REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Prekopali so že Franca. Bo Španija »izgnala« tudi hrvaška zločinca, ustaškega poglavnika in klavca?

Prekopali so že Franca. Bo Španija »izgnala« tudi hrvaška zločinca, ustaškega poglavnika in klavca?Pavelić in Franco

Nova španska socialistična vlada je dokončno uresničila obljube svojih predhodnic in posmrtne ostanke nekdanjega španskega diktatorja Francisca Franca naposled odstranila iz Doline padlih (El valle de los Caidos), ki se nahaja kakih 50 kilometara od Madrida in kjer so pokopane tako žrtve krvave španske državljanske vojne (1936-1939) kot Francovega brutalne vojaške diktature, ki je trajala vse do njegove smrti leta 1975.

V Dolini padlih, osamljeni planjavi v hribih Guadarrama si je zloglasni generalisimus dal med letoma 1940 in 1958 postaviti megalomanski mavzolej.

Pompozno grobnico, nad katero se dviguje 150 metrov visok križ, so v suženjskih pogojih gradili tudi politični zaporniki, po letu 1975 pa je kot magnet privabljala privžence skrajne desnice.

Ne le ogorčene zanamce Francovih žrtev, ampak tudi številne Špance, je »Francov mavzolej« (v bistvu gre za objekt v državni lasti, financiran iz javne blagajne) - nenehno spominjal na srhljivo preteklost. Na 500.000 ljudi, padlih v španski državljanski vojni.

Zato so ob izkopu Francovih posmrtnih ostankov številni svetovni mediji spomnili na dejstvo, da nikjer drugod v Evropi ni videti imena ulic ali trgov, še manj pa neko obeležje v spomin na Francova prijatelja Benita Mussolinija ali Adolfa Hitlerja. Samo je v moderni Španiji bilo mogoče dolga desetletja in tudi v 21. stoletju obiskovati in častiti kraj, kjer je pokopan »fašistični masovni morilec«.

Dolina padlih je hkrati eno največjih množičnih grobišč na stari celini, kjer ležijo kosti več kot 30.000 žrtev in padlih borcev obeh strani v državljanski vojni, ki jo je leta 1936 sprožil prav Franco z uporom proti izvoljeni republikanski vladi, poudarja francoska tiskovna agencija AFP.

Španija je druga država na svetu po številu pogrešanih oseb.

Vsa ta dejstva so doslej burila duhove, ker so dediči žrtev Francovega režima vztrajno zahtevali, da jim država vrne posmrtne ostanke svojcev, ki so se borili za republiko in zoper Francove sile.

Trdili so, da so njihovi sorodniki v nasprotju z njihovo voljo pokopani v masovne grobnice in celo ob boku svojih smrtnih sovražnikov, nasprotnikov z druge strani fronte.

Španija je sicer druga država na svetu po številu pogrešanih oseb.

Zato se je vlada socialista Pedra Sáncheza odločila, da bo naredila konec razprtijam, ki so globoko zarezale v špansko družbo in dolga leta po Francovi smrti še naprej pitale s sovraštvom in delile tako žive kot mrtve.

Sánchezova vlada je izpolnila eno od ključnih predvolilnih obljub in 24. oktobra ukazala prekop Francovega balzamiranega trupla.

Z grobnice so najprej odstranili tono in pol težek kamen, nato pa krsto pospremili do vojaškega helikopterja in jo prepeljali do novega počivališča na »diskretni lokaciji« na severu prestolnice: pokopališče Mingorubbio-El Pardo, kjer že počiva njegova žena Carmen Polo.

Španske oblasti upajo, da so s tem dejanjem naposled zaprle tragično poglavje iz španske zgodovine 20. stoletja.

Toda ni vse šlo gladko - načrtovani prekop generalisimusa Franca 44 let po diktatorjevi smrti je sprožil politične napetosti in tudi številne spore pred sodišči.

Po 16 mesecih upravnih in sodnih pregovarjanj, je konec sodni kalvariji naredilo vrhovno sodišče, ki je septembra odobrilo prekop in zavrnilo celo vrsto pritožb svojcev pokojnega diktatorja.

Toda ni šlo vse po načrtih. Špance in svetovno javnost so osupnili predvsem posnetki s prizorišča, ki so razkrili, da so španski vojaki ob helikopterju celo salutirali vnuku nekdanjega diktatorja, sama ceremonija ekshumacije in prekopa pa je potekala z častmi, kot da ne bi šlo za vodjo fašistične falange, ki je desetletja sejala teror v Španiji ...

Jezo, ki so jo Španci množično izpričali tudi preko družbenih omrežij, niso pomirile niti premierjeve spravljive besede, da izmestitev zadnjega počivališča Frnacisca Franca na novo lokacijo »končuje moralno ogorčenje zaradi poveličevanja diktatorja na javnem mestu, vodi nas korak bližje k spravi in krepi našo demokracijo, ne le v naših očeh, ampak tudi v očeh sveta.«

Franco in Pavelić
Prekop Franca. Je naslednji ustaški poglavnik Ante Pavelić (levo, spodaj)?

Premier Sánchez si je Francov prekop, takoj ko je junija lani prevzel oblast, določil za prioritetno nalogo, ki jo je treba čim prej rešiti, predvsem zato, da bi se Španci naposled nehali deliti na »beli in rdeči teror«, saj bodo oblasti Dolino padlih zdaj spremenile v prostor narodne sprave.

Tako mavzolej ne bo več služil skrajni desnici kot mogočna apologija frankizma.

Prekop samodržca, krivega za mnogo prelite krvi, za množična ovajanja, za postavljanje brata proti bratu, za sejanje strahu ..., je za Sáncheza velika zmaga časti, spomina, pravice, torej »zmaga španske demokracije«.

Dolina padlih se je samo z 'odhodom' Franca lahko spremenila v dolino sprave in mavzolej sedaj ne bo več mogočna apologija frankizma. 

Toda to zmago ni bilo lahko izbojevati, saj so Francovi svojci vztrajali, da je treba njegove posmrtne ostanke prepeljati v samo središče Madrida, torej na izpostavljeno mesto v katedralo Almudena, kjer je pokopana njegova predlani umrla hči.

Po napetem sodnem boju je konec tej klavrni zgodbi s svojo razsodbo naredilo špansko vrhovno sodišče.

Prekop so ob 22 dedičih Franca na čelu z njegovim vnukom spremljali tudi okoreli frankisti, zbrani v Fundaciji Francisca Franca. Nameravali so se celo množično zbrati na pokopališču Mingorrubio, a je bil zbor prepovedan. 

Čaščenje diktatorjev - Franca in Pavelića v Španiji
Čaščenje diktatorjev - Franca in Pavelića v Španiji

Da bi bila mera polna, je bil doslej edini med vsemi, ki so pokopani v Dolini padlih, ki je umrl naravne smrti - prav generalisimus Franco, kot so mu klicali in mu še danes kličejo njegovi privrženci in politični dediči ob obisku mavzoleja.

Dediči nekdanjih republikancev vneto zagotavljajo, da strahote Francovega režima ne bodo nikoli pozabljene.

Edino Franco namreč ni umrl grozljive smrti v umazani državljanski vojni, ampak 36 let pozneje - v postelji.

Zato je posebna ekspertska komisija sklenila in vladi priporočila, da se Francova krsta premesti iz mavzoleja na drugo lokacijo, tudi zato, da bi s selitvijo groba ustavili zbiranje Francovih privržencev ob grobnici, kjer so pokopani ne le padli vojaki njegovih fašističnih falang, ampak tudi preštevilne Francove žrtve.

Desnica si je po drugi strani prizadevala, da vse »pade v pozabo«, vendar so nasprotniki rešitve s pozabo temu oporekali in vpili: »Ne! Pozaba, nikakor!«

Dediči nekdanjih republikancev vztrajajo in vneto zagotavljajo, da strahote Francovega režima ne bodo nikoli pozabljene.

Fernando Martinez in položaj mavzoleja
Fernando Martinez in položaj mavzoleja - po novem prostora narodne sprave.
Družine žrtev državljanske vojne menijo, da je edina pot, da najdejo svoj mir, da jim država omogoči, da lahko zahtevajo in prevzemejo ostanke svojih rojakov.

Med njimi je tudi professor antropologije Francisco Ferrandiz.

Bil je član ekspertske komisije, ki je dobila zahtevno nalogo, da Dolini padlih kreira nov pomen. In prav on je priporočil ekshumacijo Franca: »Zame je mavzolej v Dolini padlih eden najbolj pomembnih spomenikov totalitarne arhitekture v Evropi. In prav na to moramo opominjati, to je fundamentalnega pomena za špansko družbo, s ciljem krepitve demokracije. Ni mogoče diktatorju izkazovati čast v baziliki, ki je financirana z javnim denarjem.«

Svojci žrtev Francove diktature so komaj čakali ekshumacijo in premeščanje osovraženega diktatorja.

Za njih je nov začetek mogoč le potem, ko Francovi ostanki in njegova dediščina za vselej zapustijo razvpiti mavzolej.

Družine žrtev državljanske vojne namreč menijo, da je edina pot, da najdejo svoj mir, da jim država omogoči, da lahko zahtevajo in prevzemejo kosti svojih rojakov. Da se dostojno poslovijo od njih - s pogrebom v domačem kraju ...

Zanje je to pomembno in civilizacijsko dejanje, hkrati pa bi moralo spametovati špansko družbo, da se zgodovina ne sme ponoviti.

Vroča razprava o usodi Doline padlih, ki je predhodila ekshumaciji Francovih posmrtnih ostankov, je razkrila, da je Španija glede najbolj temačnega dela svoje preteklosti še vedno globoko razdeljena družba, je lani opozoril tudi britanski Independent.

Ante Pavelić
Ante Pavelić

Nujo, da za vselej zapre to neslavno poglavje španske zgodovine je očitno prepoznal tudi aktualni predsednik vlade, prepričan, da je potrebna simbolična gesta, ki bo državi pomagala pri premagovanju brazgotin preteklosti.

Sánchezova vlada načrtuje tudi ustanovitev 'Komisije resnice', podobne organu, ustanovljenemu v Južni Afriki po apartheidu.

Fernando Martinez, uradnik, imenovan za nadzorovanje novega španskega Generalnega direktorata za zgodovinski spomin poudarja, da pričakuje, da premestitev Francove krste iz mavzoleja v Dolini padlih utrdi demokracijo, ki je bila le njena imitacija po smrti Franca leta 1975.

Zato se je v agendi Sánchezove vlade znašla tudi ustanovitev »Komisije resnice« (Truth Commission), podobne organu, ustanovljenemu v Južni Afriki po apartheidu.

Prednostna naloga, ki bi jo morala opraviti komisija, je odkriti, kje so sploh zakopana trupla ter nato identificirati 114.000 žrtev španske državljanske vojne med leti 1936 in 1939 ter izginulih in pogrešanih v času štirih desetletij diktature pod Francom, ki so sledile tej vojni.

Na Hrvaškem je ob napovedi o Francovem prekopu kot bomba odjeknila novica, da španske oblasti tehtajo odločitev, da na podlagi »nove zakonodaje o zgodovinskem spominu«, ukažejo izkopati tudi posmrtne ostanke Anteja Pavelića, poglavnika ustaške NDH.

Domneva se, da bi poglavnika nato izročili – Zagrebu.

Ante Pavelić v družbi voditeljev Trejega rajha
Ante Pavelić v družbi voditeljev trejega rajha.

»Španci nameravajo Pavelićeve posmrtne ostanke prenesti v Republiko Hrvaško?«, se je že lani spraševal Jutarnji list. Ta možnost ni iz trte zvita glede na dejstvo, da partnerji iz EU kritizirajo Hrvaško, ker ne kaže uspeha v spopadu z ustaštvom, ki je zadnja leta znova dobilo zagon.

Spomnimo, Ante Pavelić je bil eden najbolj vdanih Hitlerjevih sodelavcev v tem delu Evrope v času druge svetovne vojne.

Pred obtožbami zaradi vojnih zločinov in genocida nad Srbi, Judi in Romi, je po koncu druge svetovne vojne pred roko pravice zbežal v Argentino.

Pavelić je pokopan na madridskem pokopališču San Isidoro.

Pavelića so nato na 16. obletnico ustanovitve NDH leta 1957 napadli v Lomas del Palomarju, predmestju argentinskega glavnega mesta. Neznanec ga je v bližini hiše, v kateri je stanoval, trikrat ustrelil v hrbet in ključnico, nato pa je izginil neznano kam.

Pavelića so prepeljali v bolnišnico, kjer je prišla na dan njegova prava identiteta. Do takrat se je namreč skrival pod lažnim imenom kot inženir Pablo Aranjos, gradbeni poslovnež.

Po padcu Perona je izgubil podporo argentinskih oblasti in to prav v času, ko je jugoslovanska vlada uradno zahtevala njegovo izročitev.

Mavzolej diktatorja Franca
Doslej mavzolej diktatorja Franca, kmalu pa prostor narodne sprave.

Pavelića so spremenjene okoliščine prisilile, da je znova pobegnil, tokrat v Paragvaj, po štirih mesecih skrivanja v tej državi pa je zbežal v Španijo. Umrl je v Madridu decembra leta 1959. V Španiji je tudi pokopan, na madridskem pokopališču San Isidoro.

Če bi njegov grob premestili na Hrvaško, ni dvoma, da bi kmalu postal Meka ne le za njegove sodobne privržence iz domačih logov, ampak za ekstremno desnico iz celotne regije.

Nova španska zakonodaja namreč predvideva selitev grobnic fašistov tudi iz drugih koncev sveta.

Odločitev španskega parlamenta, ki v Zakonu o zgodovinskem spominu predvideva ukinitev vseh institucij, ulic in organizacij, ki nosijo imena slavnih iz fašističnega obdobja Španije, ko jo je vodil general Francisco Franco, bo najbrž imela vpliv ne le na Hrvaško, ampak tudi na Bosno in Hercegovino.

Nova španska zakonodaja namreč predvideva selitev grobnic fašistov tudi iz drugih koncev sveta, to pa vključuje ne le vodjo NDH Ante Pavelića, ampak tudi zloglasnega poveljnika koncentracijskega taborišča Jasenovac Vjekoslava Maksa Luburića.

Grob Maksa Luburića - Valencia
Grob Maksa Luburića - Valencia, Španija. Vir: Twitter

Luburićevi posmrtni ostanki se nahajajo na pokopališču Carcaixent v Valenciji. Oba s Pavelićem sta bila sicer rojena na območju današnje Bosne in Hercegovine, zato bi bili po novem zakonu njihovi ostanki premaknjeni na manj dostopna mesta v Španiji ali pa (najraje) v domovino.

Madridski mediji poročajo, da so od državnega vrha izvedeli, da so nekateri politiki že sporočili, da se bodo obrnili na hrvaško veleposlaništvo v Madridu, da bi ugotovili, ali je mogoče izročiti ostanke Pavelića in Luburića - Hrvaški.

Nekateri španski politiki so sporočili, da se bodo obrnili na hrvaško veleposlaništvo v Madridu, da bi ugotovili, ali je mogoče izročiti ostanke ustaškega poglavnika Pavelića in klavca Luburića - Hrvaški.

Efraim Zuroff, eden od najbolj aktivnih lovcev na naciste in direktor Centra Simon Wiesenthal v Jeruzalemu je nedavno prav glede lika in dediščine Ante Pavelića, ki ga nekateri krogi, zelo bliski hrvaški predsednici Kolindi Grabar Kitarović in vladi premierja Andreja Plenkovića, še dan-danes častijo kot heroja, opozoril, da gre za enega največjih množičnih morilcev v drugi svetovni vojni.

BIRN je spomnil, da je že v 90-ih letih prejšnjega stoletja takratni hrvaški predsednik Franjo Tuđman prišel na idejo, da Pavelićeve ostanke prenese na Hrvaško skupaj z ostanki nekdanjega jugoslovanskega predsednika Tita, pokopanega v Beogradu, saj je bil Josip Broz rojen v Kumrovcu na severu Hrvaške.

Španija je po Francovi smrti sicer sprejela amnestijo, imenovano »Pakt tišine«, da bi preprečila ponovno odpiranje ran iz državljanske vojne.

Zagovorniki amnestije so trdili, da je ta olajšala miren prehod Španije v demokracijo.

Vendar pa so družine pripadnikov republikanske strani, ki so bile poražene v vojni, prepričane, da je amnestija nepravično stigmatizirala njihove družine in se na učinkovit način poklonila fašistični dediščini.

O globoki razdeljenosti španske družbe priča tudi anketa časopisa El Mundo, ki je razkrila, da je ekshumacijo Franca podprlo 43 odstotkov vprašanih, 32 odstotkov pa jih je bilo proti.

Preostalih 25 odstotkov je bilo do tega vprašanja popolnoma ravnodušno, ali pa niso želeli odgovoriti.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Sorodni članki

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke