Vrh APEC: Ši Džinpingova vizija odprte in vključujoče azijsko-pacifiške regije se uresničuje

Ob naraščajočih trgovinskih pretresih in povečani geopolitični negotovosti se je kitajski predsednik Ši Džinping v teh dneh dneh pridružil voditeljem gospodarstev APEC v Južni Koreji, da bi dosegel soglasje o skupni blaginji in ponovno potrdil zavezanost Kitajske odprti in vključujoči gospodarski globalizaciji.

Mednarodni denarni sklad je napovedal, da se bo gospodarska rast v azijsko-pacifiški regiji upočasnila s 4,5 odstotka v letošnjem letu na 4,1 odstotka v letu 2026. To je resna napoved, ki poudarja nujnost ohranjanja duha sodelovanja in spodbujanja novih gonilnih sil in dinamike rasti v teh zahtevnih časih.

Ko se voditelji ponovno zberejo, se pričakuje, da bo Ši še trdneje zagovarjal svojo dolgoletno vizijo: odprto gospodarstvo Azije in Pacifika.

Zanj ta dinamična regija ostaja motor svetovne rasti, sila, ki lahko spodbuja napredek svetovnega gospodarstva.

Zagovarjanje svobodne trgovine

Leta 2025 bodo članice APEC skupaj prispevale več kot 60 odstotkov svetovnega BDP.  Ši je to regijo označil za ključno prednostno nalogo za napredek prostega trgovanja. Pod vplivom Šijeve vizije je Kitajska okrepila gospodarske vezi z drugimi 20 članicami, od katerih je 15 že kitajskih partneric v prosti trgovini.

Malezija, članica APEC, je dober primer. Kitajska je že 16 let zapored njen največji trgovinski partner. »Malezijski duriani se zdaj lahko v 24 urah dostavijo neposredno iz sadovnjakov v kitajske supermarkete in so izjemno priljubljeni med kitajskimi potrošniki,« je Ši zapisal v članku, ki ga je podpisal aprila letos pred državniškim obiskom v tej državi – podrobnost, ki odraža naraščajočo moč dvostranske trgovine.

Junija 2024 je Kitajska še dodatno odprla svoj trg za duriane iz Malezije. Istega leta je trgovina med Kitajsko in Malezijo dosegla rekordnih 212 milijard ameriških dolarjev, kar je bilo v nasprotju z globalnim upadom.

Med obiskom je Ši malajskemu premierju Anwaru Ibrahimu, ki bo leta 2025 predsedoval ASEAN, povedal, da je Kitajska pripravljena sodelovati z državami v regiji, da bi »izkoristili stabilnost in varnost Azije za boj proti globalni nestabilnosti in negotovosti«.

Anwar je v odgovor dejal, da ASEAN ne odobrava nobenega enostranskega uvajanja carin in da bo gospodarsko rast ohranjal s sodelovanjem.

Ši se je dejansko zavezal k takšnemu pristopu. »Zgodovina nam kaže, da sta odprtost in sodelovanje glavni gonilni sili dinamičnih mednarodnih gospodarskih in trgovinskih dejavnosti,« je Ši dejal leta 2018, ko je v Šanghaju odprl prvi mednarodni uvozni sejem Kitajske.

Tisto leto, ko sta se enostranski pristop in protekcionizem še okrepila, se je kitajski voditelj odločil za drugačen pristop – da bo Kitajska ostala odprta.

Kot je večkrat poudaril: »Kitajska ne bo spremenila svoje odločitve, da bo širila odprtost na visoki ravni.«

Njegova zavezanost odprtosti ima globoke korenine. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je Kitajska šele začela odpirati, je Ši, takrat mlad uradnik v jugovzhodnem obalnem mestu Xiamen, že razmišljal o prihodnosti.

Videl je potencial mesta za razcvet z izgradnjo svobodnega pristanišča. Leta 1987 je Ši vodil raziskovalno ekipo v Singapur, ki je bil že takrat globalno središče trgovine in logistike, da bi se naučil, kako mesto-država upravlja svoj sistem svobodnega pristanišča, še leta pred ustanovitvijo APEC.

Ta zgodnja raziskava je položila temelje za to, da je Xiamen postal posebna ekonomska cona v slogu prostega pristanišča, kar je napovedovalo, da bo odprtost postala ključna značilnost Šijeve strategije za povezovanje Kitajske in preostalega sveta desetletja kasneje.

V preteklih letih je ta vizija odprtosti ostala nespremenjena in se razvila iz lokalnih poskusov v obalnih reformnih conah Kitajske v širšo strategijo mednarodnega sodelovanja.

Ši je tako pri spodbujanju proste trgovine kot pri zagovarjanju multilateralizma dosledno obravnaval odprto sodelovanje kot temelj razvoja Kitajske in njene vloge v svetu.

Že leta 2013, ko je Ši prvič nastopil na srečanju voditeljev APEC, je predstavil jasno vizijo: Kitajska se zavezuje k vzpostavitvi okvira regionalnega sodelovanja, ki bo obsegal obe strani Tihega oceana in koristil vsem vpletenim stranem.

V zadnjem desetletju se je ta zgodnja zaveza uresničila.

Naslednje leto je Ši gostil voditelje APEC v Pekingu, kjer je forum sprejel »Pekinški načrt«, s čimer se je uradno začel proces vzpostavitve prostotrgovinskega območja Azije in Pacifika (FTAAP).

Danes se poti za FTAAP pojavljajo z vse večjo jasnostjo.

Pod vodstvom Ši Džinpinga Kitajska v celoti izvaja zaveze Regionalnega celovitega gospodarskega partnerstva (RCEP) in aktivno spodbuja svoj visokokakovosten razvoj. Kot največja prosta trgovinska cona na svetu RCEP povezuje 15 azijsko-pacifiških držav, od katerih je 12 članic APEC, in krepi gospodarsko soodvisnost regije.

Ši-jeva agenda za prosto trgovino je dobila nov zagon, ko sta Kitajska in ASEAN v torek podpisala sporazum o prosti trgovinski coni Kitajska-ASEAN različica 3.0.

Lee Hee-sup, generalni sekretar Trilateralnega sekretariata za sodelovanje (TCS), je dejal, da Kitajska s prizadevanji za multilateralizem in prosto trgovino igra vodilno vlogo v različnih multilateralnih mehanizmih v azijsko-pacifiški regiji, vključno z RCEP, TCS, ASEAN+3 in APEC.

TCS je mednarodna organizacija, ki spodbuja sodelovanje med Kitajsko, Južno Korejo in Japonsko.

»Pričakuje se, da bo Kitajska še naprej kazala vodilno vlogo prek te organske mreže mehanizmov in spodbujala prizadevanja za regionalno sodelovanje in gospodarsko integracijo,« je dejal.

Izboljšanje povezav

Ši-jev prvi obisk APEC-a je sovpadal z drugim pomembnim mejnikom. Leta 2013 je Ši opravil državniški obisk Indonezije, gostiteljice tistega letnega srečanja APEC-a, in predlagal pomorsko svileno pot 21. stoletja, ključni del pobude Pas in pot (BRI).

Od takrat se je pobuda razvila v močan motor rasti, ki povezuje gospodarstva v azijsko-pacifiški regiji in preoblikuje trgovske poti v tej regiji.

Več kot desetletje kasneje se omrežje še naprej širi. Aprila letos sta Ši in vietnamski voditelj To Lam med državniškim obiskom v Vietnamu začela pogovore o železniški povezavi med državama.

Ta bo še dodatno povezala železniško omrežje BRI v regiji in se pridružila pomembnim projektom, kot so železniška povezava med Kitajsko in Laosom, železniška povezava med Kitajsko in Tajsko, visokohitrostna železniška povezava med Džakarto in Bandungom ter železniška povezava na vzhodni obali Malezije.

BRI sega daleč preko Azije. Novembra lani je Ši odpotoval v Peru, da bi slovesno odprl pristanišče Chancay, pomorsko vstopno točko, ki povezuje Azijo-Pacifik z Latinsko Ameriko. S skrajšanjem časa prevoza iz Peruja v Kitajsko na samo 23 dni in zmanjšanjem logističnih stroškov za vsaj 20 odstotkov bo pristanišče postalo pomembna žila svetovne trgovine. Ši je predstavil svojo vizijo za Chancay: »aktivno raziskati model, ki spodbuja logistiko prek prometnih koridorjev, povečuje trgovino prek logistike in spodbuja industrijo prek trgovine«.

S poglabljanjem fizičnih povezav Ši pogosto poudarja potrebo po okrepitvi druge vrste povezljivosti – tiste, ki je manj vidna, a enako pomembna: stabilnost globalnih industrijskih in dobavnih verig.

V svetu, ki se sooča z vse večjo nevarnostjo ločevanja in razdrobljenosti dobavne verige, je Ši trdil: »Države bi morale gospodarsko soodvisnost obravnavati kot priložnost za dopolnjevanje medsebojnih prednosti in doseganje vzajemnih koristi, ne pa kot tveganje.«

Po mnenju Ši-ja v dobi gospodarske globalizacije ne potrebujemo ločnic, ampak mostove komunikacije, ne železne zavese konfrontacije, ampak avtoceste sodelovanja.

Konec marca letos se je Ši v Pekingu sestal z več kot 40 globalnimi direktorji in poslovnimi voditelji, da bi razpravljali o trenutnem globalnem poslovnem okolju.

Njegovo sporočilo je bilo preprosto, a odmevno: »Pogosto pravim, da ugašanje svetlobe drugih ne bo naredilo vaše svetlobe svetlejše, in da bo oviranje poti drugih na koncu oviralo samo vašo.«

Ši je večkrat poudaril pomen tujih podjetij za napredek odpiranja Kitajske. Na srečanju se je Ši zavezal, da bo »zagotovil čim večje olajšave za trgovino in naložbe na Kitajskem«.

Sean Stein, predsednik Ameriško-kitajskega poslovnega sveta, je bil med udeleženci. Po Šijevih izjavah je dejal: »Vlaganje v Kitajsko je vlaganje v prihodnost.«

Za Šija povezljivost ni povezana samo z jeklom in betonom, ampak tudi z ljudmi.

Verjame, da kulturne izmenjave in medsebojno razumevanje predstavljajo temelj za trajno sodelovanje.

Kitajska je uvedla politiko brez vizumov in razširila kulturne pobude, da bi še dodatno povečala dostop sveta do Kitajske.

Te poteze so se izplačale, saj število tujih obiskovalcev v državi iz leta v leto narašča.

Ta duh povezanosti je bil v polni meri viden med srečanjem voditeljev APEC 2024 v Peruju, ko je pogovor med Ši Džinpingom in čilskim predsednikom Gabrielom Boricom postal topel in oseben.

Boric se je spomnil nedavnega dogodka doma. »Pred tem obiskom v Peruju sem bil povabljen na mednarodni knjižni sejem v Santiagu,« je povedal Ši. »Na ogled so bila vsa vaša dela, skupaj z deli kitajskih pesnikov, pisateljev in umetnikov.« Boric je Šiju podaril špansko izdajo knjige Ši Džinping: the Governance of China, Volume IV (Ši Džinping: Upravljanje Kitajske, zvezek IV) in ga prosil, naj jo podpiše.

V tej dvorani besed in črnila so se kontinenti zdeli bližje. »To me izjemno veseli,« je dejal Boric. »Prihodnji razvoj odnosov med našima državama bo imel koristi od naših številnih sporazumov o sodelovanju, še bolj pa od kulturnega dialoga in izobraževalnih izmenjav.«

Izgradnja skupnosti

APEC je nastal v ključnem trenutku, ko se je začela valovati gospodarska globalizacija. Od samega začetka je imel forum jasno poslanstvo: spodbujati odprtost in gospodarsko integracijo. V desetletjih je ta zaveza privedla do t. i. »azijsko-pacifiškega čudeža«, obdobja izjemne rasti in preobrazbe, ki je preoblikovalo svetovno gospodarstvo.

Za Šija se mora ta pionirski duh nadaljevati. Pogosto pravi, da mora sodelovanje v azijsko-pacifiški regiji »upati prevzeti vodilno vlogo«. Ob 30. obletnici APEC je Ši pred voditelji APEC ponovno zastavil eno samo, odmevno vprašanje: kako lahko regija ustvari naslednjih »zlatih trideset let« razvoja?

Njegov odgovor je bil dosleden: zgraditi azijsko-pacifiško skupnost s skupno prihodnostjo. Leta 2020 je APEC predstavil Putrajaya Vision 2040, nov dolgoročni načrt, ki si prizadeva za »odprto, dinamično, odporno in mirno azijsko-pacifiško skupnost do leta 2040«.

Kitajski voditelj priznava, da se države razlikujejo po nacionalnih razmerah in pričakovanjih. Po njegovem mnenju je najpomembneje, da se te razlike obravnavajo s posvetovanji in sodelovanjem pri iskanju rešitev za skupne izzive.

Ši se je nekoč skliceval na starodavno kitajsko modrost, da je APEC opisal kot družino gospodarstev, povezanih z obsežnimi, tekočimi vodami Tihega oceana. »Najvišje dobro je kot voda; voda koristi vsemu, ne da bi se za to borila.«

»Prostranstva Pacifika so dovolj velika,« je nekoč dejal Ši in poudaril svoje prepričanje v sobivanje in sodelovanje.

Takšen duh se ne kaže le v Šijevem prizadevanju za sodelovanje Kitajske z državami v regiji, ampak tudi v njegovih prizadevanjih, da jim pomaga premagati pereče globalne izzive, zlasti podnebne spremembe.

Februarja letos je Ši povabil brunejskega sultana Haji Hassanal Bolkiah Mu'izzaddin Waddaulahuja na obisk Kitajske in otvoritev 9. azijskih zimskih iger v kitajskem severovzhodnem ledenem mestu Harbin.

Pred igrami sta se voditelja sestala v Pekingu na pogovorih, ki so zajemali tako nastajajoče kot tradicionalne sektorje.

Pogovori so se nanašali na nove industrije, kot so digitalno gospodarstvo, umetna inteligenca in nove energije, pa tudi na dolgoletna področja sodelovanja, kot sta kmetijstvo in ribištvo. Brunej bo gostil Center ASEAN za podnebne spremembe in bo tesno sodeloval s Kitajsko na področju podnebnih ukrepov.

Za Šija ima partnerstvo simboličen pomen.

Poudaril je, da sta Kitajska in Brunej »postavila vzor za obravnavanje držav, velikih in majhnih, kot enakopravnih ter za doseganje vzajemnih koristi in sodelovanja, ki je koristno za obe strani«.

Ši predvideva, da bo azijsko-pacifiška regija tudi v prihodnje ostala »lokomotiva« globalizacije.

Nastaja nov val tehnoloških in industrijskih sprememb, ki spodbujajo globalni prehod k digitalni, zeleni in pametni gospodarski.

Ši trdi, da takšne spremembe ustvarjajo močan zagon za naslednjo fazo globalizacije.

Pogosto je opisoval svetovno gospodarstvo kot ujeto v vleko med gonilnimi in oviralnimi silami, vendar verjame, da bodo prevladale sile, ki spodbujajo integracijo.

»Dokler bomo delovali v duhu odprtosti in povezanosti,« je dejal, »bo prostrani Pacifik postal pot za večjo blaginjo in rast.«