji, ki ni bil socializiran v enakem družbenem in ekonomskem okolju, in ki ne plačuje davkov v Sloveniji. Ocenjujem torej, da bi Slovenke in Slovenci lahko pristali na italijanski parlamentarni model, ki predvideva institut predstavništva za tiste, ki ne živijo v matični domovini. Ti imajo omejeno pristojnost pri odločanju o vsakdanjih zadevah, glede drugih določenih zadev pa posedujejo odločujoči glas.