REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

»V primeru spora med državama je za presojo pristojno Meddržavno sodišče v Haagu«

»V primeru spora med državama je za presojo pristojno Meddržavno sodišče v Haagu«

Sodišče EU v Luksemburgu obravnava ključno vprašanje, pomembno za presojo veljavnosti arbitražne razsodbe s Slovenijo. Od danes pa do jeseni bo namreč presojalo dopustnost tožbe Slovenije proti Hrvaški zaradi kršenja evropskega pravnega reda kot posledice nespoštovanja arbitražne razsodbe.

Hrvaško zunanje ministrstvo je ob začetku tega postopka zgolj ponovilo svoja stališča pred ponedeljkovo ustno obravnavo glede dopustnosti tožbe Slovenije proti Hrvaški.

Na tej točki se kaže, kje je slovenska politika naredila največjo napako.

Poudarilo je, da sodišče ni pristojno za slovensko tožbo. Hrvaško bo zastopala britanska odvetnica Jemima Stratford. Stratfordova doslej izkazala v več kot 50 primerih na sodišču EU.

Poleg britanske pravnice Hrvaško zastopa tudi državna sekretarka na zunanjem ministrstvu Andreja Metelko Zgombić. Slovenijo zastopa francoski pravnik Alain Pellet.

Kot so danes sporočili s hrvaškega zunanjega ministrstva, je Hrvaška decembra lani ugovarjala, da sodišče EU ni pristojno odločati o zahtevah Slovenije v tem postopku, ker »med dvema državama ne gre za spor o uveljavitvi in tolmačenju prava EU«, kar bi sicer bilo v pristojnosti sodišča v Luksemburgu. Po oceni Hrvaške pa so dvostranski spori zunaj področja prava EU ter niso v pristojnosti sodišča EU.

Na hrvaškem MZZ so napovedali, da bo Hrvaška v ponedeljek argumentirala, da se tožba resnično nanaša na določanje kopenske in morske meje med državama oziroma na bolj konkretno vprašanje, ali sta veljavni arbitražni sporazum in arbitražna odločitev ter ali sta vzpostavila novo mejo.

"Hrvaška meni, da se državi morata vrniti k medsebojnemu dialogu ter v dvostranskih pogajanjih dogovoriti o skupni državni meji. Samo na ta način bo možno priti do obojestransko sprejemljive in trajne rešitve meje," so ponovili stališča Zagreba.

To pa zna v Sloveniji napisati vsak, ki karkoli prodaja ali kupuje, vsak podjetnik in vsak odvetnik.

Sodišče EU bo na podlagi hrvaškega ugovora o pristojnosti najprej reševalo to vprašanje, od tega bo odvisno, ali bo tožba sploh prišla na dnevni red sodišča.

Kaj bi se zgodilo, če sodišče ne bi sprejelo slovenske tožbe? Preprosto, Sloveniji bi ostali dve slabi možnosti: da s hrvaško vlado znova začne pogajanja o meji ali pa da Hrvaški predlaga, da spor o veljavnosti arbitražne odločbe skupaj s Hrvaško, torej z njenim soglasjem, obe državi odstopita Meddržavnemu sodišču v Haagu (ICJ).

Hrvaški predstavniki seveda trdijo, da bi sodišče EU moralo najprej rešiti vrsto drugih vprašanj, kot so, kje je sploh meja, ali je arbitražni sporazum veljaven, ali je veljavna arbitražna odločitev in podobno. Gre za vprašanja, ki niso v njihovi pristojnosti, trdijo hrvaški odvetniki.

Sodišče EU

Na tej točki se kaže, kje je slovenska politika naredila največjo napako. Že ko je bil Arbitražni sporazum podpisan, bi morala vstop Hrvaške v EU v okviru tega sporazuma vezati na implementacijo, torej uresničitev razsodbe.

Dodatna varovalka pa bi lahko bil stavek, ki je v skoraj vsaki pogodbi v Sloveniji napisan čisto na koncu – da je v primeru spora med strankama pristojno "to in to sodišče".

To pa zna v Sloveniji napisati vsak, ki karkoli prodaja ali kupuje, vsak podjetnik in vsak odvetnik. Ampak naši modri diplomati se tega preprostega stavka, ki bi nam lahko prihranil veliko težav, preprosto niso znali domisliti.

Zveni absurdno? Res je. Ampak zato realisti v mednarodni politiki vedo, da v svetu ni "nočnega čuvaja", ki vam bo pritekel na pomoč in se ne zanašajo samo na pravo.

V primeru Slovenije in Hrvaške bi moralo izrecno pisati, na primer, da je »v primeri spora med državama o veljavnosti arbitražnega sporazuma in razsodbe sodišča za presojo pristojno Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ).«

Ko bi Hrvaška to potrdila, od tega ne bi več mogla odstopiti. Slovenija bi jo lahko zaradi vprašanja, o katerem danes trdijo, da Sodišče EU ni pristojno za mnjegovo presojo - tožila pred Meddržavnim sodiščem v Haagu.

Ampak slovenski politiki so si nespšretno sami zavezali roke. Ker tega stavka v arbitražnem sporazumu nikjer ni, potrebuje Slovenija za tožbo proti Hrvaški na Meddržavnem sodišču v Haagu – še soglasje Hrvaške!

To je nekako tako, kot če bi nekomu prodali avto, on pa ne bi plačal kupnine in bi avto odpeljal. Vi pa bi potrebovali soglasje, da ga tožite zaradi goljufije. To je danes položaj, v katerem je Slovenija.

Zveni absurdno? Res je. Ampak zato realisti v mednarodni politiki vedo, da v svetu ni "nočnega čuvaja", ki vam bo pritekel na pomoč in se ne zanašajo samo na pravo, pač pa tudi na zavezništva in v skrajnem primeru - na silo.

In če tega nočete, je potrebno v sporazume pravočasno napisati prave varovelke.

Vse bi se seveda lahko dobro izeklo, če bo Hrvaška Sloveniji tudi za spor pred Meddržavnim sodiščem dala soglasje. Ampak Hrvaška tega soglasja Sloveniji najverjetneje ne bo dala.

Zakaj ne? Preprosto zato, ker je pri poskusu odstopa od arbitražne pogodbe naredila veliko napak in bi to Meddržavno sodišče lahko zlahka ugotovilo.

Zato Hrvaški presoja Meddržavnega sodišča v Haagu o tem vprašanju ne bi bila všeč. Hrvaška bi v najboljšem primeru Meddržavnemu sodišču prepustila v presojo zgolj mejo na morju.

To je nekako tako, kot če bi nekomu prodali avto, on pa ne bi plačal kupnine in avto odpeljal. Vi pa bi potrebovali soglasje, da ga tožite.

Toda to ne bi bilo všeč Sloveniji, kajti v tem primeru Meddržavno sodišče ne bi bilo dolžno, da Sloveniji (znova) poišče »stik« z mednarodnimi vodami in ne bi bilo dolžno upoštevati »načelo pravičnosti«, pač pa bi presojalo po mednarodnemu pravu, kjer bi Slovenija verjetno dobila slabšo rešitev in manj morja, kot ga je dobila z arbitražno razsodbo.   

Sodišče EU pa ima zaradi nespretnosti Slovenije morda odprto celo “sredno” pot – da ugotovi, da je Hrvaška res že kršila evropsko pravo, hkrati pa se razglasi za »nepristojno« predvsem pri oceni glavnega “predhodnega vprašanja”, namreč, da o tem, ali je pogodba, ki je bila temelj za delovanje arbitražnega sodišča med Slovenijo in Hrvaško zakonito razvezana ali ne – sodišče ni pristojno. In tako bi na prvi pogled "zmagali" obe državi.

V resnici pa bi "kratko" potegnila Slovenija.

Za ugotavljanje tega dejstva je - kot smo v preteklosti opozorili že večkrat, pristojno Meddržavno sodišče v Haagu. Za odločanje tega sodišča pa se morata obe državi, kot smo že poudarili, najprej strinjati o tem, da gresta s sporom pred to sodišče.

To pomeni, da se bo po tem velikem spopadu med Slovenijo in Hrvaško na sodišču v Luksemburgu najverjetneje tresla gora, rodila pa miš.

Če Alainu Pelletu uspe, pa si v Sloveniji vsekakor zasluži ne samo ulico, pač pa celo spomenik. najbolje pred predsedniško palačo, ker mora popravljati napake sedanjega predsednika Slovenije.

Sodišče bi lahko dalo za prav Sloveniji, toda temelj te slovenske pravice bi ostal vprašljiv. Enako vprašljiv kot pred samim pravnim procesom

Če Alainu Pelletu uspe, pa si v Sloveniji vsekakor zasluži ne samo ulico, pač pa celo spomenik. najbolje pred predsedniško palačo, ker mora popravljati napake sedanjega predsednika Slovenije.

Kdo ima prav, bomo videli kmalu, ker bo sodišče prvo odločitev o svoji pristojnosti objavilo jeseni. Če se bo sodišče odločilo, da je pristojno za obravnavo slovenske tožbe, je končno odločitev mogoče pričakovati leta 2021.

Je pa že danes povsem jasno, da vsega tega zapleta ne bi bilo, če bi bili slovenski politiki trši pogajalci tedaj, ko se je podpisoval sporazum s Hrvaško in če bi, prav tako, v arbitražno pogodbo vpisali vsaj jasen stavek o tem, da je za reševanje spora o veljavnosti arbitražne pogodbe pristojno Meddržavno sodišče v Haagu.  

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek