REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Strah pred ustavno presojo: Vlada sporno omejevanje gibanja na občine ukinila še pred presojo Ustavnega sodišča

Strah pred ustavno presojo: Vlada sporno omejevanje gibanja na občine ukinila še pred presojo Ustavnega sodiščaJelko Kacin - opozorilo ob prehodu meja občin

Kmalu zatem, ko je Ustavno sodišče zadržalo del vladnega odloka in vladi naložilo, da stanje glede pandemije spremlja in ukrepe prilagaja vsak teden se je vlada odločila, da sporni odlok ukine.

Odločila se je torej za taktični umik in ni tvegala celovite presoje svojega spornega odloka pred ustavnimi sodniki.

Trije ustavni sodniki so pred tem v ločenem mnenju zapisali to, kar je bilo vsakemu resnemu pravniku jasno od začetka: da je zaklenitev v občine nesorazmeren poseg, saj bi zbiranje v turističnih središčih lahko omejili  že s prepovedjo poti vanje.

Prav tako pa je od začetka jasno, da je neustavno in nezakonito pooblastilo županom, da še sami omejijo gibanje na posameznem delu občine. Ker tako pooblastilo lahko da le zakon, vladna uredba pač ne.

Na to smo opozorili že sredi aprila, ko smo zapisali, da je samo vprašanje, »kaj se bo zgodilo prej – ali bo neživljenjski predpis vlada sama ukinila, ali pa bo to prej naredilo ustavno sodišče?«

In seveda se je, da bi bila rešena čast vlade, zgodilo prvo.

Vlada je seveda že ob začetku ustavne presoje iz dejstva, da Ustavno sodišče ukrepa ni takoj zadržalo v tem videla potrdilo pravilnosti svojega ravnanja.

Že sredi aprila smo se vprašali, kaj se bo zgodilo prej – ali bo neživljenjski predpis vlada sama ukinila, ali pa bo to prej naredilo Ustavno sodišče? In seveda se je, da bi bila rešena čast vlade, zgodilo prvo.

Vendar je to daleč od resnice.

Da je bilo zapiranje v občine neutemeljeno, neživljensko in neustavno ter da omejevanje gibanja ne zna »pravno pokriti« niti Aleš Hojs je postalo jasno že kmalu potem, ko je bila uredba sprejeta.

Zanimivo za Slovenijo je bilo tudi, da je ob vladnem odloku, ki je prebivalce Slovenije priklenil na meje lastne občine, obmolknila tudi vsa pravna stroka.

Vladnega, očitno precej čudaškega odloka, ki je bil sprejet po nekredibilnih in dokazano netočnih trditvah nekaterih medijev o nekakšnem »navalu« Slovencev na slovenska obmorska mesta ni komentiral nihče od znanih pravnikov.

Očitno zaradi izrednih nameri in v strahu pred javnim pogromom in očitkom, da bi ob kritičnem odzivu to pomenilo nasprotovanje »interesom države in naroda«, javnemu zdravju in podobno.

Aleš Hojs ne spoštuje odloka, po katerem bi rad kaznoval druge
Aleš Hojs ne spoštuje odloka, po katerem bi rad kaznoval druge

Ta molk pa je že 9. aprila pogumno prekinil Peter Lenarčič, v pismih bralcev Dnevnika. Na preprost in logičen način je v pismu z naslovom »Ministrov odlok o prepovedi gibanja je protiustaven« pojasnil, zakaj je vladni ukrep po njegovem mnenju neustaven, ta pravna analiza pa je tako jasna, da ne potrebuje nobene dodatne pravne ekspertize molčečih in očitno precej ustrahovanih slovenski ustavnih pravnikov, ki so se poskrili v mišje luknje.

»V zvezi s policijskim nadzorom gibanja državljanov naj opozorim, da je ministrov odlok o prepovedi gibanja državljanov zunaj domače občine protiustaven. Ustava v 32. členu določa, da je svobodo gibanja mogoče omejiti samo z zakonom. Odlok ministra ni zakon.

Ustava nadalje v 15. členu določa, da lahko samo zakon določi način uresničevanja z ustavo zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Torej je zakon tisti pravni akt, v katerem sme in mora biti zapisano, kje in kako se državljan sme oziroma ne sme gibati.

Iz obojega sledi, da je 39. člen zakona o nalezljivih boleznih, na podlagi katerega je minister izdal svoj odlok, protiustaven, saj ministru daje pooblastila, ki jih po ustavi ne more imeti.

Nadalje pa ustava v 16. členu določa, da se smejo z njo zagotovljene pravice omejiti samo za čas trajanja izrednega stanja – tega pa državni zbor ni razglasil, torej je tudi iz tega naslova ministrov odlok ničen, saj izrednega stanja ni in s tem tudi ne pravne podlage za omejevanje svobode gibanja,« je zapisal Peter Lenarčič iz Ljubljane.

Zanimivo je, da se je na zapis bralca takoj odzval notranji minister Aleš Hojs. Ob tem bralčevi pravni analizi sploh ni nasprotoval, pač pa se je skliceval na »nujnost« sprejemanja ukrepov, ki menda niso smeli čakati na ustrezno zakonodajo, ki bi jo sprejemal državni zbor.

»Si predstavljate, da zadnje tri tedne celotna Slovenija hodi, kjer komu paše, DZ pa tako kot PKP1 zakon z vsebino odloka še vedno sprejema in ta še ni v veljavi? Si lahko predstavljate, koliko žrtev bi že imeli in koliko bolnikov na respiratorjih?« je zapisal.

Ugovor Aleša Hojsa ne drži na ravni dejstev, predvsem pa »nuja« nikoli ne more biti razlog za kršitev Ustave.

Kmalu pa je postalo jasno, da so omenjene trditve brez podlage. Ugovor Aleša Hojsa ne drži na ravni dejstev, predvsem pa »nuja« nikoli ne more biti razlog za kršitev Ustave.

Omejitev gibanja med občinami je vlada sicer sprejela pred natanko enim mesecem, ker naj bi tisti konec tedna ljudje preveč množično obiskali Bled in Obalo, pri tem pa zanemarjali navodila o fizični razdalji.

Uradni podatki policije tega niso potrjevali, niti ni omejitve prehajanja občinskih mej po doslej znanih podatkih vladi priporočil noben zdravstveni strokovnjak.

Ob tem se je v zadnjem mesecu dni tudi izkazalo, da je do velike večine smrti zaradi Covida-19 prišlo v domovih za starejše.

Kar pomeni, da so bili krivec za veliko smrtnih primerov v domovih za starejše v Sloveniji slaba organizacija, slabo razkuževanje in slabi ukrepi za zaščito starejših, ki jih vlada ni sprejela, ne pa gibanje ljudi med občinami.

Še več, že prve mednarodne študije so pokazale, da celo popolna ukinitev javnega transporta zmanjša hitrost širjenje koronavirusa za le okoli 20 odstotkov.

Omejevanje gibanja z osebnimi avtomobili preko občinskih meja je bilo zato še toliko manj smiselno.

   

Svoboda gibanja je ob tem temeljna človekova pravica. Res jo je mogoče omejiti in časovno suspendirati (nekaterih pa tudi sploh ni mogoče, niti v izrednem stanju – na primer pravica do življenja, do poštenega sojenja itd.) – toda ne le na podlagi nekega dekreta ministra in ne brez uvedbe izrednega stanja.

Predpis je bil zato v vsakem primeru neživljenjski. Doživel je številne odzive uporabnikov družbenih omrežij, enako tudi njegova nenadna ukinitev.

Predpis je bil zato v vsakem primeru neživljenjski. Doživel je številne odzive uporabnikov družbenih omrežij, enako tudi njegova nenadna ukinitev.

Odprl je tudi številna vprašanja o tem, ali v Sloveniji ob takšnem ravnanju vlade sploh še veljajo Ustava Slovenije, mednarodni sporazum o državljanskih in političnih pravicah in Evropska konvencija o človekovih pravicah?

Kajti vse omejitve, ki jih s seboj prinaša pandemija bi bilo mogoče obravnavati tudi v okviru obstoječe zakonodaje, predvsem zakona o nalezljivih boleznih.

Uredba slovenske vlade o omejitvi gibanja ob tem ni na jasen način opredelila, od katerih z Ustavo varovanih pravic se na ta način odstopa in prav tako ne, ali glede na ta odstopanja obstaja možnost sodne zaščite, kar je prav tako kršitev domačega in mednarodnega prava.

Pri tem tudi v Sloveniji niso bile ogrožene samo pravica do svobode gibanja, pač pa tudi svoboščine in pravice osebnosti in to tako, da so bile ustvarjene pravne nejasnosti in nepredvidljivosti.

Pohajkovanje ob Kolpi brez upoštevanja varne distance in brez zaščitnih sredstev ... Vir: Twitter

V naravi namreč ni jasnih znakov, kje so meje občin, s tem pa so bili mnogi državljani postavljeni v vlogo nenamernih prekrškarjev, prepuščenih kaznovanju policije.

Ta pa po drugi strani ni kaznovala državnih uslužbencev in politikov, ki so kršili iste odloke vlade.

S tem pa je bilo v bistvu uvedeno stanje pravne negotovosti v Sloveniji.

Tudi zaradi velikih napak, predvsem ob skupnem pohajkovanju notranjega ministra Aleša Hojsa in predsednika države Boruta Pahorja brez spoštovanja pravil o socialni distanci je ukrep omejevanja gibanja na občine seveda postal tudi politično neubranljiv.

To se je sedaj spremenilo, toda dejstvo, da ukrep, katerega odpravo je zahtevala opozicija, ni doživel celovite presoje Ustavnega sodišča, da je bil uveden na podlagi netočnih informacij in ukinjen preko noči, kaže na negotovost in zmanjšanje pravne varnosti v Sloveniji, ki jo je ta ukrep povzročil.

Delite članek