petek, 22. november 2024 leto 29 / št. 327
Zmaga provincialnih salonskih levičarjev
Eno najpogostejših vprašanj, ki jih mediji na skorajda klišejski način zastavljajo po vsakokratnih lokalnih volitvah, je, kako bodo rezultati le-teh vplivali na razmerja političnih sil v državi. Ali bodo povzročili spremembe v odnosih znotraj vladajoče koalicije in med vlado in opozicijo? Ter ali lahko te rezultate štejemo kot napoved uspeha oz. neuspeha posameznih strank na prihodnjih parlamentarnih volitvah?
Lokalna politika ima svoje specifike. Zato volilnih rezultatov na tej ravni nikakor ni mogoče avtomatično preslikati na nacionalno politiko. Če je stranka dosegla dober rezultat na nacionalnih volitvah, to še ne jamči uspeha v lokalni politiki – in obratno. Tako je leta 2014 Stranka modernega centra (takrat še pod imenom Stranka Mira Cerarja) premočno zmagala na državnozborskih volitvah, pa je le nekaj mesecev kasneje dosegla zelo slab rezultat na lokalnih – uspeli ni dobiti enega samega župana. Podobno se je letos zgodilo največji stranki vladajoče koalicije Listi Marjana Šarca. Po drugi strani pa je takrat Slovenska ljudska stranka, ki je pred tem izpadla iz parlamenta, dosegla zelo dober rezultat na lokalni ravni. A ji to na naslednjih parlamentarnih volitvah ni pomagalo.
Vendarle pa v določenih primerih rezultat na lokalnih volitvah lahko nakaže nadaljnji trend podpore določenih stranki. Tu je poučen prav primer Cerarjeve stranke. Njen neuspeh na lokalnih volitvah 2014 so sicer mnogi pojasnjevali s tem, da kot nova stranka še ni uspela v tako kratkem času razviti svoje infrastrukture na občinski ravni. Vendar je bil to prvi signal, ki je nakazoval zaton te stranke (upad podpore le-tej se je manifestiral na letošnjih državnozborskih volitvah). Mar lahko sklepamo, da podobna usoda čaka Šarca in njegove?
Pogosto je mogoče slišati kritike o prevelikem številu občin, ki da jih ima Slovenija. Češ da mnoge občine zaradi svoje majhnosti in s tem pomanjkanja resursov ne morejo normalno funkcionirati. Iz tega je mogoče izpeljati sklepanje, da je velikost pomembna. Vendar pa je raziskava o kakovosti življenja v slovenskih občinah, ki so jo letos opravili pri časniku Finance, pokazala, da se najbolje živi v občinah, ki so po številu prebivalcev relativno majhne. Na vrhu lestvice so se namreč znašli Železniki, Cerklje na Gorenjskem, Žiri, Gorenja vas – Poljane in Škofja Loka. Velikost občine torej ni ključna. Precej pomembnejši so delavnost in podjetnost njenih prebivalcev ter seveda sposobnost tistih, ki z njenimi javnimi zadevami upravljajo. Pri tem ne gre samo za 'vlaganje v beton', se pravi izvajanje tistih projektov, ki so vidni navzven, kot so ceste, zgradbe in mostovi. Čeprav to – kot lahko vidimo – na najbolj zanesljiv način prinaša volilne glasove. Bolj pomembno je ustvarjanje ugodnega okolja za razvoj ustvarjalnih potencialov ljudi, ki v nekem kraju živijo oz. bi v njem želeli živeti.
No, prav slednjega najbolj primanjkuje pri naših lokalnih 'vladarjih', sploh pri tistih, ki so medijsko najbolj popularizirani – na čelu z županom prestolnice Jankovićem. Njegova sintagma o 'Ljubljani kot najlepšem mestu na svetu', v katero verjame velik del njegovih volivcev, je simptomatičen izraz postsocialističnega malomeščanskega provincializma. Ljubljana je po svojem estetsko-urbanističnem izgledu, urejenosti in pestrosti dogajanja nekaj izjemnega le, če jo primerjamo s kakšnim Nišem ali Banja Luko. Če pa jo primerjamo že denimo z Bratislavo, je stvar precej drugačna. Da o Pragi ali Varšavi sploh ne govorimo (da ostanemo samo v vhodnem delu srednje Evrope). Ljubljana je čisto simpatično – čeprav še vedno precej zaspano – mesto, vendar v širšem evropskem okviru ni nič kaj posebnega. Zato takšno samopoveličevanje bolj kot ne priča o klavrnem stanju duha ljubljanske kvazi-urbane wannabe elite.
Na lokalni ravni je opazen trend zmanjševanje vloge klasičnih političnih strank. To je v veliki meri izraz globokega nezaupanja ljudi v strankarsko politiko. Vendar to ne pomeni, da so razne lokalne liste, ki jih nadomeščajo, nujno nepolitične. Nasprotno, mnoge od le-teh so jasno politično opredeljene, nekatere med njimi pa so v resnici fasada za klasično politiko.
To velja še posebej za velike in strateško pomembne mestne občine, v katerih ima državna politika svoje interese. Tipičen primer je Lista Zorana Jankovića, ki je tudi tokrat zmagala na volitvah za ljubljanski mestni svet. Le-ta je pred časom pod imenom Pozitivna Slovenija nastopala na državnozborskih volitvah. In njen ideološki profil je povsem razpoznaven, saj se stari-novi župan zelo rad hvali s svojim levičarstvom.
Zato tudi uživa podporo ljubljanskih salonskih levičarjev. Zavedati se namreč moramo, da je ljubljanska levica v veliki meri sestavljena iz relativno dobro plačanih ljudi, katerih eksistenca je pretežno vezana na razbohoten javni sektor. Vanjo sodi tudi velik del mnenjskih voditeljev. Le-ti so pripravljeni Jankoviću odpustiti tako rekoč vse: od avtoritarnega načina vodenja, prepletanja javnih in zasebnih interesov, izkoriščanja delavcev pri velikih mestih projektih (Stožice) do resnih indicev od spornem poslovanju in izsiljevanju spolnih uslug (primer farmacevtka). Tako glede slednjega nismo skoraj ničer slišali s strani sicer zelo glasnih feministk, ki se burno odzovejo na malodane vsako uporabo spolnih slovničnih oblik. Prav na primeru Jankovića tisti, ki se imajo za utelešenje progresivnosti, znova in znova padajo na izpitu iz verodostojnosti. A kaj, ko se je Ljubljana pod njegovo vladavino tako polepšala, mar ne?