»Ogenj in bes«: še vedno najboljše orodje za razumevanje mehanizma Trumpove vladavine

Slovenski prevod knjige Michaela Wolffa »Ogenj in bes: znotraj Trumpove Bele hiše«, ki jo je izdala založba Ciceron dokazuje, da je to še vedno najboljša knjiga za razumevanje ozadja Trumpove vladavine.

Knjiga Michaela Wolffa »Ogenj in bes: znotraj Trumpove Bele hiše« (»Fire and Fury: Inside the Trump White House), je na začetku letošnjega leta v Beli hiši sprožila pravi kaotičen vihar. Številne šokantne podrobnosti o pogovorih Wolffa z okoli 200 člani ožjega kroga Trumpove administracije so razkrile predsednika ZDA v povsem drugačni luči od uradne.

In čeprav ameriški predsednik Donald Trump pol leta od izida angleškega prevoda knjige še naprej preseneča, ta knjiga zagotovo še zmeraj predstavlja enega od najboljših portretov njegovega načina vladavine in silnic, ki usmerjajo njegovo današnjo politiko.

Trump: vedno optimističen trgovec

Odličen prevod Wolffove knjige je slovenskim bralcem na voljo tudi pri založbi Ciceron. In čeprav so mediji že objavili nekatere najbolj sočne navedbe iz Wolffove knjige, je to samo vrh ledene gore, kajti nove in presenetljive informacije se v Wolffovi knjigi nizajo dobesedno stran za stranjo.

V teh opisih je Trump opisan kot jezen in neizobražen voditelj, ki še sam ni verjel, da bo zmagal na volitvah, obenem pa revolucionaren politik, ki je vse, kar bi običajne politike zagotovo pokopalo – obrnil sebi v prid.

»Samo Steve Bannon je v svojem čudaštvu vztrajal, da se bodo številke obrnile v njihovo korist. Toda to je bilo zgolj Bannonovo prepričanje – pač nori Steve – in nihče ga niti slučajno ni resno jemal. Skoraj nihče v tej izjemno majhni ekipi ljudi si ni delal iluzij. Na svoje možnosti so gledali tako realno kot verjetno vsi, ki se spuščajo v politiko. Na tiho so se strinjali: ne le o tem, da Donald Trump pač ne bo predsednik, temveč da najverjetneje tudi ne bi smel postati. Na srečo je že prvo pomenilo, da se z drugim ne bo treba nikomur ukvarjati. O tem so bili soglasno prepričani,« navaja Wolff razmišljanje Trumpovih zaupnikov pred usodnimi predsedniškimi volitvami leta 2016.

Na takšni podlagi je Trump najprej presenečen, nato prestrašen, na koncu pa pravičniško prepričan, da si je to zaslužil, prevzel vodenje ZDA. Vendar Wolff pri Trumpu kljub uničujoči kritiki, ki je rdeča nit knjige, tu in tam pri predsedniku ZDA odkrije tudi kakšno pozitivno lastnost.

»Kljub razočaranju nad Washingtonom, ki ga ni znal primerno pozdraviti in se veseliti z njim, je Trump kot pravi trgovec ostal optimističen. Prva lastnost in glavna vrlina dobrega trgovca je sposobnost, da nikoli ne neha prodajati, torej da nenehno ohranja pozitivni pogled na svet. Tisto, kar pri večini vzbudi malodušje, je zanj zgolj znamenje, da je treba zadeve popraviti, jih prilagoditi njegovim potrebam.«

Najhujše kritike je o Trumpu – kljub zatrdilu, da ga še naprej podpira – o Trumpu Wolffu očitno povedal njegov nekoč najpomembnejši svetovalec ter celo vodja kampanje Steve Bannon, voditelj vplivne spletne strani Breitbart, ki je poleti 2016 rešil že skorajda povsem izčrpanega Donalda Trumpa. V zahvalo je na koncu dobil celo mesto v vplivnem Svetu za nacionalno varnost, vendar se je moral nato zaradi pritiskov drugih »frakcij« v Trumpovi administraciji hitro posloviti iz vlade. Trump ga je po odhodu iz Bele hiše obtožil, da je »izgubil ne samo službo, pač pa tudi pamet.«

Nesporno pa je, da je leta 2016 Bannon Trumpu pomagal oživeti na videz brezupno kampanjo, nato pa je prvega pol leta, kot glavni strateg, močno zaznamoval delo Bele hiše. Vendar se je Bannon, ki prihaja iz delavske družine, zmeraj razlikoval predvsem od »kot noč neumne« Ivanke Trump ter njenega soproga, bogataša Jareda Kushnerja.

V knjigi so na zanimiv način opisali tudi drugi akterji, ki so še danes v vrhu ameriške politike. John Bolton, ki je šele nedavno postal svetovalec za nacionalno varnost, v knjigi kot kadrovska izbira Trumpovih pristašev nastopi zelo zgodaj.

Bolton: mali čudaški tepec, ki rad meče bombice

»Fant, ki rad meče bombice,«je rekel Ailes. »Mali čudaški tepec. Vendar ga potrebuješ. Kdo drug bi lahko opravil z Izraelom? Flynn je malo nor na Iran, Tilerson' – določen za zunanjega ministra – 'se spozna samo na nafto' »Problem so Boltonovi brki' je prezirljivo prhnil Bannon. 'Trump ga ne more videti. Saj veš, na prvi pogled deluje neprijetno.«''No, in še v težavah je zaradi tistega nočnega pretepa v hotelu in preganjanja nekih žensk.''Če to povem Trumpu, ga bo vzel v službo' Wolff navaja besede Steva Bannona.

Politično filozofijo, ki je v ozadju Trumpovega vzpona, Michael Wolff označi kot »Bannonov duh časa.« In vse kaže, da ta duh v administraciji ZDA vztraja tudi še po Bannonovem prisilnem odhodu iz Bele hiše.   

»Vsepovsod po svetu se je naselil dvom. Brexit v Veliki Britaniji, valovi beguncev na obalah Evrope. Razkroj delavskih pravic, grožnja globalne finančne katastrofe, Bernie Sanders s svojim liberalističnim revanšizmom - vse je v praznem teku. Oklevajo celo najodločnejši zagovorniki globalizacije. Bannon je bil prepričan, da je ogromna množica ljudi nenadoma pripravljena na novo sporočilo: da svet potrebuje meje – oziroma, da se mora vrniti v čase, ko je imel meje. Ko je bila Amerika velika. Trump je postal nosilec te ideje,« piše Wolff.

In kakšen je pogled na svet novega voditelje svobodnega sveta, ki se je v zadnjih mesecih zapletel v vrsto carinskih vojn po vsem svetu?

»Njegov pogled na svet je velik preprostejši, z eno samo spremenljivko: kdo je na oblasti? Dajte mi njegovo telefonsko številko. In še nekaj, nič manj temeljnega: Sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj. Če za Trumpa na Bližnjem vzhodu obstaja ena sama trdna opora, potem je to Iran v vlogi glavnega negativca… Torej so pozitivci bolj ali manj vsi, ki so proti Iranu,« piše Wolff.

Glede samega Trumpa Wolff ob tem ne pušča nikakršnih dvomov o njegovih intelektualnih sposobnosti. »Hujše je, kot si lahko predstavljaš. Ta človek je idiot, obdan s kovni. Trump ne prebere ničesar – niti kratke strani zapisnika, niti povzetkov političnih stališč. Na polovici sestankov s tujimi voditelji vstane, ker se dolgočasi. Njegovi pomočniki niso nič boljši. Kushner je pravi otrok, ki ničesar ne ve. Bannon je arogantna svinja, ki ve veliko manj, kot si domišlja. Trump ni človek, je zgolj zbirka negativnih lastnosti. Prvega leta ne bo preživel nihče, razen članov njegove družine,« je o predsedniku dejal Gary Cohn, Trumpov gospodarski svetovalec v zasebnem pismu prijatelju, ki je prišlo v javnost. To seveda nekoliko pojasnjuje, zakaj je ameriško uvajanje carin tako skregano z vsako zdravo gospodarsko logiko.

Kljub temu pa skozi vso knjigo vidimo, kako nad Donaldom Trumpom ves čas visi in se nato vse bolj razrašča nevarnost Mullerjeve posebne preiskave. Preiskave, ki ji Trumpov krog nasprotuje s ploho tvitov in amaterskim laganjem. Sodelavci v okolici Trumpa zato ravnajo povsem drugače, kot so nekoč. Na primer v trenutku, ko se razve, da Times pripravlja zgodbo o srečanju z ruskimi predstavniki v Trumpovi stolpnici, kjer je Trumpov sin Don Jr. pričakoval »umazanije o Hilary Clinton.« Trump je to zanikal z lažno trditvijo, da je bil pravi namen srečanja zgolj pogovor o posvojitvah otrok. O tem so razpravljali v prvem delu letala Air Force One.

Bolje je, da te ni zraven

»V naslednjih dnevih je bil na glavo obrnjen najbolj zaželeni politični status v predsednikovi bližini.: 'biti prisoten' – v tem konkretnem primeru, ne sedeti v prednjem delu letala Air Force One – kajti to lahko celo pomeni, da srečnežu ne bo treba nekoč za zapahe. 'Včasih me je bolelo, ko sem jih videl, kako tekajo naokrog in delajo stvari, ki so bile moje,' je rekel Spicer.' Zdaj pa sem bil vesel, da sem izpadel iz igre.'  

Zakaj je tako, pojasni Wolff malce naprej, na 358 strani knjige. 'Že kmalu se je izkazalo, da so vsi, ki so na sestanku 'bili prisotni', deležni zelo natančne pozornosti posebnega tožilca, med drugim zaradi logičnega vprašanja: ali je med njimi, najvišjimi političnimi nosilci izvršne oblasti, prišlo do poskusov medsebojnega vplivanja in navajanja drug drugega k lažem o zadevi, ki je v preiskavi,« pojasni Wolff.

Wolffove analize so napisane z jasnim in hudomušnim slogom in Wolff praviloma zmeraj zelo dobro predstavi realna dejstva. Izjema so nekoliko preveč lahkoverno sprejete trditve o zunanjepolitičnem dogajanju, ki so sicer stalnica ameriških »vodilnih medijev.« »4. aprila, na štiriinsedemdeseti dan Trumpovega predsedovanja, tik pred sedmo zjutraj, so sirske vladne sile s kemičnim orožjem napadle mesto Kan Šejkun,« prostodušno zapiše Wolff, čeprav je danes že jasno, da niti prvega in leto dni zatem tudi drugega podobnega napada s kemični orožjem v Siriji ni bilo, pač pa je šlo za prirejene dogodke, kar sta med drugim v svojih člankih razkrila novinarja Robert Fisk in Seymour Hersh.

O tem kakšna bo končna politična usoda Donalda Trumpa in učinek njegovih dejanj, si politični analitiki v tem trenutku še vedno niso enotni. Nekateri mu kljub skorajda vsakodnevnim lažem napovedujejo še en mandat, drugi pa so prepričani, da bodo novembrske delne volitve naznanile začetek konca njegove kariere.

Ne glede na to pa je jasno, da je knjiga Michaela Wolffa pronicljiva in na določenih mestih že kar brutalno neposredna analiza osebnosti, ki usodno vpliva na razvoj našega sveta. Zato bo zagotovo ostala zapisana kot ena od prelomnih knjig, brez katerih skorajda ni mogoče razumeti nenavadnega časa, v katerem živimo. In je kot takšna ne samo vredna prebiranja, pač pa je verjetno še vedno najboljše orodje za poglobljeno razumevanje vzpona in mehanizmov vladavine Donalda Trumpa.