Kaj v Beli hiši počnejo kača, podgana, sokol, zajec, morski pes, tjulenj in Ernest Hemingway?

Tviti Donalda Trumpa, in še posebej njegova "mahnjenost" na tvitanje, to je glavna skupna nit knjige "Strah: Trump v Beli hiši" novinarja Boba Woodwarda, ki je danes tudi uradno izšla v ZDA.

Zahvaljujoč časniku Washington Post, se je javnost še pred izidom Woodwardove knjige lahko seznanila z nekaterimi v njej povzetimi najbolj "odbitimi" trenutki iz življenja in dela aktualnega ameriškega predsednika v Beli hiši.

Woodward med ostalim razkriva, da je Trump ukazal, da naj se natisnejo vsi njegovi tviti, da bi jih proučil in na ta način ugotovili, kateri med njimi so bili najbolj priljubljeni. "Najbolj učinkoviti tviti so bili pogosto prav tisti, ki so bili dejansko tudi najbolj šokantni," sklepa Woodward.

Twitter je, razkriva "Strah", hkrati ves čas razlog za obup in veliko zbeganost šefov nacionalne varnosti ZDA, ki jih je strah - in so na to tudi večkrat opozorili Trumpa - da lahko "Twitter ZDA pahne v vojno."

Frustrirani zaradi nekaterih Trumpovih najbolj nezaslišanih postov na Twitterju, so njegovi pomočniki poskušali ustanoviti celo nekakšen "odbor za Twitter", da bi lahko nadzirali in preverjali predsednikove tvite, še preden jih ta objavi, vendar jim je tudi ta poskus spodletel in jim ni uspelo brzdati svojega šefa.

Tako je tudi nič hudega sluteč Reince Priebus, šef osebja Bele hiše prav iz Trumpovega tvita konec julija 2017 izvedel šokantno novico, da je odpuščen. Ogorčeni Priebus se je kasneje izpovedal, da se mu je predsedniška spalnica vtisnila v spomin kot "hudičeva delavnica". Za ure, ko je Trump zelo zgodaj zjutraj in v nedeljo zvečer najraje razpošiljal svoje najbolj sporne tvite, ki so zaradi predrzne vsebine nato pogosto končali kot "novica dneva", pa Priebus pravi, da so to "čarovniške ure".

Toda Trump nikakor ni razumel v čem je problem z njegovimi tviti, ker zase meni, da je "pravi mojster besed". To tudi rad poudari v pogovoru z najtesnejšimi sodelavci.

"To je odlično," je bil navdušen Trump, ko je Twitter razširil število znakov v sporočilu s 140 na 280. Nato pa je nekoliko premislil in pristavil: "Pa vseeno je škoda, ker sem bil Ernest Hemingway 140 znakov."

Nekoliko hudomušna Trumpova primerjava lastnih tvitov s pisanjem Ernesta Hemigwaya (1898-1961), ki velja za enega najbolj znanih ameriških pisateljev 20. stoletja.

Hemingway je napisal številne novele in romane, najbolj znani pa so romani o prvi svetovni vojni "Zbogom, orožje", roman o španski državljanski vojni "Komu zvoni" in novela "Starec in morje". Hemingway je za "Starec in more" prejel Nobelovo nagrado za književnost leta 1954.

Tako Woodwardov "Strah" ne le, da oriše Trumpa kot patološko osebnost brez kančka samokritike, pač pa bralcu omogoča tudi insajderski vpogled v življenje Bele hiše pod njegovo vladavino, saj podrobni opisi raznih - do sedaj očem javnosti skritih prigod in dogodkov, razkrijejo pravo sliko in razmere medsebojnega blatenja, žaljivk in spletk na obeh strani, tako osebja Bele hiše kot članov Trumpove družine. Vse to priča o kaosu, medsebojnih spopadih in drami, ki jim je Trump botroval in ki očitno dopušča, da so se razpasli okoli njega kot neprehodno močvirje.

Woodward ugotavlja, da se imata tako Trumpova hčerka Ivanka kot njen soprog Jared Kushner za privilegiran del "notranjega Trumpovega kroga".

Ivanka je bila v nekem trenutku tarča (sedaj že nekdanjega) Trumpovega glavnega stratega Steva Bannona, ki se je pogosto spuščal v besedne spopade s "prvo hčerko" in njenim možem.

"Ti nisi nič drugega kot prekleta (je***a) uslužbenka!", je Bannon kričal na Ivanko na enem od sestankov osebja Bele hiše, kot povzema Woodward. "Hodiš naokoli in se obnašaš, kot da si glavna, toda nisi. Tukaj si le navadna uslužbenka!", je pristavil Bannon.

"Jaz nisem nikakršno osebje!" je zavreščala Ivanka nanj. "Tukaj nikoli ne bom le navadna uslužbenka! Jaz sem prva hči", je sklenila; res je uporabila prav to titulo, poudarja Woodward. Razkačena Ivanka je ob tem še dodala: "Nikoli, nikoli ne bom uslužbenka!"

Dva najbolj kruta komentarja v "Strahu" se nanašata neposredno na Trumpa, izrekla pa sta ju šefa osebja Bele hiše.

Eden od njih se nanaša na dogodke neposredno po Trumpovem fiasku glede njegovega odziva na tragedijo v Charlottesvillu, ko je ameriški predsednik razbesnel domačo in svetovno liberalno javnost ter sprožil polemike zato, ker ni obsodil belih supermačistov, ki so se znesli nad nasprotnike - udeležence mirnih protestov zoper shod desničarjev, ki so zavračali odstranitev statue generala Roberta Leeja, nasprotnika ukinitve suženjstva in poveljnika sil Konfederacije v ameriški državljanski vojni.

Trump je takrat okrcal obe strani vpete v dogodke v Charlottesvillu (Virginia), kar je izzvalo zgražanje demokratične javnosti. To je bil sprožilec za Trumpovega glavnega ekonomskega svetovalca Garyja Cohna, da je takoj po 14. avgustu 2017 želel odstopiti, toda ostal je del Trumpovega osebja vse do marca 2018.

V tem času pa je po lastnem pričevanju poskrbel, da je predsedniku ZDA z njegove mize v Ovalni pisarni "izmaknil" nekatere pomembne dokumente in tako preprečil Trumpu, da državi naredi še več škode.

Trump je Cohna pred pol leta "razkrinkal" kot izdajalca in ga celo obtožil - izdaje države.

Po Cohnovem poznejšem pričevanju, je John F. Kelly, ki sedaj opravlja dolžnost šefa osebja Bele hiše, Cohnu nato povedal: "Če bi se to zgodilo meni, bi vzel to odstopno pismo in mu ga vsaj šestkrat nabil v rit."

Za drug komentar, ki zelo plastično opisuje Trumpovo predsednikovanje, je zaslužen Priebus, prvi Trumpov vodja osebja Bele hiše. Prav Priebus je najožje sodelavce oziroma samo Trumpovo administracijo označil kot mesto, kjer so se "pristni plenilci zbrali za skupno mizo".

"Ko daš kačo in podgano in sokola in zajca in morskega psa in tjulnja v živalski vrt, ki nima sten," je tiste, ki so del Bele hiše hudomušno opisal Priebus, "potem položaj hipoma postane zelo grd in krvav."

Trump se je na Woodwardovo knjigo odzval tako, kot je bilo od njega mogoče pričakovati - z tvitom.

Tudi tokrat se ni mogel vzdržati, in je v enem od njih bentil čez sramotno in pomanjkljivo zakonodajo, ki dovoljuje, da "nekdo napiše članek ali knjigo o izmišljenih zgodbicah" in tako "formira sliko o nekom, ki je dobesedno popolnoma obratna od resnice, in da se ob vsem tem izvleče ne da bi ga to kakorkoli stalo".

trumpov_twitt_o_woodwardu.jpg

Trump je v istem postu indirektno izrazil željo po cenzuriranju besedil in knjig, ki mu niso po godu, ko je pristavil, da "ne razume, zakaj politiki v Washingtonu ne spremenijo zakonodaje glede obrekovanja?".

Na to Trumpovo domiselno idejo so se burno in predvsem zgroženo odzvala družbena omrežja. Njihov skupni imenovalec pa je navidezna dilema: "Komu naj verjamemo? Raziskovalnemu novinarju, ki piše za Washington Post že več kot štiri desetletja in ki je pomagal razkriti škandalozno afero Watergate, ali pa človeku, ki se je zlagal 4229-krat v le 558 dnevih? Res, kdo je tu lažnivec?".

Časnik Washington Post pa je na svojih straneh in spletu celo sprožil števec Trumpovih laži od začetka njegovega nastopa predsedniške funkcije. Postov "števec" (the fact cheker) je samo do 5. septembra letos naštel že 4713 neresničnih ali lažnih Trumpovih izjav.

Bob Woodward, avtor "Straha" je prav tisti novinar zaslužen za odstop nekdanjega predsednika Richarda Nixona leta 1974 po razvpiti aferi Watergate.

Sogovorniki legendarnega novinarja, sicer Trumpovi najtesnejši sodelavci, so vsi po vrsti Belo hišo opisali kot norišnico, aktualnega ameriškega predsednika pa kot nevarno pavliho na čelu ZDA. Od tod tudi pomenljiv naslov knjige - "Strah: Trump v Beli hiši", ki jo je Woodward napisal na temelju pričevanj insajderjev iz administracije aktualnega predsednika ZDA, ki so ga prikazali kot nevarno ignorantskega vodjo glede pomembnih svetovnih vprašanj, njegovo Belo hišo pa kot nefunkcionalno in razdiralno preokupirano z notranjimi spori.

Woodwardova knjiga temelji na stotinah ur intervjujev z ljudmi, ki so tesno sodelovali v Trumpovem 20-mesečnemu predsedovanju, zato gre za pristna pričevanja iz prve roke.

Trump je pred izzidom knjige poskusil "omejiti škodo" in po telefonu poklical Woodwarda upajoč, da mu ga bo uspelo prepričati, da ne bi bilo prav, da objavi knjigo, ne da bi se pred tem pogovoril tudi z ameriškim predsednikom. Woodward, prekaljeni novinarski veteran, je takoj odvrnil, da bo njun pogovor, če Trump nima nič proti - posnel. Trump se je strinjal.

Tako je Woodward posnel njun pogovor s Trumpovim dovoljenjem, prepis njunega 11-minutnega pogovora je potem objavil prav Washington Post.

Tudi ta pogovor razkriva ne le dejstvo, da se Trump brez kančka slabe vesti lahko v hipu zlaže, ampak tudi to, da tudi pri tem ni prav nič dober, ker se ga na laži tudi hitro ujame. Tako je tudi Woodwardu po 10-ih minutah oziroma na koncu njunega telefonskega razgovora moral priznati, da je res prejel njegove prošnje za intervju, toda da se nanje ni odzval.

Woodwardov "Strah" prinaša verodostojnost, ki to knjigo razlikuje od vrste drugih, že objavljenih knjig o Trumpu. Ne nazadnje, avtor, ki je dolgoletni novinar in urednik Washington Posta, je osvojil dve Pulitzerjevi nagradi, eno od njih za razkrivanje škandala Watergate, kar je pripeljalo celo do odstopa 37. predsednika ZDA Nixona.

Donald Trump je zavzel mesto 45. predsednika ZDA, vprašanje pa je, ali ne bo morda prav on nova trofeja novinarja Boba Woodwarda.