Medijsko petje siren

Medtem ko nas dominantni medijski prepričujejo, kako stabilna da je vlada Marjana Šarca in kako da premier stari trdno pod kontrolo, lahko v živo spremljamo njeno (nadaljnjo) dezintegracijo. V približno pol leta njenega obstoja je namreč izgubila že štiri ministre. In paradoksalno je tako rekoč za vsakega od njih vladni šef dejal, kako kvalitetno da je delal. Pri tem so lahko vprašamo, zakaj potemtakem jih je odslovil oz. zakaj je mirno sprejel, da so odšli? Mar naj ne bi njihova uspešnost odtehtala tiste vedenjske zdrse ali bremena iz časov, ko še niso zasedali ministrskih položajev?

Premierovi medijski zagovorniki so skovali tezo, da so tako pogoste menjave posledica 'višjih standardov odgovornosti'. Da sedaj končno visoki politični in državni funkcionarji nosijo posledice za svoja neprimerna dejanja. Vendar ima ta teza, katere apologetskega motiva ni mogoče spregledati, precejšnjo 'lepotno' napako.

Je mar mogoče pristati na to, da tisti, ki je dotične ministre izbral, ne nosi nobene odgovornosti za njihovo početje? Predpostavka, da je vladar (v našem primeru premier) dober in pošten, vse, kar je narobe, pa je krivda njegovih pokvarjenih ministrov, ki to kakopak delajo 'za njegovim hrbtom', sicer ni nova. Poznamo jo vsaj od časov cesarja Franca Jožefa.

Na ta način je vselej skušala režimska propaganda vladarja ohranjati čistega. Vendar to ne vzdrži kritične presoje. Vsaj v določenih primerih je bila spornost kandidatov znana, že preden jih je Šarec 'vzel za svoje'. Tudi če so mu jih koalicijske partnerice 'vsilile', to kaj dosti ne spremeni zadeve. Izbira kandidatov, ki se kmalu izkažejo za neustrezne ali nedorasle funkciji, ki jo opravljajo, pa ne kaže ravno na visoko sposobnost 'upravljanja s kadri' in kot takšna ni dobra izkaznica za vodenje izvršilne veje oblasti.

Marjanu Šarcu nikakor ne gre odrekati določenih talentov. Gre za spretnega imitatorja, ki se dobro znajde v komuniciranju z različnimi ciljnimi javnostmi. Kot vsak komik se zna  prilagajati svojemu občinstvu. Vsakomur govori to, kar le-ta želi slišati od njega. Zato lahko uživa simpatije tako vernikov pri maši kot udeležencev partizanskih proslav. Zato je pred volitvami lahko nagovarjal tako tiste na levici kot tiste na sredini in celo na desnici. Poleg tega je njegov imidž človeka iz ljudstva, ki zna 'udariti po mizi', zelo pisan na kožo običajnim ljudem, katerim so se etablirane elite že dodobra priskutile.

Sedaj sicer premier jaha na valu visoke javnomnenjske podpore. Vendar so ti rejtingi zelo fluidna materija. Zelo hitro lahko začne ta podpora kopneti. Stranka, ki zmaga na enih volitvah, lahko na naslednjih praktično izgine, o čemer priča primer Jankovićeve Pozitivne Slovenije. Tudi največja stranka predhodne vlade, Cerarjeva Stranka modernega centra, je na tem, postopno izgine iz političnega prizorišča.

Če se bo trend menjav na ministrskih položajih nadaljeval, se utegne podoba Šarca kot odločnega šefa vlade, ki kaznuje vsako napako in se ne pusti nikomur izsiljevati, sprevreči v svoje nasprotje. Postalo bo namreč jasno, da ni problem samo v posameznih ministrih in koalicijskih kompanjonih, ampak tudi v tistem, ki je to vlado sestavil.

Treba se je zavedati, da gre trenutna visoka podpora Listi Marjana Šarca v veliki meri tudi na rovaš ostalih koalicijskih partneric, od katerih prva 'prečrpava' volivce. To kaj lahko postane predmet frustracij med slednjimi in posledično razlog za konflikte znotraj koalicije.

Sploh v primeru, če se bodo sedaj ugodne zunanje okoliščine začele spreminjati. In ko bo začelo zmanjkovati sredstev za 'kupovanje socialnega miru' in zagotavljanje naklonjenosti ključnih interesnih skupin.

Aktualna vladajoča koalicija je nekakšna poroka iz koristi oz. celo iz nuje. Nastala je namreč zgolj zato, da vlade ne bi prevzel Janez Janša. Poleg tega je njen obstoj odvisen od ekstremistične Levice, ki ima s tem v bistvu večjo težo od Šarčevih koalicijskih partneric.

Le-ta namreč v zameno za svojo podporo izsiljuje sprejemanje raznih socialističnih in etatističnih ukrepov, ki so škodljivi predvsem z vidika inovativnosti in razvoja podjetništva.

Te dni odmeva odločitev premiera Šarca, da zavrne vabilo za nagovor poslancev Evropskega parlamenta. Ta kaže na njegovo popolno razumevanje pomena evropske dimenzije, od katere je življenjsko odvisna tudi slovenska prihodnost. Očitno je, da nima nobenih idej o tem, kakšna naj bi bila vloga Slovenije v Evropski uniji, kaj šele, da bi imel kakšno vizijo razvoja te evropske institucionalne povezave. Vendar pa to nič kaj zelo presenetljivega. Tudi glede 'domačih zadev' vlada nima nekega jasnega programa.

Vendar to predsednika vlade ne obremenjuje. Čuti, da je zelo trdno v sedlu. Zna se zgoditi, da bo začel misliti, da je dejansko on tisti, ki odloča o vseh ključnih adevah, in se obnašati, kot da ni od nikogar odvisen.

Vendar bo v tem primeru doživel 'trenutek resnice'. Tisti, katerim je bilo v interesu, da on sestavi vlado, ga bodo hitro napravili za pogrešljivega. In tedaj bo medijsko dobrikanje zgolj spomin. Izkazalo se bo, da je bilo to v resnici zaslepljujoče 'petje siren'.