Jedrska vojna za vodo? Zapleti s sporazumom o delitvi voda na indijski podcelini bi lahko zakuhali nuklearno vojno!

Konec aprila je desetletja star spor med Pakistanom in Indijo naredil še en korak naprej.

Na poboj indijskih turistov v Kašmirju s strani terorističnih organizacij nenavadnih imen je Pakistan odgovoril s sprenevedanjem.

Morda prav zaradi dejstva, da so teroristi pri turistih najprej preverili, kdo je musliman in kdo ne. Po ugotovitvi stanja so (kako nenavadno) pobili nemuslimane.

Indija sprenevedanju ni nasedla niti za trenutek. S sosednjo državo ima dolgo zgodovino slabih odnosov.

Vdori teroristov in podpiranje teroristov v Kašmirju in tudi drugod po Indiji s strani Pakistana so nekaj vsakdanjega in tudi zaradi tovrstnih dogodkov je Indija na svoji strani 3.263 kilometrov dolge skupne meje naredila preko dva tisoč kilometrov dolg zid, zavarovan z elektriko in ponoči razsvetljen v takšnem obsegu, da se ga vidi iz vesolja.

Edini razlog, da na tak način ni zavarovana celotna meja je v tem, da je gorati svet Himalaje zadostna ovira tovrstnemu početju.

Državi sta se vsaj trikrat (1947-48, 1965 in 1971) zapletli v vojne polnega obsega, spopadi manjšega obsega pa so stalnica vseh osem desetletij njune neodvisnosti.

Takšno početje je posebej nevarno zaradi dejstva, da sta obe državi že vsaj tri desetletja jedrski sili.

Vsaka posebej razpolaga s približno 200 nuklearnimi bojnimi glavami. Zadosti orožja za množično uničevanje, da se obe državi, verjetno pa tudi ves svet, spremenijo v puščavo brez življenja in posuto z jedrskim pepelom.

Indijski odziv je bil silovit in pričakovan. Prav posebej zaradi dejstva, da je v Indiji že lep čas na oblasti stranka Bharatiya Janata, ki kot stranka hinujskih nacionalistov, nima kakšnega posebnega razumevanja do muslimanov.

Poleg topniškega obstreljevanja je prišlo tudi do letalskih bitk z vojaškimi letali in droni. Konflikt se še kar nadaljuje in mu ni videti konca. Navkljub trenutnemu premirju.

Dne 23. aprila 2025 je konflikt obravnaval Indijski varnostni svet.

Nekako mimogrede je Indija tega dne odstopila od Indijsko – Pakistanega vodnega sporazuma, ki je bil podpisan 1. aprila 1960 in je zdržal vse spore med državami skozi šest desetletij.

Sedaj pa je s sporazumom konec in prav  neizvajanje vodnih dogovorov bi lahko povzročil kataklizmo.

Preden si pogledamo problematiko, je potrebmo pogledati demografske in ekonomske podatke obeh držav, ki še kako opredelujejo politiko.

Ob razglasitvi neodvisnosti leta 1947 je Zahodni Pakistan, današnji Pakistan imel 33 milijonov prebivalcev od katerih je bilo četrtina nemuslimanov (Sikhi, Hindujci in Kristjani).

Nebrzdana demografska rast v kombinaciji z verskim ekstremizmom je v letu 2025 in število prebivalcev dvignila na preko 250 milijonov.

Če odmislimo čvekanje o miroljubnosti vseh verstev, je dejstvo na terenu takšno, da je nemuslimanov ostalo 3.5%, saj ima država za sabo dolgo zgodovino verskega zatiranja, etničnega čiščenja in nasilja do drugačnih.

Zapovrh njihova fertilna stopnja pada izredno počasi in je danes pri 3.5 otroka na žensko.

The Indus River system originates in Chinese Tibet, flows through IIOJK, and spills into Pakistan.
It waters 90% of Pakistan’s agriculture, sustains 250 million lives, and powers an entire civilization.
Mess with that & the response won’t be measured in megawatts.
It’ll be in… pic.twitter.com/UYbC8AGblX

— Zephyrus (@The_SharkSlayer) April 23, 2025

Za povrh je povprečni prebivalec star 20.5 let.

Vse to napoveduje, da bo v tej na eni strani puščavski, na drugi strani gorati državi, prebivalstvo do leta 2050 naraslo na 350 milijonov. V državi, kjer so viri za življenje do skrajnosti omejeni in že skorajda v celoti izrabljeni.

Pri indiji je domografski položaj bistveno drugačen. Ob razglastivi neodvisnosti je država imela 340 milijonov prebivalcev od katerih je bilo Muslimanov kakih 5%.

Muslimani v Indiji imajo tradicionalno večjo demografsko rast kot preostalo prebivalstvo.

Škarje se zapirajo in razlika je vedno manj pomembna, a v Indiji je danes približno 14% Muslimanov.

Stopnja rodnosti v Indiji strmo pada in blodnje, da je v državi morje revnih otrok so nesmisel.

Številna področja, kot npr zvezna država Bihar se še ukvarja z ekstremno revščino, a le-te je vedno manj.

Število prebivalcev Indije v letu 2025 znaša 1.460 milijonov. Rodnost je že pred desetletjem padla pod reprodukcijsko raven in danes znaša 1.94 otroka na žensko.

Povprečen Indijec je danes star 29 let in prav to dejstvo prispeva k temu, da število prebivalcev sicer še raste in bo leta 2050 doseglo 1.680 milijonov nato pa bo počasi začelo upadati.

Naj povzamem. Demografska bomba v Pakistanu še vedno in vedno bolj glasno tiktatka, v Indiji pa je grožnja prenaseljenosti že preteklost.

Pogledati je še potrebno kako si obe državi kljubujeta na ekonomski ravni.

Ob neodvisnosti je pakistanski BDP na prebivalca znašal 380 današnjih ameriških dolarjev, indijski pa 987 dolarjev.

Nominalni BDP na prebivalca Pakistana je znašal leta 2024 1.588 dolarjev, po PPP pa 6.700 dolarjev.

Indijski na drugi strani pa znaša nominalno 2.358 dolarjev, vendar po PPP 14.200 dolarjev.

Važna je tudi gospodarska rast. Pakistan se zadnje desetletje opoteka pod bedno gospodarsko rastjo nekaj odstotkov, ki komajda ohranja gospodarsko stanje zaradi nagle rasti prebivalstva.

Pri Indiji je vse drugače. V zadnjem desetletju država konstantno ohranja gospodarsko last med 6 in 8 odstotki letno.

Toliko o tem, da bi bila Indija revna država brez prihodnosti. Prav nasprotno.

2. So Indus Waters Treaty was signed in 1960 with World Bank as a signatory.

Treaty allocates Western Rivers (Indus, Jhelum, Chenab) to Pakistan. Eastern Rivers (Ravi, Beas, Sutlej) to India.

But the Treaty allows each country certain uses on rivers allocated to the the other. pic.twitter.com/erHb7STQzt

— The Poll Lady (@ThePollLady) October 22, 2022

Država se razvija podobno kot Kitajska, a s časovnim zaostankom kakih 30 let.

Takšen razvoj sosede povzroča Pakistanu neverjetne težave, saj v gospodarskem pogledu njihov BDP predstavlja le kakih 10% sosednje države.

V odnosu med državama gre za odnos mačke in miši. Mačka je v vsakem primeru Indija, nerodna reč pri stvari pa je, da sta obe državi nuklearni sili.

Tudi miš ima v rokavu skrite in smrtonosne adute.

Svet v 21. stoletju se bliskovito spreminja, klimatske spremembe so ene izmed teh.

Ogrevanje ozračja in zemlje pomeni tudi taljenje ledenikov. Prav zaradi tega so pretoki rek, ki prihajajo iz Himalaje trenutno še visoki, po izgubi ledne mase, pa bo prišlo do znižanja pretokov in nastopa dolgoročnih suš.

Vsa zahodna Indija in praktično ves Pakistan pod Karakurumom ležita v subtropskem podnebju.

Zaznamuje ju puščava Thar, ki le s prekinitvijo toka reke Ind sega od reke Ganges pa vse do Irana.

V takšnem podnebju je za kakršnokoli uspešno kmetijsko dejavnost potrebno umetno namakanje.

Ob reki Ind v Pakistanu je takšnih področij za kar 200.000 kvadratnih kilometrov in te površine pomenijo ekonomsko hrbetnico države. Enako je v Indiji z dolino Gangesa in Bramaputre.

Sedaj pa smo v prispevku končno pri samem sržu zadeve.

Vode, ki namakajo vsa ta polja izvirajo v Himalaji in Korakorumu in tečejo proti jugu in vzhodu.

Namakalni sistemi, ki uporabljajo vodo teh vodotokov niso od včeraj, ampak so se izgrajevali tisočletja.

V največje obsegu v času britanske vladavine v 19. in 20. stoletju.

Seveda se namakalni sistemi dopolnjujejo in izgradujejo še danes in dobivajo vedno večje razsežnosti.

V času britanske vladavine so se namakalni sistemi izgrajevali kot ena celota za celotno podcelino.

Meja ni bilo, celotna podcelina je bila britanska. Pika.

Potem pa se je zgodilo leto 1947. Pokrajine z muslimansko večino so šle po svoje in iz njih sta nastala današnji Pakistan in Bangladeš.

Proces ločitve je bil popolna katastrofa. Približno četrt milijona mrtvih in etnično čiščenje, ki je povzročilo kakih 15 milijonov beguncev.

Nove meje so bile predvsem zanimive v Kašmirju. Ta je razdeljen med obe državi, vse pomembne reke pa izvirajo prav na tem področju.

Šest jih je po številu: Beas, Ravi, Sutlej, Indus, Chenab in Jhelum. Teko malo sem, malo tja, večinoma pa iz področja, ki ga kontrolira Indija teko na pakistansko stran.

Navkljub nepremostljivim razlikam je državama 1. aprila 1960 uspelo podpisati Sporazum o vodah reke Ind (Indus water treaty IWT).

Pogodba je nadzor nad tremi vzhodnimi rekami, Beas, Ravi in Sutlej s skupnim letnimi pretokom 41 milijard kubičnih metrov dala Indiji, nadzor nad tremi zahodnimi rekami Ind, Chenam in Jhelum z letnim pretokom 99 milijard kubičnih metrov pa Pakistanu.

Delitev je bila tako približno 30% -70% v korist Pakistana.

Tehnično pa vseh šest rek izvira na področju, ki ga kontrolira Indija in tečejo na pakistansko področje.

Tako lahko Indija tudi “zahodne reke” v omejenem obsegu uporablja za proizvodnjo elektrike, plovbo, ribogojstvo in namakanje.

Sporazum natančno določa izrabo vodnih virov, da se zagotovi oskrba z vodo prav v tistem času leta, ko je ta najbolj potrebna.

Oblikovana je skupna komisija, ki skrbi nad izvajanjem sporazuma in skrbi za urejanje finančnih kompenzacij v primerih, ko prihaja do odstopanj.

Za uveljavitev je bila zainteresirana tudi mednarodna skupnost.

Jasno je bilo, da bi kaos na tem področju lahko povzročil vojne velikega obsega na vsej podcelini.

Konkretno Svetovna banka (International bank for recovery and development) z ugodnimi  posojili obema stranema.

V praksi na terenu je izvajanje sporazuma do nedavnega izgledalo tako, da je  Indija letno koristila 41 milijard kubičnih metrov oziroma 16% razpoložljivih količin, medtem ko je Pakistan koristil 218 milijard kubičnih metrov vode oziroma 84% razpoložljivih količin.

Indija seveda takšno stanje pojmuje kot gesto dobre volje, Pakistan pa kot nekaj samoumevnega in nespremenljivo.

V Pakistanu pa je prišlo še do naslednjega stanja: vodni viri so izkoriščeni do skrajnosti.

V Indijski ocean vode Inda komajda še pritečejo, delta reke je posledično zaradi delovanja morja praktično uničena.

Zaradi prekomernega namakanja so polja vedno bolj slana. Navkljub temu Pakistan planira izgradnjo vedno novih jezov in namakalnih sistemov.

Predvsem jezovi naj bi stali na potresno občutljivih področjih.

V vmesnem času tudi Indija ne počiva.

Od kar je na oblasti Haratiya Janata party, predsednika vlade Modija, se jim tovrstno stanje zdi nevzdržno.

Ta smatra, da je voda, ki izvira na njihovem ozemlju njihova in ne od države doljvodno.

Tudi ona je začela na rekah, ki so pod njenim nadzorom postavljati jezove.

Nekaj zaradi proizvodnje elektrike, ki jo razvijajoča država potrebuje iz leta in leta več, nekaj zaradi namakalnih sistemov v puščavi Thar.

Konec koncev je potrebno nahraniti milijardo in pol prebivalcev. Severni del Indije je navkljub vsemu še vedno reven in aktivnosti upravljanje vodnih virov so del prizadevanj za njeno odpravo.

How likely are India and Pakistan to engage in nuclear conflict in the future?

The neighbors just had their deadliest clash in nearly three decades. Despite a ceasefire, tensions remain high. Analysts share what needs to be done on both sides to prevent a nuclear escalation: pic.twitter.com/fbiZBcO9zC

— DW News (@dwnews) May 18, 2025

Tako se izvajajo projekti kot Madhopur, Mandi in Beas.

V letu 2019 je tako Indija uporabila 38 milijard kubičnih metrov voda, ki ji pripadajo in še 9.3 milijarde kubičnih metrov vode, ki bi drugače odtekla proti Pakistanu.

Dejstvo na terenu: Na področjih, ki jih kontrolira Indija vsakoletno zraste več in več jezov in Indiji omogoča nadzor nad vodnimi tokovi.

Z obeh strani so tako bile vedno bolj glasne zahteve po reviziji Vodnega sporazuma.

Pri tem je vedeti še naslednje. Rastline na poljih potrebujejo vodo v primernih količinah v točno določenih trenutkih.

Če je vode premalo ali preveč v določenem trenutku je ogrožen celotni namakalni sistem.

In prav to postaja vedno večji problem.

India hit the tunnel entrance of the nuclear weapons storage facility in Kirana hills near Mushaf Airbase (Sargodha), with a precise hit designed as a warning, not to blow it up.

That warning shot panicked Pakistan into begging for a ceasefire. pic.twitter.com/RWsmtwBLl2

— Imtiaz Mahmood (@ImtiazMadmood) May 12, 2025

Indija ima kar naenkrat možnost, da vodo preusmerja na svojo stran meje, ali pa z njo upravlja na takšen način, da z odpiranjem in zapiranjem jezov sesuje namakalni sistem sosednje države.

Pakistan vse skupaj gleda z vedno večjo zaskrbljenostjo in odkrito izjavlja, da gre pri vsem tem za ogrožanje ekonomskih temeljev države, ki bi lahko sprožil njihov jedrski odziv.

Potem pa se je zgodil 23. april 2025 in teroristični napad v dolini Baisaran pri Pahalgamu s številnimi žrtvami med indijskimi civilisti.

Ob predhodnem preverjanju, kdo je Musliman in Hindujec. Torej pobijanje ni bilo kar tako: na počez.

Indijci pa seveda niso “po župci priplavali” in jim je bilo takoj jasno, da je šlo za selektivno pobijanje njih kot Hindujcev.

Kot rečeno je 23. aprila Indija odstopila od 65 let starega sporazuma.

Njen prvi ukrep je bil, da je zmanjšala tok reke Chenab, ki teče v Pakistan in to kar za 90%.

Pogled na koledar nam pove, da se to dogaja prav v začetku rastne sezone.

Prav tako pa je napovedala gradnjo novih jezov na “zahodnih rekah”, kar ji je bilo predhodno po sporazumu onemogočeno.

Tovrstno ravnanje skoraj osemdesetletni spor postavlja na čisto drugačen nivo.

Pakistan je desetletja vodil politiko nesorazmernega vojskovanja do Indije: teroristični napadi, vpadi preko meje, ščuvanje muslimanske manjšine v Indiji, občasne grožnje z vojaškimi napadi in neprestano poizkušanje osvojitve posamičnih vrhov v Himalaji.

Sedaj so se vloge obrnile. Indija postaja gospodarska, vojaška in tehnološka velesila.

Zagnala je oborožitveno tekmo, ki ji Pakistan navkljub zavezništvu s Kitajsko gospodarsko preprosto ne more slediti.

Z odstopom od vodnega sporazuma ima Indija možnost izrabe vodnih virov na ozemlju, ki je pod njenim nadzorom ter nadzorom nad dogajanjem v srednjem in spodnjem toku reke Ind.  

Torej na pakistanski strani.

S tem ima prvič možnost, da spravi Pakistan na rob gospodarskega zloma in s tem obstoja te velike, a do skrajnosti nestabilne države.

Vse to pa brez vojne, le z gospodarskimi in tehnični ukrepi. In da gleda, kako bo Pakistan reagiral.

Če ne stori nič, propade, če začne vojno je na drugi strani orjaška indijska vojska, ki jo v konvencionalni vojni ni mogoče premagati.

Pakistan je že več kot dve desetletji nuklearna sila.

V trenutku ko bi se znašel na robu obstoja, kje je to, linija ni natančno začrtana in nikdar ne veš, kdaj bo situacijo spoznal kot tako, je njegovo ravnanje nepredvidljivo.

Njihova vojaška doktrina pravi, da se v tekšni situaciji lahko uporabi jedrsko orožje.

Vedeti pa je treba, da s tem istim orožjem razpolaga tudi nasprotna stran.

Po dnevih silovitega obstreljevanja in zračnih bitk je napočilo premirje. Vendar je to le začasno.

7 years ago Brian Toon, a professor of physics who trained under Carl Sagan, had a talk about what a nuclear exchange between India & Pakistan would do. The scientific estimate was that aside from those killed in the nuclear war, 1-2 billion people all over the world would likely… pic.twitter.com/W8aTA8ccXa

— Ilhan Niaz (@IlhanNiaz) May 12, 2025

Spori se bodo nadaljevali, kot potekajo že osem desetletij.

S to razliko, da ima Indija v rokah škarje in platno, da Pakistan spravi na rob obstoja.

Prihodnje dogajanje je tako nepredvidljivo, posledice pa lahko tudi usodne.

Na nas je, da opazujemo, prihodnje odnose med obema državama.