REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Kako je Haaško sodišče (ICTY) potihoma amnestiralo Slobodana Miloševića

Kako je Haaško sodišče (ICTY) potihoma amnestiralo Slobodana MiloševićaMilošević - opomba

Obsodbo Ratka Mladića na dosmrtni zapor s strani ICTY  so v strokovni javnosti in celo v državah, za katere je Mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo (ICTY) pristojno, prebivalci večinoma sprejeli kot pravično in edino sprejemljivo kazen za gotovo najhujše zločine v vojni, ki je potekala na območju nekdanje Jugoslavije med razpadom SFRJ med leti 1991 – 1995. Celo v Srbiji, kjer javnost sicer večinoma negoduje zaradi neproporcionalno velikega števila s strani ICTY obsojenih visokih častnikov in politikov, so obsodbo vodilni politiki sprejeli kot »pričakovano«.

ICTY: odgovornost za zločine je zgolj individualna

Kljub temu pa so se znova razvnele razprave o tem, kakšne naj bi bile posledice te sodbe. Nekateri komentatorji so zatrdili, da naj bi sodba predstavljala podlago za odpravo Republike srbske kot »genocidne tvorbe« ali pa celo kot dokaz, da je tudi država Srbija, še posebej zaradi politike Slobodana Miloševića, odgovorna za vojno v BiH in zločine, zaradi katerih je bil obsojen Ratko Mladić.

Ratko Mladić in soborci

Vendar vse kaže, da te ocene niso utemeljene. Kot namreč opozarja hrvaški Jutarnji list, je bila obsodba generala Ratka Mladića »individualna«, to pa pomeni, da odgovornosti za vojno in konkretne zločinske odločitve nikakor ni mogoče naprtiti narodom v celoti. In ne samo to – kot je opozoril Jutarnji list je  haaško sodišče s svojo obsodbo Ratka Mladića zelo »tiho, ne da bi to obesilo na velik zvon, amnestiralo Slobodana Miloševića in Beograd odgovornosti za vojno v BiH. To je, po vsej verjetnosti, največja »skrita novost« omenjene sodbe.

Po oceni sodišča je sicer »Milošević imel neke zveze z Radovanom Karadžićem in Ratkom Mladićem«, toda po oceni sodišča te zveze niso bile dovolj močne, da bi lahko sprejeli slep, da je bil »član združenega zločinske organizacije«, v okviru katere so bili storjeni zločini v BiH.

Opomba, ki je amnestirala Miloševića

To je še toliko bolj nenavadno zato, ker so bili voditelji Srbije v začetku zaobjeti tudi v obtožnici proti Mladiću. Ratko Mladić je bil obtožen, da je svoje zločinsko dejanje izvršil skupaj z Miloševićem in njegovimi sodelavci. Vendar pa so sodniki iz sodbe »vrgli ven omenjanje Slobodana Miloševića, voditelja Srbije in Jugoslavije,« kot ugotavlja tudi Jutarnji list.

V sami sodbi se navaja, da sodniki niso našli dokazov, da naj bi bil Slobodan Milošević ali kdorkoli od njegovih kolegov iz vojaškega ali političnega vodstva sodelavec v združeni zločinski organizaciji od leta 1991 do konca leta 1995, ki je nastala s ciljem pregona Hrvatov in Bošnjakov (tedanjih Muslimanov) iz velikih delov BiH, zaradi ustvarjanja nacionalno homogene srbske države.

Haaško sodišče je 'tiho, ne da bi to obesilo na velik zvon, amnestiralo Slobodana Miloševića in Beograd odgovornosti za vojno v BiH'

Ta pomemben del 2525 strani dolge sodbe se nahaja v opombi na dnu strani 2090 haaške sodbe v primeru Ratka Mladića. V točki 4238 najprej piše, da senat sodišča ocenjuje, da je več ljudi sodelovalo v združeni zločinski organizaciji, vključno z Radovanom Karadžićem, Momčilom Krajišnikom, Biljano Plavšić, Nikolom Koljevićem, Bogdanom Subotićem, Momčilom Mandićem in Mićom Stanišićem". Nato pa sodišče v pripombi 15357 na dnu strani dodaja naslednje: »Dokazi, ki jih je dobil sodni senat, niso pokazali, da so Slobodan Milošević, Jovica Stanišić, Franko Simatović, Željko Ražnatović ali Vojislav Šešelj sodelovali pri realizaciji skupnega kriminalnega cilja.«

Milan Antonijević, direktor Jukoma iz Beograda na tej podlagi ocenjuje, da to kaže, da je v primeru vojn na področju nekdanje Jugoslavije mogoče govoriti le o »osebni odgovornosti« posameznikov, ki so zakrivili zločine, ne pa o »krivici narodov«, saj »kolektivna krivda ne obstaja in ne more obstajati.« Ob tem v Srbiji kot pozitivno stran sodbe Ratku Mladiću poudarjajo tudi, da je bila na ta način Srbija »osvobojena stigme« zločina v Srebrenici in podobnih zločinov v BiH.

Slobodan Milošević in stražar

Srbija je tako razrešena krivde tudi za genocid in druge zločine proti človečnosti v BiH. Zanimivo je, da je tudi v primeru sodbe Radovanu Karadžiću sodišče na podoben način presodilo, da najodgovornejši v Srbiji niso krivi. To seveda ne pomeni, da so posamezniki povsem nedolžni – pomeni le, da bi morala biti krivda vsakega individualno določena in da to po oceni sodišča nima zveze s Srbijo kot državo.

Srbija je tako razrešena krivde tudi za genocid in druge zločine proti človečnosti v BiH. 

Izjava Munire Subašić, predsednice Združenja "Matere Srebrenice", ki trdi, da ima sedaj to združenje pravico, da toži Srbijo in Republiko srbsko za »vse, v čemur sta sodelovali« zato nima podlage. Srbski odvetnik Toma Fila, ki je pred ICTY zastopal tudi Slobodana Miloševića, je opozoril, da je bila »lanska obsodba Karadžiću skorajda ista, vendar nato ni bilo tožbe proti Srbiji«, saj je bila »vojska Republike srbske legalna vojska, enako kot Armada BiH; to, da ji je Srbija pomagala z orožjem, gorivom in sanitetnim materialom pa ne more biti zločin.« Sicer pa sta dve tožbi na tej podlagi proti Srbiji zaradi istega razloga - že doživeli neuspeh.

Kot največji problem sodišča v Srbiji ocenjujejo predvsem dejstvo, da so bili predstavniki srbskega političnega in vojaškega vodstva pred ICTY  v nesorazmernem številu obsojeni na dolgoletne zaporne kazni, medtem ko sta bila hrvaška generala  Ante Gotovina in Mladen Markać, obtožena za zločine nad Srbi na Hrvaškem razglašena za nedolžna. Obsojeni Srbi pa so bili pred sodiščem skupaj obsojeni na preko tisoč let zapora, medtem ko so obsodbe enako visoko rangiranih Hrvatov in Bošnjakov skoraj povsem izostale.

Milošević in ICTY

Na podoben način kosovski voditelj Ramush Haradinaj nikoli ni bil obsojen v zvezi s hudimi obtožbami za zločine, kljub temu da so ga bremenile priče njegovih zločinov, saj so te številne priče – med postopkom umrle v nepojasnjenih okoliščinah. Tudi bošnjaški poveljnik Naser Orić kljub zelo konkretnim dokazom o sodelovanju pri zločinih, predvsem v okolici Srebrenice, ki so bili tudi eden od razlogov za poznejše zločine Ratka Mladića, nikoli ni bil obsojen, medtem ko hrvaški predsednik Franjo Tuđman za načrtovanje »združenega zločinskega dejanja« - ni bil niti obtožen.

Srbski minister za zunanje zadeve Ivica Dačić je zato dejal, da »ni nobenega dvoma o tem, da je bilo Ratka Mladića potrebno obsoditi za masakre v Srebrenici«, vendar se je istočasno vprašal, kaj je s tistimi, ki so odgvorni za smrt na tisoče Srbov med isto vojno. V pogovoru za argentinski »La Nacion« je dejal, da »ni mogoče, da ni nobenega, ki bi bil za to obsojen v Haagu« in da je bilo sodišče ICTY prav zato »ustvarjeno samo za to, da bi sodilo Srbom«.

Po njegovi oceni Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo, ki je bilo kot »prisilni ukrep« (in ne kot redno sodišče) ustanovljeno v skladu s VII poglavjem ustanovne listine OZN in decembra letos končuje svoje delo »ni izpolnilo svojega cilja, da bi prineslo mir narodom, ki so trpeli med spopadi«, saj  je »služilo samo za tožbe proti Srbom.«

Z delom sodišča pa so sedaj nezadovoljni tudi v Hrvaški. »Povsem pravno je bil obsojen samo Ratko Mladić, saj se je sodilo samo njemu, Milošević je mrtev in se mu več ne more soditi, združena zločinska organizacija pa je samo pravna oblika, ki jo uporablja tožilstvo v Haagu. Formalno Miloševićev režim ni bil na klopi za obtožence in Haag ga tudi ne more amnestirati pred zgodovino. Očitno se je v primeru Ratka Mladića zgodilo enako, kot v lanski, prav tako nepravnomočni obsodbi Radovana Karadžića: sodniki so sprejeli tezo tožilstva, da so bili zločini v Bosni in Hercegovini storjeni kot del izvajanja skupnega zločinskega dejanja, vendar so prišli do sklepa, da ni dokazov, da je bil Milošević del tega. Ni! Za javnost v Hrvaški in vsaj polovici Bosne in Hercegovine je to enako, kakor klofuta,« ocenjuje hrvaški Jutarnji list.

Bo sedaj spremenjena tudi ocena o zgodovinski vlogi Slobodana Miloševića?

Po drugi strani pa je v sodbi dovolj elementov, ki kažejo, da je takšna sodba utemeljena in da bo tudi javno podobno Slobodana Miloševića, ki je bila v delu držav sveta demonizirana do skrajnosti - preprosto potrebno spremeniti. Demonizirano podobo Slobodana Miloševića že dolga leta zelo skrbno neguje in lošči tudi dober del slovenskih medijev, zato bo ta sodba v tem delu še težje razumljena tudi v Sloveniji.

Vedeti je potrebno, da je Srbija je med vojno v BiH res pošiljala orožje in druga sredstva pripadnikom srbskega naroda v teh republiki, vendar je Milošević istočasno na bosanske Srbe poskušal tudi vplivati in omejevati njihove cilje. Danes se namreč pozablja, da je med vodstvom Srbije in vodstvom Srbov v BiH že leta 1992 prišlo do resnih nesoglasij, ki so do leta 1994 eskalirala v blokado prekodrinskih Srbov s strani matice.

Prizor iz vojne v BiH

Haaški sodniki so že ob obsodbi Karadžića sprejeli tudi dejstvo, da je Milošević vplival na umik JLA iz BiH po mednarodnem priznanju BiH in da ni odgovoren niti za razglasitev Republike srbske ter vojno v BiH. Na to je prvi opozoril Andy Wilcoxon v podrobni analizi sodbe Karadžiću. Tu je bilo »amnestiranje Milošević« na podoben način »tiho skrito« na strani 1303 od 2590 strani dolge sodbe Radovanu Karadžiću.

»Sodni senat ugotavlja, da je imel Milošević v začetku iste interese kot bosanski Srbi, ko pa so se jim interesi razšli, se je njegov vpliv na bosanske Srbe prav tako zmanjševal,« piše v sodbi. Haaški sodniki so Miloševića opisali tudi kot osebo, ki se je prepirala in jezila nad Karadžićem in Mladićem in poskušala neuspešno vplivati na njih. Milošević je na sestanku Vrhovnega sveta obrambe pritiskal tudi na vrh RS, da naj pristane na delitev BiH po načelu »polovic«, podobno, kot je bila na koncu določena končna, »daytonska« rešitev za BiH, in jih spraševal, »zakaj bi svet sprejel, da Srbi v BiH, ki predstavljajo samo tretjino prebivalstva, dobijo več kot 50 odstotkov ozemlja? Ali je to humano, ali je to fer ?« je bosanske Srbe spraševal Slobodan Milošević.

In zato je amnestiranje Miloševića ter vsaj deloma popravljena in vsekakor drugačna in bolj pozitivna ocena zgodovinske vloge Slobodana Miloševića ob vojni v BiH, (ki je v seveda kričečem nasprotju s klišeji in stereotipi, ki jih že od časov vojne v BiH zelo zagreto negujejo predvsem številni »mainstream« mediji) morda še največje presenečenje haaških sodb Karadžiću in sedaj tudi Mladiću.