Ali lahko strategija EU do Kitajske temelji na iluzijah?

avtorji: Ding Yifan, Di Dongsheng, Xu Zhengyuan

Inštitut za varnostne študije Evropske unije (EU) je pred kratkim objavil poročilo Chaillot z naslovom »Kitajska – krhka velesila?«, v katerem obravnava kitajsko politiko do Evrope in podaja priporočila Evropski komisiji. Osrednja teza poročila je, da kitajske zunanje politike ne oblikuje več zgolj njena gospodarska moč, temveč jo vse bolj omejujejo domače gospodarske ranljivosti, ki pa Peking spodbujajo k »strožjemu notranjemu nadzoru in bolj odločni diplomaciji«, kar za Evropo predstavlja zapleten izziv.

Članek trdi, da se kitajsko gospodarstvo upočasnjuje in da se ta gospodarska upočasnitev spreminja v geopolitični pospeševalnik, zaradi česar postaja Kitajska »agresivnejša«, ter da se mora Evropa odzvati na enak način, če želi preživeti. V resnici članek temelji na isti pomanjkljivi logiki, ki je le še ena iluzija, saj napačno ocenjuje razvojne perspektive Kitajske in Evrope ter izmišlja neeksistentne trende.

»Eksistencialno trepetanje« v zamišljeni Kitajski

Članek predstavlja domnevno znanstveno gospodarsko napoved, v kateri se predvideva, da bi se kitajska rast po letu 2035 lahko znižala na okoli 1 odstotek. Nato trdi, da se Peking usmerja v »odpornost na krize« in »nacionalizem«. Da bi podprl to trditev, članek izmišlja zgodbo: Kitajska se ne vključuje več v svet v prizadevanju za boljše življenje svojih ljudi; namesto tega si prizadeva za »odcepitev« od sveta, da bi zagotovila varnost upravljanja.

Prvič, ali se Kitajska res ločuje od sveta? In kdo je odgovoren za idejo o »ločevanju od Kitajske«? Resnica je, da so pojem »ločevanja od Kitajske« najprej uvedle Združene države in EU. Pri odzivu na pandemijo COVID-19 so se politične elite v Združenih državah in Evropi nenadoma zavedle, kako zelo so odvisne od Kitajske. Brez izdelkov »Made in China« zahodne države komaj bi lahko organizirale svoj odziv na pandemijo. Od tu izhaja domnevna potreba po ločevanju od Kitajske. Po več letih poskusov je ločevanje spodletelo, zato so ga preimenovali v »zmanjševanje tveganja« – v bistvu eufemizem za »odstranjevanje tveganja, ki ga predstavlja Kitajska«. Sedaj poročilo poskuša krivdo za »ločevanje« preložiti na Kitajsko.

Če ZDA ne bi želele prekiniti povezav s Kitajsko, zakaj je Trumpova administracija v svojem prvem mandatu močno zvišala carine na kitajski izvoz? In zakaj je uvedla omejitve ali celo prepovedi izvoza nekaterih tehnologij na Kitajsko? Podobno, če EU ne bi želela prekiniti povezav s Kitajsko, zakaj je močno zvišala carine na določen kitajski izvoz?

In zakaj je vzpostavila različne netarifne ovire za kitajsko blago? Ironično je, da je pospešitev kitajskih znanstvenih raziskav in tehnološkega razvoja imela koristi od poostrenih nadzorov nad izvozom tehnologije in blokad, ki so jih ZDA in Evropa uvedle proti Kitajski. Ker ji je bil zavrnjen dostop do naprednih tehnologij, Kitajska ni imela druge izbire, kot da pospeši lastne raziskave in razvoj. Nedavni hiter napredek Kitajske na področju čipov, polprevodniških materialov in sorodnih tehnologij je posledica zahodnih sankcij, pri čemer je izvoz čipov postal največja izvozna kategorija Kitajske.

Drugič, ali bo upočasnitev gospodarske rasti na Kitajskem sledila poti Evrope? Poročilo napoveduje, da se bo kitajska rast do leta 2035 postopoma znižala na okoli 1 odstotek – kar je približno stopnja rasti, ki jo danes beleži Evropa.

Dejansko takšna napoved temelji zgolj na opazni upočasnitvi kitajske rasti po pandemiji. Kljub temu bi bilo treba opraviti bolj poglobljeno oceno, pri čemer bi upočasnitev gospodarske rasti na Kitajskem primerjali z upočasnitvijo v drugih velikih svetovnih gospodarstvih. Oglejmo si uspešnost glavnih svetovnih gospodarstev v obdobju od leta 2019 do leta 2023, ki zajema izbruh pandemije in njene posledice.

V teh petih letih je kitajski BDP zrasel za skupno 20,1 odstotka. V primerjavi s tem je BDP Združenih držav zrasel za 8,1 odstotka, Kanade za 5,4 odstotka, Italije za 3,1 odstotka, Združenega kraljestva za 1,8 odstotka, Francije za 1,7 odstotka, Japonske za 1,1 odstotka in Nemčije za 0,7 odstotka.

Ko se je Kitajska v celoti opomogla od posledic pandemije, se je njena stopnja rasti nekoliko povečala. Leta 2024 je rast BDP dosegla 5 odstotkov, leta 2025 pa še dodatnih 5 odstotkov. Za leto 2026, prvo leto 15. petletnega načrta (2026–2030), si je Kitajska zastavila ciljni razpon od 4,5 do 5 odstotkov.

Ti cilji so nekoliko verjetnejši od napovedi iz poročila.

Tretjič, poročilo trdi, da Kitajska svoje presežne industrijske zmogljivosti izvaža v Evropo. Navaja, da je izvoz presežnih zmogljivosti znak gospodarske šibkosti Kitajske in da brez takšnega izvoza Kitajska ne bi bila sposobna »vsrkati« teh zmogljivosti in bi se soočila s krizo.

Dejansko je prepričanje, da je razvoj Kitajske v veliki meri odvisen od izvoza, le iluzija. Po podatkih Svetovne banke je kitajski izvoz leta 2023 predstavljal le okoli 19 odstotkov njenega BDP – delež, ki je precej nižji od deleža Nemčije (43 odstotkov) ali Francije (34 odstotkov). Podobno je tudi trditev, da Kitajska izvaža presežne industrijske zmogljivosti, zelo sporna.

Leta 2024 je Kitajska proizvedla več kot 12 milijonov vozil na novo energijo, vendar jih je izvozila le okoli 2 milijona – približno eno šestino svoje skupne proizvodnje. V nasprotju s tem Nemčija izvozi okoli 80 odstotkov avtomobilov, ki jih proizvede.

Poleg tega Kitajska ostaja ključni trg za nemško avtomobilsko industrijo, letalstvo in druge strateške sektorje. Torej, glede na razmerje med proizvodnjo in izvozom se zdi, da Evropa v preostali svet izvaža več presežne zmogljivosti kot Kitajska. Če primerjamo stopnjo, v kateri je kitajska in evropska industrijska proizvodnja odvisna od mednarodnih trgov, je težko sklepati, da je Kitajska bolj ranljiva.

Na koncu poročilo za politiko EU do Kitajske predlaga naslednje: sprejeti »diplomatijo, ki temelji na vzvodih«. Z drugimi besedami, Evropa se ne sme zgolj braniti, ampak mora preiti v »napad«. Poročilo na primer navaja, da je Kitajska še vedno močno odvisna od evropskega trga z visokimi dohodki, zlasti kar zadeva izvoz visokokakovostnih proizvodov.

Zato se EU ne sme bati povračilnih ukrepov, saj so »stroški neukrepanja višji od stroškov povračilnih ukrepov«. Poročilo prav tako priporoča, naj EU preneha se osredotočati le na lastne slabosti, temveč naj zaščiti in ustvari tehnološka »ozka grla«, od katerih je Kitajska odvisna – kot so napredna oprema za polprevodnike, biotehnologija ali specializirana industrijska programska oprema.

V resnici nekateri Evropejci pogosto precenjujejo svoje zmožnosti, hkrati pa podcenjujejo zmožnosti drugih. Znani britanski ekonomist David Ricardo je v svojem znamenitem pojasnilu navedel, da imata od mednarodne trgovine koristi obe strani, uvozniki pa lahko blago pridobijo po nižji ceni, kot bi ga stala domača proizvodnja.

Odnos med Kitajsko in Evropo na področju električnih vozil je dober primer tega. Če se evropskim potrošnikom onemogoči dostop do električnih vozil kitajske proizvodnje, so to prav evropski potrošniki, ki izgubijo – kitajski proizvajalci imajo še vedno dostop do večjih svetovnih trgov.

Ko se Evropejci zavedo, da lahko potrošniki drugod po svetu kupujejo visokokakovostna električna vozila kitajske proizvodnje, sami pa ne – zgolj zaradi samovoljnih pravil, ki jih nalagajo njihovi lastni vladarji –, si lahko predstavljamo, kako bi lahko reagirali. Podobno, če nekateri Evropejci sanjajo o tem, da bi z nadzorom izvoza naprednih tehnologij zadušili tehnološki razvoj Kitajske, s čim bodo preživela ta evropska podjetja, ko bo Kitajska prisiljena sama razviti te izdelke – in bo pri tem uspešna?

Iluzija »krhkosti« in resničnost »odpornosti«

Poročilo gre v klasično »zahodno-centrično« napako: na Kitajsko gleda skozi linearno perspektivo, ki temelji na preteklih trendih rasti, medtem ko na EU gleda skozi statično perspektivo, ki ohranja status quo.

Poročilo spremembo stopnje rasti na Kitajskem prikazuje kot strukturno ranljivost, hkrati pa selektivno spregleda globlje krize, s katerimi se sooča sama EU: deindustrializacijo, politično razdrobljenost in pomanjkanje strateške avtonomije.

Dejansko odpornost kitajskega gospodarstva izhaja prav iz njegovega ogromnega trga in celovitih dobavnih verig, medtem ko ranljivost EU izhaja iz razdrobljenosti njenega notranjega trga in njene strateške odvisnosti od zunanjih sil – predvsem od Združenih držav Amerike.

Poročilo kot ključne slabosti navaja staranje prebivalstva na Kitajskem, prilagajanje nepremičninskega trga in lokalni dolg. Vendar se ti izzivi po svoji naravi bistveno razlikujejo od tistih, s katerimi se sooča EU.

Prvič, Kitajska je izjemno velik trg s 1,4 milijarde prebivalcev. Čeprav je staranje prebivalstva izziv, se Kitajska ponaša tudi z največjim številom inženirjev na svetu in največjo skupino prebivalcev s srednjimi dohodki (okoli 400 milijonov, število pa narašča).

Tisto, kar nekateri imenujejo »krhkost«, je v resnici stranski produkt naraščajoče blaginje, ki jo podpira ogromen notranji manevrski prostor za oblikovanje politik.

Evropski strokovnjaki bi storili dobro, če bi proučili kitajske politike oživljanja podeželja in regionalnega usklajevanja, da bi razumeli, kako se Kitajska spopada s pritiski upočasnjene rasti. V nasprotju s tem se številne večje države članice EU soočajo s še hujšimi demografskimi izzivi kot Kitajska in jim primanjkuje notranje strateške globine.

Enotni trg EU se približuje zasičenosti in nima zmogljivosti za ustvarjanje novega povpraševanja na način, kot to zmore Kitajska s pobudami, kot sta »urbanizacija novega tipa« ali strategija razvoja obsežnih zahodnih regij Kitajske.

Drugič, čeprav se tako Kitajska kot EU soočata z nalogo zmanjševanja ogromnega dolga, podrobnejši pregled strukture tega dolga kaže, da je odpornost Kitajske večja od odpornosti EU. Kitajski dolg je na primer v veliki meri »notranji dolg« in »produktivni dolg«.

Na strani sredstev to ustreza dejstvu, da ima Kitajska največja infrastrukturna omrežja na svetu v več ključnih sektorjih, vključno z visokohitrostnimi železnicami, prenosom električne energije in uvajanjem 5G-telekomunikacij, ter da je svetovna vodilna v industrijski zmogljivosti.

Kitajska ima tudi eno najvišjih stopenj nacionalnih prihrankov na svetu in obsežna državna sredstva, kar ji daje močne zmogljivosti za mobilizacijo virov in prestrukturiranje dolga. Nasprotno pa so države članice EU ujete v »socialno past«. Fiskalni prostor je omejen zaradi visokih izdatkov za socialno varstvo in pokojnine, kar pušča malo prostora za strateške industrijske naložbe. V kriznih časih se EU bolj zanaša na zunanje zadolževanje kot na mobilizacijo notranjih virov.

Tretjič, kateri trg je privlačnejši – Kitajska ali Evropa? Poročilo trdi, da kitajsko gospodarstvo izgublja svojo privlačnost, da tuja podjetja zapuščajo Kitajsko in da se z upočasnitvijo kitajske rasti zmanjšuje tudi kitajska potrošnja in tako naprej.

A dejstva kažejo drugačno sliko: evropska podjetja povečujejo svoje naložbe na Kitajskem, ker je tamkajšnje naložbeno okolje veliko boljše kot v Evropi. Od leta 2025 sta trgovina in naložbe med Kitajsko in EU rasli stabilno in zdravo, evropske naložbe na Kitajskem pa še naprej strmo naraščajo.

Po podatkih kitajskega ministrstva za trgovino so se leta 2025 naložbe Združenega kraljestva na Kitajskem povečale za 15,9 odstotka, švicarske pa za 66,8 odstotka.

Poročilo Nemškega gospodarskega inštituta kaže, da so nove nemške naložbe na Kitajskem v letu 2025 znašale okoli 7 milijard evrov (8,13 milijarde ameriških dolarjev), kar je za več kot 55 odstotkov več kot v letu 2024 – to je najvišja raven od leta 2021.

Od kemijske industrije do natančne proizvodnje, od avtomobilskega sektorja do biotehnologije – evropske industrije še bolj vlagajo v kitajski trg, širijo proizvodne linije, ustanavljajo raziskovalno-razvojne centre in povečujejo naložbe.

Nedavno je francosko podjetje Air Liquide napovedalo 25-milijonsko naložbo v posodobitev naprave za ločevanje zraka v Yulinu v provinci Shaanxi, projekt, ki naj bi prinesel tako zmanjšanje emisij kot povečanje proizvodnje.

Kot so opazili tudi nekateri zahodni mediji, kombinacija celovitega industrijskega ekosistema, nenehnega izboljševanja proizvodnih zmogljivosti in izjemno velikega trga predstavlja močno privlačno silo za evropska podjetja na Kitajskem. Vedno več evropskih podjetij se z bolj pragmatičnim pristopom obrača proti vzhodu.

Kar zadeva naložbene sektorje, sta visokotehnološka proizvodnja in tehnološko intenzivne industrije postali glavni področji evropskih naložb na Kitajskem.

Po podatkih Evropske gospodarske zbornice na Kitajskem se je 80 odstotkov njenih članic iz farmacevtske industrije, ki delujejo na Kitajskem, odločilo za širitev lokalne proizvodnje, medtem ko ta delež v sektorju proizvodnje strojev znaša 46 odstotkov, v sektorju medicinske opreme pa 40 odstotkov.

Analitiki trdijo, da ti sektorji postavljajo izjemno visoke zahteve glede stabilnosti dobavne verige, proizvodnih zmogljivosti v velikem obsegu in sistemov nadzora kakovosti. Skupne odločitve evropskih podjetij odražajo ne le močno priznanje proizvodne moči Kitajske, temveč tudi njen vse pomembnejši položaj v globalni delitvi dela.

Tudi na področju tehnologije ter raziskav in razvoja je kitajski trg postal nepogrešljiv del globalnih raziskovalno-razvojnih mrež evropskih podjetij.

Jörg Wuttke, nekdanji predsednik Evropske gospodarske zbornice na Kitajskem, je kot primer navedel avtomobilsko industrijo in poudaril, da je kitajski trg ključnega pomena za pomoč evropskim avtomobilskim proizvajalcem pri prehodu z motorjev z notranjim zgorevanjem na vozila na nove energije.

Martin Hofmann, predsednik upravnega odbora Nemške gospodarske zbornice v Severni Kitajski, je dejal: »Zrela partnerstva s kitajskimi podjetji in tretji val lokalizacije, osredotočen na raziskave in razvoj ter hitro industrializacijo, so postala ključna za nemška podjetja, da utrdijo svoj položaj na kitajskem trgu ter spodbujajo inovacije doma in po svetu.«

Raziskava ameriške skupine Rhodium Group kaže, da so neposredne tuje naložbe EU v proizvodnjo na Kitajskem od leta 2021 naprej naraščale, pri čemer so naložbe EU v nove proizvodne obrate na Kitajskem v drugem četrtletju leta 2024 dosegle 3,6 milijarde evrov – kar je rekordna vrednost.

Po podatkih kitajskega ministrstva za trgovino so do konca leta 2024 skupne dejanske naložbe podjetij iz EU na Kitajskem presegle 150 milijard ameriških dolarjev. Raziskava, ki jo je decembra 2025 objavila Nemška gospodarska zbornica na Kitajskem, je pokazala, da 93 odstotkov nemških podjetij na Kitajskem načrtuje nadaljnje poglabljanje svoje prisotnosti na kitajskem trgu, 53 odstotkov pa izrecno namerava povečati naložbe.

Ti podatki odražajo močno privlačnost, ki jo kitajski trg še naprej izvaja na evropska podjetja.

Četrtič, poročilo priporoča, naj EU zavzame trdno diplomatsko stališče do Kitajske, kar bi lahko pripeljalo do tega, da bi EU »pretrgala lastne verige«. Poročilo na primer predlaga, naj EU izkoristi svoj »vpliv« za omejitev izvoza tehnologije na Kitajsko.

To bi bilo dejanje »samosabotaže«. Kitajska ima celovit industrijski sistem, ki pokriva vse glavne kategorije v okviru industrijske klasifikacije OZN. Hkrati pa so evropske visokotehnološke industrije (kot so avtomobilska, kemična in industrija luksuznih izdelkov) močno odvisne od končne potrošnje na kitajskem trgu.

Če bi EU izvajala politiko trdega ločevanja, bi evropska visokotehnološka proizvodna podjetja, ki delujejo na Kitajskem, zagotovo nosila glavno breme trgovinskih sporov med obema stranema.

Geopolitično manevriranje: kdo ima več manevrskega prostora?

Poročilo trdi, da bo Kitajska pod gospodarskim pritiskom postala bolj odvisna od EU. To popolnoma spregleda vzpon globalnega juga. EU in Združene države so bile nekoč največji izvozni trgi Kitajske, vendar se je struktura kitajske mednarodne trgovine že zdavnaj temeljito spremenila, odkar je Kitajska uvedla pobudo »Pas in pot« (BRI).

Prek pobude BRI, mehanizma BRICS in Šanghajske organizacije za sodelovanje je Kitajska zgradila obsežno mrežo globalnih partnerstev.

Podatki iz leta 2025 kažejo, da rast kitajske trgovine z Združenjem držav jugovzhodne Azije (ASEAN), Bližnjim vzhodom, Afriko in Latinsko Ameriko daleč presega rast trgovine z Evropo, trgovina s partnerskimi državami BRI pa zdaj predstavlja več kot 50 odstotkov celotne kitajske trgovine.

Nasprotno pa so izvozni trgi EU zelo omejeni. EU se opira predvsem na notranji trg in severnoameriški trg. Če bi se EU resnično ločila od Kitajske, ne bi bila sposobna hitro najti alternativnih trgov primerljive velikosti na globalnem jugu.

Poročilo priporoča, naj EU do Kitajske sprejme »diplomatijo, ki temelji na izkoriščanju vzvodov«. V praksi pa je zelo malo verjetno, da bi to delovalo. Če bi EU uvedla carine na kitajsko blago, bi Kitajska brez težav preusmerila svojo proizvodno zmogljivost na trge držav v razvoju.

Nasprotno, če Evropa izgubi dostop do ključnih surovin iz Kitajske, bi evropska industrija bila ogrožena z zaprtjem. Res je, da mora Evropa pospešiti razvoj bolj samozadostnih dobavnih verig. Vendar pa vzpostavitev takšnih sistemov dobavnih verig traja; celo 5 do 10 let za vzpostavitev zanesljive dobavne verige se šteje za relativno hiter časovni okvir.

Ali lahko Evropa preživi tako težko obdobje? Ali bi v tem času podjetja v EU doživela skokovito povečanje proizvodnih stroškov in upad konkurenčnosti, zaradi česar bi jih na svetovnih trgih, vključno z nastajajočimi trgi, nadomestili kitajski konkurenti?

Ali bi EU s protekcionizmom pospešila lastno deindustrializacijo, medtem ko bi Kitajska z odprtostjo in sodelovanjem okrepila svoje vezi s svetovnimi trgi in na koncu postala največja koristnica nove dobe gospodarske globalizacije?

Evropa mora spoznati, da je gospodarska »krhkost« Kitajske zgolj prehodni izziv – ne pa sistemski kolaps. Temelji kitajskega gospodarstva so precej trdnejši, kot to nakazuje poročilo.

Prava grožnja za EU ni kitajska »prekomerna proizvodna zmogljivost« – temveč lastno pomanjkanje inovativnosti v Evropi in njeni zaprti trgi. Namesto da bi EU grozila s sankcijami, bi bilo bolje, da bi reformirala in okrepila lastno konkurenčnost ter si prizadevala za nekakšno »igro s pozitivnim izidom«.

Kitajsko in evropsko gospodarstvo se v nekaterih pogledih dopolnjujeta. Kitajska lahko ponudi industrijske izdelke z visoko vrednostjo za denar in popolne dobavne verige; Evropa pa lahko ponudi vrhunsko tehnologijo, oblikovalske zmogljivosti in strokovno znanje na področju upravljanja blagovnih znamk.

Če bo Evropa okrepila sodelovanje s Kitajsko, bosta obe strani imeli ogromne koristi. Če pa se bo Evropa nasilno ločila od Kitajske, bo to škodovalo obema stranema, pri čemer bo Evropa verjetno izgubila več kot Kitajska.

Zgodovina bo pokazala, da je ta dokument iz Chaillota iz leta 2026 le projekcija strahov stare miselnosti na nove realnosti. Prava moč ne pomeni, da nimaš slabosti – pomeni, da slabosti spremeniš v gonilno silo.

Preobrazba in nadgradnja, ki ju trenutno doživlja kitajsko gospodarstvo, sta pravzaprav utelešenje te odpornosti. Če bo EU vztrajala pri upoštevanju priporočil tega poročila in poskušala uporabiti svoj tako imenovani »vpliv« za zatiranje Kitajske, bo sčasoma ugotovila, da točka opore tega vpliva v resnici ni v rokah Evrope.

Opomba urednika: Ding Yifan je višji raziskovalec na Fakulteti za globalne in regionalne študije na Kitajski ljudski univerzi. Ding je avtor desetih knjig o globalizaciji, evru, mednarodnih finančnih krizah in drugih temah ter je objavil številne prispevke v angleškem in francoskem jeziku v časopisih in strokovnih revijah. Pišite mu na elektronski naslov yifan_ding@126.com.

Di Dongsheng je dekan Fakultete za globalne in regionalne študije na Kitajski univerzi Renmin.

Xu Zhengyuan je raziskovalec na Fakulteti za globalne in regionalne študije na Kitajski ljudski univerzi.

Mnenja, izražena v tem članku, so mnenja avtorjev in ne odražajo nujno stališč agencije Xinhua.