»Če ne veš, v katero pristanišče pluješ, noben veter ni ugoden!«: EU se pred letom 2025 sooča z negotovostjo

Ko Evropa stopa v novo leto, se je celina znašla na kritični točki, ko se spopada z notranjimi političnimi pretresi in zunanjimi pritiski, ki ogrožajo njeno kohezijo.

Po burnem letu 2024, ki so ga zaznamovale ključne volitve in pretresi vlad v velikih gospodarstvih, kot sta Francija in Nemčija, se Evropska unija (EU) sooča z naraščajočo razdrobljenostjo in vse večjimi geopolitičnimi izzivi, zaradi česar je njena enotnost in prihodnja usmeritev pod pritiskom. 

Konflikt med nacionalnimi interesi in skupnimi prednostnimi nalogami EU še naprej narašča, kar sproža vprašanja o samem temelju evropske integracije, ki si jo je zamislil Robert Schuman pred več kot 70 leti.

FRAGMENTACIJA, PREMIK V DESNO

Politična razdrobljenost je eno najbolj perečih vprašanj, s katerimi se EU sooča v letu 2025. Nacionalne volitve v Franciji in Nemčiji so okrepile vzpon desničarskih populističnih strank in postavile izziv sredinskim koalicijam, ki so dolgo oblikovale oblikovanje politike EU.

V Franciji sta predsednik Emmanuel Macron in premier Francois Bayrou komaj sestavila novo vlado – četrto v preteklem letu – tik pred prazniki. V

endar ostajajo vprašanja o dolgoživosti vlade, saj se sooča z visokim javnim dolgom, naraščajočim pritiskom skrajno desničarskega nacionalnega zbora in izzivi, povezanimi s sedanjimi konflikti v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu.

Nemčija doživlja svoje politične pretrese. Kmalu po božiču je predsednik Frank-Walter Steinmeier razpustil bundestag in s tem odprl pot predčasnim zveznim volitvam 23. februarja.

Kancler Olaf Scholz je izgubil glasovanje o zaupnici sredi decembra, nekaj tednov po razpadu njegove tristrankarske koalicije. Razočaranje javnosti nad gospodarskimi težavami je spodbudilo podporo skrajno desničarski Alternativi za Nemčijo (AfD), ki zdaj dosega okoli 18 odstotkov.

"Razpad nemške vlade dan po izvolitvi Donalda Trumpa bo ohromil Berlin za več mesecev. Čeprav je čas naključen, imata oba dogodka isti temeljni vzrok: vzpon populizma," je dejal Oliver Meier, direktor politike in raziskav pri European Leadership Network s sedežem v Londonu.

V Nemčiji in drugod po Evropi so populistične stranke razdrobile politično pokrajino do te mere, da je oblikovanje koalicij s skladnim svetovnim nazorom pogosto postalo nemogoče, je dodal.

Ta dogajanja odražajo trende po vsej EU, kjer so nacionalistične in populistične stranke na evropskih parlamentarnih volitvah leta 2024 pridobile veliko pozornosti.

Gospodarska recesija in razočaranje nad sedanjimi vladami sta dodatno spodkopala zaupanje javnosti in spodbudila porast razpoloženj proti establišmentu.

Pol Morillas, direktor barcelonskega centra za mednarodne zadeve, napoveduje, da se bo leta 2025 okrepila individualistična diplomacija.

"Diplomacija bo vedno bolj prikazana kot predstava enega človeka, ki se pretvarja, da zastopa nacionalne interese. Egopolitika in individualizem bosta osnova, na kateri se bodo gradile zunanjepolitične prioritete. To bo šlo na račun nians in kompleksnosti izvajanja svetovne politike," je opazil.

Poleg nacionalne politike se delitve znotraj EU poglabljajo.

Severne in južne evropske države se še naprej spopadajo glede fiskalnih politik, medtem ko vzhodne in zahodne članice ostajajo v nasprotju glede politike priseljevanja in okoljske politike.

Ta nesoglasja grozijo, da bodo ohromila kolektivno odločanje.

Tudi schengensko območje je izkusilo posledice teh delitev.

Leta 2024 je več držav – vključno z Nemčijo, Avstrijo, Francijo, Slovenijo, Italijo, Nizozemsko, Švedsko, Norveško in Dansko – znova uvedlo začasen nadzor na mejah kot odgovor na naraščajoče varnostne pomisleke in migracijske pritiske.

Ti ukrepi, ki naj bi ostali v veljavi vsaj v prvi polovici leta 2025, so spodbudili razprave o ravnovesju med nacionalno varnostjo in temeljnim načelom prostega gibanja.

NARAŠČAJOČI GEOPOLITIČNI IZZIVI

Sosedstvo EU je vse bolj nestabilno: konflikt med Rusijo in Ukrajino se nadaljuje, medtem ko konflikt med Izraelom in Hamasom destabilizira številne južne sosede Evrope in sili Evropejce, da se ozirajo tako proti jugu kot proti vzhodu.

Odnosi s Kitajsko in ZDA so občutljivi, podnebne spremembe pa postavljajo vse večje gospodarske, družbene in geopolitične izzive.

"Glavni izziv za Evropo je geopolitični," pravi Erik Brattberg, višji podpredsednik Albright Stonebridge Group.

Po skoraj treh letih rusko-ukrajinskega konflikta evropski voditelji povečujejo izdatke za obrambo in si prizadevajo za večjo strateško avtonomijo.

Trumpova vrnitev v Belo hišo januarja bi pomenila, da se Evropa ne more več – ali vsaj veliko manj – zanašati na ZDA za svojo obrambo in varnost.

Vendar pa razlike v vojaških zmogljivostih in obrambnih prednostnih nalogah ovirajo oblikovanje enotne obrambne politike EU.

Brattberg predlaga, da bi potek konflikta, skupaj s potencialom za sporazum o prekinitvi ognja, ki ga posreduje Trump, lahko prisilil evropske prestolnice, da resno razmislijo o namestitvi vojakov v Ukrajino, da bi zagotovili verodostojna varnostna jamstva.

Podobno mora EU ostati enotna in sprejemati skupne odločitve, da bi v krizi na Bližnjem vzhodu služila kot posrednica in ne le kot opazovalka.

JE PRIHODNOST ŠE EVROPA?

Eno najbolj ikoničnih fresk v Bruslju, »Prihodnost je Evropa«, so decembra odstranili, da bi naredili prostor za nov konferenčni center Evropske komisije. Umetniško delo belgijsko-kongovskega umetnika Juliena Crevaelsa je simboliziralo evropski optimizem -- čustvo, ki je zdaj na preizkušnji zaradi izzivov celine.

Prihodnost EU je odvisna od njene sposobnosti krepitve enotnosti in izboljšanja kolektivnega odločanja.

V obdobju gospodarske negotovosti in geopolitičnih napetosti bo pot naprej zahtevala ravnotežje med nacionalnimi interesi in širšimi evropskimi cilji.

V primerjavi s svojo povojno vizijo miru in blaginje se EU danes sooča z veliko bolj zapleteno pokrajino.

Kot nas spominja Senekov stavek: "Če ne veš, v katero pristanišče pluješ, noben veter ni ugoden."

Leto 2025 bo prelomno leto za Evropo, ki bo od njenih voditeljev zahtevalo odpornost, predvidevanje in odločno ukrepanje.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je to mnenje poudarila v novembrskem govoru v Budimpešti in izjavila: "Prihodnost Evrope je v naših rokah. Pokazali smo, da lahko Evropa prevzame odgovornost, če stopimo skupaj."

Toda vprašanje ostaja – ali bodo evropski voditelji izkoristili priložnost, še naprej premoščali delitve v skupno dobro in imeli prihodnost celine v svojih rokah?  ■