Beseda kot orožje

V zadnjem času lahko pogosto slišimo opozarjanje na nevarnost izrečenih (ali zapisanih) besed. Beseda naj bi bila tako rekoč orožje – podobno, kot je nekoč nemški dramatik Bertold Brecht dejal za knjigo. Besede naj bi bile uvod v nasilje, zločine, genocid. So torej tiste, ki lahko ubijajo!

Jezik v svoji govorjeni in pisani obliki je ključna komponenta človeške civilizacije. Tisto, kar ljudje mislimo, smo navajeni ubesediti. Običajno ubesedimo tudi tisto, kar nameravamo storiti. Zato drži reklo, da je bila na začetku beseda. Ta je predhodila tako dobrim kot zlim dejanjem; tako tistim, ki so vodila v napredek in blagostanje, kot tistim, ki so imela za posledico opustošenje in bedo.

Vsako konceptualizacijo je mogoče razumeti na podlagi namenov, ki jih imajo njeni tvorci. To velja tudi za dandanes zelo popularno sintagmo 'sovražni govor'. Le-ta namreč kljub visoko letečim besedah služi predvsem kot orožje določene dela politike, tj. levice. Z njeno pomočjo si le-ta prizadeva vzpostaviti in ohranjati družbeno prevlado.

Pod krinko boja zoper širjenje sovraštva se namreč običajno skuša odstraniti s politične agende tiste tematike, glede katerih večina državljanov ne podpira levičarskih stališč. Tipičen primer tega je odnos do migracij.

Če pa že pride do debate na kakšno od teh tem, se nasprotnike preprosto utiša s tem, da se jim pripiše 'sovražni govor'. Če ni protiargumentov za stališča nasprotnika (denimo o negativnih vidikih migracij), se le-tega preprosto označi za 'rasista' ali 'fašista'. In debate je konec!

Pri opozarjanju na 'širjenje sovraštva' ni problem v tem, da le-to ne bi obstajalo. Podobno velja t.i. 'lažne novice'. Enega in drugega je v izobilju. Problem je v tem, da tisti, ki ju najpogosteje uporabljajo, vanju uvrščajo malodane vse, kar nasprotuje ideološkim postavkam multikulturalističnega levičarstva.

Tako se je boju zoper 'sovražni govor' pred nedavnim pridružil tudi sam predsednik slovenske vlade Marjan Šarec. V zapisu na njeni spletni strani je podjetja, ki so v večinski ali delni državni lasti, – posredno, a kljub temu jasno – pozval, naj se odrečejo oglaševanju v tistih medijih, ki da takšen govor domnevno prakticirajo. Še vedno torej živimo v časih, ko se s pozicij politične moči odloča, kdo so 'dobri' in kdo 'slabi' fantje v medijskih prostoru; in ko se s taistih pozicij daje podjetjem (pa četudi tistim, kjer ima držav svoj delež) navodila, kako naj izvajajo svoje poslovne aktivnosti (kot da ne bi imela uprav, ki so za to zadolžene).

Številni so sicer premiera skušali opravičiti, češ da je bilo to zgolj njegovo osebno mnenje, da gre zgolj za poziv k razmisleku in da ni nikogar poimensko izpostavil. Vendar so vse to bolj kot ne jalovi izgovori. Šarčev poziv k discipliniranju določenih opozicijskih medijev je treba razumeti v okviru širše gonje, ki se odvija že praktično od nastanka nove vlade. Začelo se je s kampanjo ultralevičarskih aktivistov tipa Domen Savič (ki je, da bo stvar še bolj bizarna, sam šolski primerek sovražnosti do drugače mislečih), usmerjeno zoper podjetja, ki oglašujejo v teh medijih.

Krono pa je pomenila Kučanova 'fatva' zoper t.i. 'sovražni govor', se pravi poziv k pregonu njegovih domnevnih nosilcev, ki ga je izrekel na proslavi na Ilovi gori. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo vključila izvršilna oblast. In vključila se je kar v podobi njenega vrhovnega predstavnika. Resda ni nobenega izmed 'malopridnih' medijev poimenoval, vendar mu tega tudi ni bilo treba storiti. Njim so razni samooklicani borci za javno moralo že pred tem narisali 'tarčo na čelo'.

Instrumentaliziranost sintagme 'sovražni govor' se kaže v tem, da se ta fenomen pripisuje skoraj izključno desnemu politično-ideološkemu polu. Seveda tudi tu ne manjka nesramnosti, žaljivosti in celo odkrite sovražnosti do drugače mislečih. Vendar na levici tega ni nič manj. Poleg tega je pri desničarjih to mogoče razumeti kot izraz frustracij, ki izhajajo iz prevlade tranzicijske levice, ki je na oblasti večino poosamosvojitvenega obdobja in ki obvladuje večino družbenih podsistemov (finančni sektor, medije, sodstvo, izobraževalni sistem). Levičarji te 'olajševalne okoliščine' nimajo.

Glede na to, kakšno nagnjenost k omejevanju svobode izražanja prakticira slovenska levica, saj so smo bili v zadnjih letih z njene strani priča kazenskih pregonov nasprotnikov, prepovedi koncerta, onemogočanje predstavitev knjig itd., smo lahko upravičeno zaskrbljeni.

Navodilo podjetjem v večinski državni lasti za odpoved oglaševanju v 'malopridnih' medijih že žanje rezultate. Nekatera od te podjetij so se na to odzvala v skladu s premierovimi željami in začela umikati 'sporne' oglase. Rečemo lahko, da se je začel dogajati 'Marakeš pred Marakešem'. 

Deklaracija o upravljanju z migracijami, sprejeta v tem maroškem mestu, namreč predvideva ravno to: odtegnitev financiranja medijev, ki o migracijah poročajo na neustrezen – pardon, 'sovražen' –  način. Slovenska vlada se je – preko Šarčevega poziva – očitno namenila to določilo udejanjati, že predno je bila sama deklaracija formalno potrjena. Zoper se je izkazala za zelo pridno učenko.

Ima pa medijska intervencija premiera Šarca vendarle en pozitiven učinek. Postalo je precej bolj jasno, kdo se zavzema za svobodo izražanja in kdo jo v imenu ohranjanja ideološkega monopola skuša zatreti. In slednjih ni malo celo med tistimi, katerim naj bi varovanje svobodne in odprte družbe bilo poslanstvo.