Viadukt Ravbarkomanda: Zamolčana zgodba

Pisalo se je leta 1972 in maršal Tito je bil na poti v Ljubljano, ker bo praznoval prihod novega leta. Seveda, ves politični vrh se je strinjal, da se mora Tito pripeljati po ravno končani avtocesti v Ljubljano, saj bi mu s tem pokazali, kako napredna je Slovenija in na kakšni visoki ravni je gradbeništvo, kar se tiče visokih mostov.

A bila je ena velika težava: viadukt Ravbarkomanda še ni bil dokončan. Šlo je za 588 metrov razdalje in mnogo preveč dela za tako kratek rok. Centralni Komite je izdal ukaz: končajte most!. In izvajalec GRADIS, ki je imel pogodbo za gradnjo (bil je vpleten tudi SCT), je ljudem na oblasti pod nos pomolil aneks k pogodbi, da se viadukt lahko konča pred rokom le v primeru, da se ne naredi hidro izolacije (ki so jo nameravali narediti kasneje). Ljudje na oblasti so ta dokument podpisali in podjetje si je krilo hrbet. Tako so na hitro položili zgornji sloj, namestili odbojne ograje in promet je stekel. In je tekel še nadaljnjih 40 + let. Vse do danes.

Žal pa omenjene hidroizolacije nikoli niso namestili, vse do danes. Tako so stranski deli ostali izpostavljeni nenehnemu namakanju z meteorno vodo, pogostim zmrzalim, kot je to navada v Postojni. In kot je uveljavljen sistem dela na slovenskih cestah, so ga pozimi močno solili. Pa še ena zadeva je pri tem ključna: predpisi pred 46 leti so narekovali, da mora biti železo v betonu vsaj 1 centimeter od stene in nato zalit z betonom (danes je ta minimum cca. 6 cm). Tako je s časoma voda pronicala v notranjost, krušila kos za kosom ter na koncu prišla tudi do železa v notranjosti, ki ga je dodobra razžrla. Zato je sama sanacija zahtevala močan poseg v konstrukcijo, saj so morali odprti vse »rane«, železo speskati in zaščititi, na novo zaliti z betonom in narediti prepotrebno hidroizolacijo. Vse to pa je zahtevalo veliko časa in denarja. Ob tem so morali narediti še ojačitve z jeklenimi pletenicami (zajlami) na spodnji strani pri določenih kritičnih nosilcih (poglejte gor pod viadukt, če se peljete pod njim), da so brez težav lahko preusmerjali kompleten promet iz enega pasu na drugega.

Ob tem se nam torej nehote poraja vprašanje: ali je kljub temu varen? Po vseh zagotovilih izvajalcev naj bi bil. Vloženo je bilo ogromno denarja (vprašanje, ali ne bi bilo bolj smotrno narediti kar novega), da o vseh časovnih terminih, ko je viadukt rak rana pretočnosti, sploh ne govorimo.

Zelo zanimivo je, kakšne so uradne razlage, kakšne pa so zgodbe ljudi, ki so bili dejansko poleg in poznajo »insajderske« informacije. 
Seveda tudi to zgodbo dandanes zelo težko preverimo, še posebno pri uradnih institucijah, nam pa da zelo dober vpogled v delo in razmišljanje ljudi, ki »v svoje roke vzamejo oblast«. Kar pa nam ni tuje niti dandanes.

Objavljamo tudi navedbo bralca, na katero smo naleteli na spletu:
»Zgodba nastanka tega viadukta je zelo zanimiva, ker ta viadukt prvotno sploh ni bil v načrtu temveč ga je zahteval takratni CKKPJ in JNA z razlogom in obrazložitvijo, da ker gre cesta proti zahodu morajo narediti en objekt ki ga bo bilo v najkrajšem času in najlažje zrušit v kolikor pride do napada zahodnih sil iz zahoda na Jugoslavijo zato je zgrajen bil ta viadukt Rauberkomanda.«

In kako vi na to zadevo gledate danes?