Skrivnost javnomnenjske podpore

V zadnjem času se mnogi ukvarjajo s fenomenom vedno večje priljubljenosti vlade Marjana Šarca. Ankete javnega mnenja namreč beležijo naraščajočo javnomnenjsko podporo tako vladi kot samemu primeru in njegovi stranki. Ta trend deluje na prvi pogled nenavadno, če upoštevamo, da je nastop mandata Šarčeve ekipe spremljala visoka stopnja skepticizma v smislu dvomov v njeno usposobljenost. Ves dolgotrajen proces sestavljanja vladne koalicije, ko je bilo jasno, da je namen njenega obstoja zgolj v tem, da ne bi ponovno prišel na oblast Janez Janša, in katerega rezultat je bila precej mediokritetna sestava nosilcev ministrskih in državnosekretarskih položajev, ni dajal nekih visokih obetov za uspešnosti funkcioniranja izvršilne veje oblasti. 

In dejansko vlada v teh dobrih mesecih mandata ni storila nič v vsebinskem smislu konkretnega. Premier se kot dober imitator spretno prilagaja različnim ciljnim publikam, katerim vselej pove to, kar hočejo od njega slišati. Vendar še vedno ni prav nič jasno, kakšni so njeni ukrepi za reševanje ključnih problemov na najpomembnejših družbenih področjih. Edino pri razdeljevanju javnega denarja je bila vlada zelo radodarna.

Lotila se je dviga minimalne plače, pa izboljšanja plač javnih uslužbencev, kateri predstavljajo glavno volilno bazo strank vladajoče koalicije. Ter 'projektov', namenjenih nagrajevanju njene civilnodružbene klientele (v javnosti je vzbudil veliki pozornost razpis Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve za financiranje projektov s področja enakosti med spoloma, ki se bodo ukvarjali z velepomembnimi temami, kot sta nasilje na zmenkih ali preseganje fantovskih stereotipov).

Vendar je neaktivnost eden od razlogov za sedanje naraščanje javnomnenjske podpore. K temu je paradoksalno prispevalo tudi nizka izhodiščno zaupanje. Če v nekoga nimaš zaupanja, potem te le-ta ne more razočarati. In če se v prvem tromesečju delovanja Šarčeve vlade ni zgodilo nič pretresljivega, potem je to za ljudi dobro znamenje.

Trošenje javnih sredstev za višje plače in socialne ugodnosti pa je tako ali tako nekaj, kar je praviloma deležno odobravanja. In ob ugodnih ekonomskih razmerah se da to početi brez večje kratkoročne škode. V primeru, da pride do nove ekonomske krize, pa bo situacija glede tega povsem drugačna. 

Vendar pa do povečanja podpore vladi ne bi prišlo, če le-ta ne bi bila deležna izrazite naklonjenosti s strani dominantnih medijev, tako tiskanih kot elektronskih. Le-ti so se že v času predvolilne kampanje 'izkazali' s svojo pristranskostjo, saj so še bolj odkrito kot običajno protežirali stranke tranzicijske levice. Tudi po volitvah so ves čas intenzivno navijali za to, da se vzpostavi anti-Janša koalicija. In ko je na koncu Marjanu Šarcu uspelo sestaviti vlado, je novopečeni premier postal pravi predmet medijskega oboževanja.

Čeprav je bil tudi Miro Cerar vsaj na začetku svojega mandata deležen velike medijske naklonjenosti, pa so pri njegovem nasledniku šle stvari še dlje. Dominantni mediji kar tekmujejo, kdo ga bo bolj 'koval v zvezde'. Tako je ob razglasitvi osebnosti leta 2018 veteranka družabnih oddaj Miša Molk na nacionalni televiziji razlagala, kako da je Šarec 'zelo, zelo sposoben človek'.

Pred dnevi pa v Večerovi prilogi Obrazi novinarka Agata Rakovec Kurent o Šarcu zapisala naslednje slavilne besede: 'Je preudaren, umirjen, razgledan in prijeten sogovornik. Je realist, ki mu moč in oblast nista stopili v glavo, in velik garač. Najmlajši predsednik vlade v zgodovini samostojne Slovenije trenutno uživa veliko naklonjenost javnosti, morda tudi zato, ker deluje tako osvežujoče normalno in neobremenjen s preteklostjo.' Takšnega poveličevanja je bil v poosamosvojitvenem obdobju na Slovenskem deležen kvečjemu Milan Kučan. Tako lizunski odnos medijev lahko Šarcu zavidajo celo razni diktatorji iz Tretjega sveta. 

Intenzivirano 'medijsko pumpanje' Šarca je razumljivo. Njegov predhodnik Cerar je s svojo stranko na volitvah leta 2014 premočno zmagal, zato je užival visoko izhodiščno legitimnost (ki je sicer potem kmalu začela usihati). Šarčeva stranka pa je bila na lanskih volitvah šele druga, z velikim zaostankom za Janševo SDS.

Šarec na mestu premiera je bil za tranzicijsko zakulisje bolj kot ne izhod v sili. Vendar pa je bila njegova izhodiščna legitimnost relativno nizka. Zato je bilo potrebno angažirati propagandni aparat. In osrednji mediji ponovno niso zamudili priložnosti, da dokažejo svojo politično servilnost. 

Rečemo lahko, da glede na okoliščine ni presenetljivo to, da ima vlada Marjana Šarca tako visoko podporo. Ob takšni intenzivni medijski promociji je njena podpora še relativno nizka. (Predstavljamo si lahko, kakšno naklonjenost državljanov bi uživale desne vlade, če bi jih mediji obravnavali na tako dobrohoten način.) Zato je vprašanje, koliko časa bodo trajali ti pozitivni trendi – z vidika vlade, seveda.

V časih ekonomske konjunkture je namreč dokaj enostavno vladati. Slovenija kot majhna država je namreč močno odvisna od mednarodnih okoliščin. Problem bi nastopil, se bi se ta situacija poslabšala, če bi denimo prišlo do ponovne recesije. Ali če bi se poglobila politična kriza na ravni Evropske unije, denimo kot posledica novega migrantskega vala. V tem primeru bi bilo potrebno odločno in premišljeno ukrepanje s strani vladajočih. In pokazalo bi se, da je domet medijskega 'friziranja' vseeno močno omejen.