Zakaj SAB ne more k Janši? Tudi zato, ker je dober prijatelj Janeza Janše preganjal sedanjega ministra Petra Česnika

Ob odstopu Marjana Šarca so se začela pogajanja strank o novi vladi. LMŠ, SD in Levica sicer najbolj vztrajno zagovarjajo nove volitve, vendar se med SMS, DeSUS-om, NSi in SDS že pripravlja nov dogovor, ki bi omogočil nastanek desnosredinske koalicije.

V teh kombinacijah pa ni mogoče zaslediti stranke SAB.

Stranka SAB je sicer pozvala k oblikovanju nove koalicije, vendar na pogovore ni povabila Janševe SDS, kjer pa so SAB povabili k pogovoru. Razlogov za medsebojno nezaupanje je seveda veliko. Stranki na veliko zadev gledata popolnoma drugače, ob tem pa imajo številni vidni člani SAB-a zadržke do sodelovanja s SDS.

Vlada pod vodstvom SDS ni v nacionalnem interesu, zato so v SAB-u predlagajo projektno vlado. Poslanca narodnih skupnosti sta medtem pripravljena na predčasne volitve, a tudi na novo vlado.https://t.co/ArDzaKX1uX

— MMC RTV Slovenija (@rtvslo) February 6, 2020

Poleg Alenke Bratušek, Romana Jakiča in Angelike Mlinar pa te poglede deli tudi minister Peter Česnik.

Pri tem pa večinoma niso znani razlogi, zaradi katerih tudi ta minister nima najboljšega mnenja o SDS.

Ti razlogi pa so povezani z delovanjem tesnega prijatelja in »soborca« Janeza Janše v Avstraliji.

[Politično @RTV_Slovenija]
V @StrankaSAB si želimo predčasnih volitev po novi zakonodaji. Projektna vlada bi lahko rešila ključne odprte izzive. Volilno zakonodajo, čakalne vrste v zdravstvu, dolgotrajno oskrbo in stanovanja za mlade. #izkušeni #odločni #SAB  pic.twitter.com/FvtYViRmFz

— Alenka Bratušek (@ABratusek) February 9, 2020

Omenjeni Janšin prijatelj je namreč v Avstraliji poskusil preganjati tiste, ki jih je videl kot politične nasprotnike. Med njimi tudi Petra Česnika.

In pri tem ni uporabljal demokratičnih metod.

Povsem nasprotno! Zavzemal se je za diskriminacijo na politični in ideološki podlagi.

V Avstraliji je namreč leta 1970 začela izhajati Slovenska kronika, list Slovenskega društva Sydney.

Ker jo je prek oglasov finančno podprl Adriatic Travel Center, ki se je ukvarjal z organizacijo potovanj v Jugoslavijo, so nekateri vplivni emigranti začeli trditi, da ta časopis vzdržuje »ekspozitura jugoslovanskega komunističnega režima«.

Na udaru je bil predvsem urednik časnika Jože Čuješ, zato je v drugi številki razkril del zakulisnega dogajanja in se v uvodniku zavzel za »slovenstvo, ne za sovjetstvo in ne za vatikanstvo«.

»Naše slovenstvo izvira iz slovenske zemlje in slovenskega naroda. Ni prišlo k nam z ognjem in mečem, zraslo je iz naših src ... Slovensko društvo ni cerkev, kjer moraš poslušati in ne odgovarjati! Vsi se strinjamo v tem, da nam je slovenstvo več vredno kot vse strankarske mahinacije naših okorelih in zastarelih političnih strank. Kdor hoče zganjati politiko, naj to dela v Sloveniji, ne v Avstraliji ali Ameriki,« je zapisal Jože Čuješ.

Z njim se očitno niso strinjali urednik verskega lista Misli pater Bernard Ambrožič, misijonar v. Jenko V. Ovijach, odvetnik Vlado Menart, Ljenko Urbančič, Dušan Lajovic in njegov brat Milan Lajovic, ki je bil na listi »narodnosti« dvakrat izvoljen za senatorja in zato vpliven v avstralskih krogih.

Sprememba pravil društva

Nekdanji člani društva Triglav priznavajo, da je imela cerkev v začetku delovanja v emigraciji združevalno vlogo. Ko pa so ljudje s čarterskimi letalskimi leti začeli odhajati v domovino in so videli, da v Sloveniji ni vse tako črno, kot prikazujejo emigrantski krogi, je med njimi nastal preplah.

Julija 1971 je bila sklicana izredna seja Slovenskega društva Sydney in na vodstvo so se vsule kritike zaradi stikov z domovino, s Slovensko izseljensko matico, zaradi spodbujanja in organizacije čarterskih potovanj v Slovenijo in podobno.

Med odločnejšimi kritiki je bil tudi poznejši Janšin tesen prijatelj in organizator spletne strani »Udba.net«, ki je razkrila tajne sodelavce Službe državne varnosti - Dušan Lajovic.

Že marca 1971 je članom poslal pismo, v katerem je predstavil svoje poglede na delovanje društva.

»Dogodki iz bližnje preteklosti so me napotili, da sem razmišljal o naši eksistenci kot član slovenskega naroda in kot državljan Avstralije ali pa začasni emigrant. Ker moram na službeno potovanje izven Avstralije in na žalost ne bom mogel prisostvovati temu tako važnemu občnemu zboru, bi rad iznesel svoje zaključke, kateri bi mogli vplivati na našo bodočo dejavnost,« je zapisal v uvodu svojega pisma.

Sledi analiza, na podlagi katere Dušan Lajovic ugotavlja, da je mogoče izseljence v Avstraliji v glavnem razdeliti na »politične«, »ekonomske« in »narodne emigrante«. Sam se »s ponosom« prišteva med »politične«.

To skupino po njegovem sestavljajo tisti, ki so množično emigrirali po vojni, do leta 1950, zaradi političnega režima v Jugoslaviji, ki je »... le nadaljevanje tiranije in diktature predhodnih diktatorjev - v imenu nekakšnega socializma«.

Ekonomski emigranti naj bi nastali zaradi »ekonomskih poskusov in neuspeha režima, da zagotovi ekonomsko stabilnost delavca«, saj naj bi bilo nesporno, da je danes več slovenskih delavcev »emigrantov ali začasno zaposlenih v tujih zemljah kot kdaj koli prej«.

Podobno naj bi bili »narodni« emigranti »rezultat neuspeha režima, da združi slovensko ozemlje, ki je danes pod komunistično oblastjo. Režim je imel pred seboj bolj važne internacionalno komunistične cilje, kot pa je bila ostvaritev narodnih idealov.«

Zato naj bi bili vsi slovenski emigranti »samo rezultat političnega in ekonomskega brezsmisla in preskuševanja, kateri danes obstaja v Jugoslaviji«.

V nasprotju s tem »Avstralija kot naš gostitelj ali pa adaptirana domovina nam nudi svobodno življenje, ki ga vsi uživamo, in gotovo ima pravico pričakovati našo lojalnost in neprenehno podporo tukajšnjega demokratičnega sistema vlade in ekonomije. Jaz mislim, da lahko rečem, da kdor ni pripravljen izkazati lojalnost zemlji, ki je naš sedanji dom in dom naših otrok, mu je prosta izbira vrniti se nazaj, od koder je prišel.«

Spremembe, ki jih je Dušan Lajovic, tedaj eden najbogatejših in najvplivnejših slovenskih emigrantov v Avstraliji, sugeriral članstvu Slovenskega društva Sydney, naj bi bile potrebne zato, ker se je »pojavila čustvena in patriotična nejasnost občutkov do Slovencev in Slovenije«.

Da bi »uredili in zagotovili dejavnost našega društva s prej navedenimi dejstvi in v skladu z zahtevami naše nove domovine«, je Dušan Lajovic predlagal, naj se k pravilom društva dodajo nekateri členi.

Prvi člen naj bi določal, da »noben član Komunistične partije Slovenije ali Jugoslavije ne more postati član tega društva«, kajti »društvo naj ne bo baza za propagando sedanjega diktatorialnega režima Jugoslavije ali internacionalnega komunističnega gibanja.«

To pravilo naj bi se črtalo, »če in kadar bo politična svoboda v Jugoslaviji«.

Drugi člen naj bi predvideval, da »društvo ne sme dobivati ali sprejemati nobenih denarnih ali drugih podpor od komunističnega režima direktno ali indirektno«.

Tretji pa, da »nobena oseba, proti kateri je bil kdaj poveden kazenski postopek, ne more kandidirati ali biti odbornik«.

Razlog za takšne ukrepe naj bi bil, da mora »društvo obdržati svoj ugled med drugimi organizacijami sličnega kova in pokazati spoštovanje do principov in idealov Avstralije.«

Nedemokratičnost prijateljev »demokratov«

Težava teh predlogov je, da celo zadnji člen, ki je na prvi pogled najbolj sprejemljiv, nima veliko skupnega s »principi in ideali« Avstralije in drugih demokratičnih držav.

Še več, ironija usode je, da v skladu s temi pravili, če bi na primer veljala v Sloveniji, niti Janez Janša ne bi mogel več kandidirati za politika – saj je proti njemu že bilo izvedenih več kazenskih postopkov, med katerimi je bil najbolj odmeven seveda primer »Patria.«

V vseh demokratičnih državah jasno ločijo med kazenskim postopkom in resnično obsodbo. Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, zato je bila statutarna omejitev, ki jo je predlagal Dušan Lajovic, v hudem nasprotju z deklaracijo OZN o človekovih pravicah in tudi v nasprotju z avstralskimi zakoni.

Za vse državljane Avstralije je tudi leta 1971 veljalo načelo o »domnevi nedolžnosti«.

Še huje - v vsaki demokratični državi celo vsi tisti, ki so odslužili kazen, veljajo za polnopravne člane družbe, omenjanje njihovih preteklih dejanj zaradi javne stigmatizacije pa sodišča ostro obsojajo.

Podobno velja za člene, s katerimi je Dušan Lajovic poskušal v Slovensko društvo Sydney uvesti diskriminacijo na politični in ideološki podlagi.

Takšna diskriminacija je v vseh demokratičnih družbah prepovedana; seveda sta tudi v Avstraliji vsakomur zagotovljeni svoboda združevanja z drugimi in svoboda izražanja misli in govora.

Kljub temu je bil Lajovic trdno prepričan, da bodo omenjene spremembe »temelj, ki je sprejemljiv večini slovenskih emigrantov«, s čimer se bo povečala »moč našega društva in bo uspešno širilo njegove ideale in cilje«.

Dušan Lajovic o svojih predlogih ni dopustil nobenega dvoma ali razprave, pač pa je odločitev opisal črno-belo.

»Kdor glasuje proti tem mojim predlogom, dokazuje, da odobrava nasilje današnjega režima in mu pomaga uporabljati društvo kot orodje za širjenje njegovih idej. Z glasovanjem za ta predlog pa boste obsodili komunistične voditelje slovenskega naroda. Pokazali boste svojo neodvisnost od tiranije in odobrili našo tukajšnjo demokratično vlado in njeno ekonomijo, katera nam je v prid,« je zapisal.

Posledice razkola, ki je nastal zaradi nesprejemljivih predlogov najradikalnejše skupine emigrantskih Slovencev, so bile resne.

Nekateri vodilni člani, med njimi Jože Čuješ in Lojze Košorok, so zapustili Slovensko društvo Sydney in ustanovil novo društvo Triglav.

Lojze Košorok, ki se je po dolgih desetletjih življenja v tujini vrnil v Slovenijo, se je pozneje spominjal tistih časov.

»Potem ko je skupina pod vodstvom Dušana Lajovca, Vlada Menarta in Ljenka Urbančiča želela obdržati popoln nadzor nad življenjem društva, je bil vsak, ki se ni strinjal s tem, da ne sme biti nobene povezave s Slovenijo, takoj ožigosan kot komunistični agent. Zaradi razkola smo imeli potem vsi skupaj več težav. Marsikaj bi laže naredili skupaj,« se je spominjal Lojze Košorok.

A to ni bila edina posledica. Oznaka, da je nekdo »komunist«, v tistih časih ni bila tako nedolžna.

Dušan Lajovic je svoje pismo poslal tudi zveznemu ministrstvu za emigracijo v Camberri, kar je bilo enako ovadbi. Vse »sumljive« člane društva Triglav so začeli redno spremljati pripadniki avstralske policije, pristojni za emigracijo.

Opazovali so jih pri vsakodnevnih opravilih in jih pogosto vabili na nadležne »informativne pogovore.«

Tega se spominja tudi Peter J. Česnik, ki je v Avstraliji več kot trideset let delal v letalstvu, predvsem v družbi Quantas.

»Bili so oblečeni v civilne obleke in prav nič niso skrivali, kakšno delo opravljajo. Pričakovalo se je, da boš z njimi šel na kavo, in tam so te potem spraševali o vsem, kar se jim je pač zdelo zanimivo,« je z nasmehom razlagal Peter Česnik.

Lojzetu Košoroku se je celo zgodilo, da so v času, ko ga ni bilo doma, ob pomoči sosedov vstopili v njegovo stanovanje.

Dušan Lajovic, ki je javno nasprotoval tedanji »diktaturi in nesvobodi v Sloveniji«, je s svojimi predlogi v resnici pomagal pri uvedbi političnega enoumja in omejevanju človekovih svoboščin v slovenskem društvu.

Nad sonarodnjake je poslal avstralske špiclje, ki so jim grenili življenje. In tega ni mogoče preprosto pozabiti, predvsem zato, ker se tudi SDS sama ni odrekla podobnega etiketiranja svojih političnih nasprotnikov.

In tudi to je eden od razlogov, zaradi katerih stranka SAB pač ne bo povabljena in tudi ne bo šla v vlado Janeza Janše.