Somrak meritokracije

Ob široko razširjenem nezadovoljstvu s situacijo v državi se pogosto izpostavlja pomanjkanje profesionalnosti in odsotnost meritokratskih kriterijev pri imenovanju na ključne položaje. Običajno se to povezuje s področjem politike.

To je sicer do neke mere razumljivo, glede na to, kakšnemu padcu (že prej ne zelo visokih) političnih standardov smo priča v zadnjih letih. Ko visoke funkcionarske položaje zasedajo ljudje, katerim je to rešitev pred brezposelnostjo; in ko predstavniki oblasti javnost 'razveseljujejo' s pritlehnimi lumparijami, kot so kraje paštet in sendvičev, da o številnih plagiatih diplom in magisterijev sploh ne govorimo.

Vendar je politika zgolj odraz splošnega stanja v družbi.  Tako se degradacija standardov odličnosti dogaja na področjih, kjer je ne bi pričakovali; kjer naj bi po prevladujočem prepričanju obstajali jasni kriteriji, kdo je bolj in kdo manj uspešen pri svojem delu in kdo si zasluži več in kdo manj beneficij. To naj bi v največji meri veljajo za področje znanosti.

Pričakovali bi, da tu obstajajo vsaj približno objektivna merila za vrednotenje znanstvenih dosežkov. Da je tisto, kar resnično šteje, odmevnost znanstvenih objav in njihov prispevek k univerzalnemu fondu znanja, kakor tudi prispevek posameznega raziskovalca na različnih družbenih področjih.

Resda se v zadnjem času veliko energije vlaga v kvantifikacijo meril uspešnosti na znanstveno-raziskovalnem področju. Vendar to ne prinaša višje ravni meritokracije, ampak prej obratno. Še posebej se to kaže pri razdeljevanju javnih sredstev za financiranje znanstvenih programov in projektov. Glede tega se pojavljajo številni očitki o netransparentnosti ter favoriziranju določenih posameznikov in institucij.

Tako je pred kratkim odjeknila informacija, da raziskovalni program, ki ga je vodil vrhunski kardiolog akademik dr. Marko Noč, ni dobil odobritve podaljšanja financiranja. Razlog naj bi bile nizke ocene s strani domnevno tujih recenzentov. Glede na to, da gre za znanstvenika,  ki sodi na svojem področju v svetovno špico in ki je za svoje dosežke prejel Zoisovo nagrado, odtegnitev podpore za delovanje njegove programske skupine deluje naravnost šokantno.

Mar je mogoče verjeti, da nekdo, ki je pred leti prejel najvišje državno priznanje za znanstvene dosežke, ni zmožen zbrati skupino kompetentnih raziskovalcev in jih voditi na način, da bi dosegali ustrezne rezultate? Ob tem bije v oči dejstvo, da je taisti raziskovalni program prejel za svoje zadnje obdobje delovanja oceno odlično. Program, ki je torej po oceni Agencije za raziskave Republike Slovenije odlično funkcioniral, si sedaj – po oceni taiste agencije – ne zasluži podaljšanja financiranja?

Verjetno ni treba biti poznavalec znanstvenega področja, da se ti zdi takšna odločitev – blago rečeno – nelogična.

Poseben problem pri ocenjevanju projektov in programov, ki jih financira dotična agencija, je anonimnost recenzentov. Na ta način dejansko ni mogoče ugotoviti, ali imajo le-ti ustrezne znanstvene reference; ali delujejo na področju, ki ga ocenjujejo; ter ali so dejansko nepristranski, tako v pozitivnem kot v negativnem smislu, tj. ali nimajo kakšnih povezav s tistimi ki jih ocenjujejo, in bi jih zato lahko protežirali,  ali pa s tistimi, ki ocenjevancev iz takšnih ali drugačnih razlogov ne marajo, in bi jih zato utegnili pomagati 'sesuti'.

In v primeru ocenjevanja raziskovalnega programa dr. Noča obstajajo resni indici o tem, da je bilo z ocenjevanjem nekaj zelo narobe. Tako sta denimo recenzenta razvoj nove metode izvenbolnišničnega zdravljenja srčnega zastoja, do katere je privedel raziskovalni program, ocenila za nekaj, kar ni  dovolj družbeno relevantno (da, prav ste prebrali!). Reči, da je takšna ocena absurdna, je izjemno blaga oznaka (na mesto bi bilo kaj bistveno bolj ostrega, celo takšnega, kar v javni medij en sodi).

Odziv odgovornih ljudi tako z Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport kot z Agencije za raziskave Republike Slovenije na takšno škandalozno obravnavo mednarodno priznanega raziskovalca je bil izjemno birokratski.

Po pilatovsko so si umili roke, češ 'kaj moremo, takšna je pač ocena neodvisnih recenzentov'. Kljub temu, da je ministrstvo tisto, ki sprejme odločitev o (ne)financiranju. In ob takšnem ocenjevanju bi morali 'zazvoniti vsi alarmni zvonci'.

Potem so tukaj izgovori, kako da so dosežki dr. Noča eno, njegov program na nekaj povsem drugega, čeprav gre za program z njegovega ožjega znanstvenega področja; zato je trditi, da to dvoje ni tesno povezano, norčevanje ne samo iz znanosti, ampak iz zdrave pameti. In da ne pozabimo na črkobralsko pikolovstvo, češ da je bila Nočeva vloga za podaljšanje financiranja raziskovalnega programa pomanjkljivo izpolnjena.

Očitno je po mnenju znanstvenih odločevalcev pravilno izpolnjevanje obrazcev očitno bolj pomembno od konkretnih znanstveno raziskovalnih dosežkov. Le-ti bi se morali vprašati naslednje: Ali bi v primeru, da bi financirali raziskovalne projekte/programe iz lastnega žepa, še vedno uporabljali tako toge birokratske kriterije?

Če smo konkretni, ali bi podprli raziskovalno delo znanstvenika kalibra dr. Marko Noč, ali pa bi morda raje financirali nekoga, ki je zgolj vesten in spreten v izpolnjevanju obrazcev? Vendar kdor deli javni denar, je bistveno bolj dovzeten za to, da v ospredje postavi politične, ideološke, ali preprosto lobistične kriterije.