REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

31. obletnica: Slovenija praznuje dan državnosti, ki mu je sledil razpad SFRJ v krvavi državljanski vojni

31. obletnica: Slovenija praznuje dan državnosti, ki mu je sledil razpad SFRJ v krvavi državljanski vojniOsamosvojitev Slovenije. Vir: Posnetek zaslona, Twitter
To se je zgodilo prelomnega 23. decembra 1990, ko se je na plebiscitu skoraj 90 odstotkov vseh volilnih upravičencev odločilo za samostojno Slovenijo.

V spomin na plebiscitarno odločitev za samostojno Slovenijo leta 1990 danes praznujemo dan državnosti.

Minilo je namreč 31 let od razglasitve Slovenije kot samostojne države, do česar je prišlo na podlagi plebiscita, na katerem so prebivalci Slovenije - državljanov Slovenije tedaj še ni bilo - odločali o odcepitvi od Jugoslavije in samostojni državi Sloveniji.

To se je zgodilo prelomnega 23. decembra 1990, ko se je na plebiscitu skoraj 90 odstotkov vseh volilnih upravičencev odločilo za samostojno Slovenijo.

Rezultate plebiscita so uradno razglasili tri dni pozneje, zato 26. decembra zaznamujemo državni praznik, dan samostojnosti in enotnosti, medtem ko 25. junija, ko je bila po sklepih tedanje skupščine neodvisnost države razglašena, velja za dan državnosti.

Na ta dan je namreč slovenski parlament v skladu s plebiscitno odločitvijo sprejel Temeljno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. 

Milan Kučan, v času, ko je bil predsednik Slovenije. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Enotnost je bila pomembna zato, ker so se za takšen korak odločile vse tedanje parlamentarne stranke.

Prisvajanje uspehov ob poznejšem dosegu državnosti zgolj s strani le nekaterih političnih strank ali pa celo zgolj s strani SDS, ki se rada razglaša za najbolj državotvorno stranko, so zato neprimerne in netočne.

Gre za poskus revizije polpretekle zgodovine s strani Janeza Janše in njegovih oprod.

Da je bila to odločitev velikega števila prebivalcev in strank zelo različnih ideoloških usmeritev kažejo tudi podpisi pod odločitvijo o razpisu referenduma.

Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Na plebiscitu se je velika večina volivcev izrekla za samostojnost - ne pa tudi za pot, po kateri bo država izvedla njihovo odločitev.

To kaže že pogled na glasovnico, s katero s(m)o prebivalci Slovenije (in med njimi tudi številni izbrisani) na ta dan lahko odločali o usodi Republike Slovenije.

Politiki so se na koncu odločili za metodo razglasitve neodvisnosti in enostranske odcepitve s takojšnjim prevzemom efektivne oblasti tudi tam, kjer so svoje naloge izvajali še zvezni organi SFRJ.

Prav na to se danes rado pozablja, namreč, da so se volivci odločili le, da naj Slovenija postane samostojna država - niso pa se odločili, kako naj se to stori, s pogajanji (kot v primeru Škotske), torej z dogovorom ali pa zgolj z enostransko deklaracijo, odcepitvijo (ki jo v primeru Katalonije še danes zavrača celotna Evropska unija, skupaj s Slovenijo!) in orožjem ter fizičnim, kinetičnim prevzemanjem oblasti, kar je bila metoda, ki so jo slovenski organi izbrali junija leta 1991.

Istočasno pa je šlo tudi za kršitev tedanjega in sedanjega običajnega, pozitivnega mednarodnega prava ter tudi za kršitev temeljnih aktov tedanje države SFRJ, katere del je bila Slovenija.

Enostranske odcepitve izven kolonialnega konteksta in brez dovoljenja matice namreč v skladu s prevladujočo prakso držav niso sprejete kot zakonite.

Enostranske odcepitve izven kolonialnega konteksta in brez dovoljenja matice namreč v skladu s prevladujočo prakso držav niso sprejete kot zakonite. Slovenija pa se je odločila za enostransko odcepitev. Da je bila ta na koncu uspešna in legalizirana pa je bilo rezultat destva, da je tudi zaradi tega dejanja SFRJ nato razpadla v krvavi državljanski vojni.

Slovenija pa se je odločila za enostransko odcepitev. Da je bila ta na koncu uspešna in legalizirana pa je bilo rezultat destva, da je tudi zaradi tega dejanja SFRJ nato razpadla v krvavi državljanski vojni.

Razpadi držav niso mednarodnopravno sporni. Tako so Slovenija in ostale republike postale mednarodno priznane. A za ogromno ceno, ki pa so jo večinoma plačali ostali narodi SFRJ.

Enostranska in mednarodno sporna odcepitev s pomočjo uporabe sile je seveda privedlo do spopadov, saj so se zvezne oblasti in tedanja zvezna vojska (JLA) na uporabo sile in enostranska dejanja slovenskih republiških organov odzvale, da bi ohranile ozemeljsko celovitost države.

Takšen odziv je bil zato razumljiv in pričakovan, drugače pa ne bi ravnala nobena država na svetu.

A ker so se za podobno pot kot v Sloveniji kmalu zatem odločile tudi druge republike in avtonomna območja v nekdanji državi, je prejšnja država razpadla v krvavi državljanski vojni in slovenska odcepitev (za Slovenijo) ni imela negativnih posledic, ki jih sicer še danes tudi v Evropi čutijo številne druge, nepriznane ali delno priznane entitete, ki so se odcepile na enak način (TRNC, Kosovo, Donecka in Luganska ljudska republika, Abhazija, Južna Osetija...).

Vendar se danes ti dogodki v Sloveniji opisujejo v popolnoma drugačni, mitološki in skoraj pravljični podobi.

Neresnice, prepolne ideoloških opredelitev izrekajo najvišji politiki in priložnostni vojaški zgodovinarji.

Pravkar je bil na primer na SiOL-u objavljen intervju s Tomažem Kladnikom, nekdanjim učiteljem geografije, ki danes v vlogi polkovnika Slovenske vojske tedanje dogodke vidi kot napad zunanjega agresorja na suvereno državo in to primerja celo z vojno v Ukrajini, kar je seveda očitno zavajanje.

V trenutku razglasitve neodvisnosti seveda še ni bilo dveh držav - Jugoslavije in Slovenije. Jugoslavija zato vsekakor ni mogla napasti Slovenije.

»Leta 1991 je Jugoslavija napadla demokratično in miroljubno državo Slovenijo. Njeni nedemokratični pritiski na Slovenijo so prerasli v vojaški napad. Slovenija je imela pravico, da se brani. Tokrat je agresor Rusija, ki je napadla demokratično in miroljubno državo Ukrajino. Njena dolgoletna agresija do Ukrajine je ob napadu prerasla v invazijo. Ukrajina ima pravico, da se brani, poudarja polkovnik Tomaž Kladnik,« pišejo na SiOL-u.

V trenutku razglasitve neodvisnosti seveda še ni bilo dveh držav - Jugoslavije in Slovenije.

Jugoslavija zato vsekakor ni mogla napasti Slovenije.

Na ta način se spopadi v tedanji SFRJ, ki sploh niso imeli značilnosti prave vojne ne predstavljajo nikjer v strokovni literaturi v svetu - razen v Sloveniji.

V Sloveniji pa se, še več, 10-dnevno vojno obdobje - verjetno zato, da bi razni vojaki bili videti bolj pomembni - v zgodovinopisju običajno razteguje na kar več let...

V Sloveniji je v 10-dnevni vojni sicer umrlo okoli 70 ljudi. Približno toliko, kot jih na Slovenskem v času Janševe vlade in drugega vala pandemije koronavirusne bolezni covid-19 umrlo v dveh dnevih!

V vseh jugoslovanskih vojnah ob različnih bolj ali manj uspešnih poskusih drugih odcepitev in naporih za njihovo onemogočanje je umrlo okoli 140.000 ljudi.  

V vseh jugoslovanskih vojnah ob različnih bolj ali manj uspešnih poskusih drugih odcepitev in naporih za njihovo onemogočanje je umrlo okoli 140.000 ljudi.

Na Hrvaškem je umrlo okoli 20.000 ljudi, v BiH pa do 102.622 ljudi. Na Kosovu je bilo ubitih okoli 13.500 oseb.

Med mesti je najvišji davek plačalo Sarajevo, z okoli 14.000 smrtnih žrtev.

Notranje razseljenih je bilo okoli dva milijona ljudi.

Komaj polnoletni rekrut JLA: Oni se delajo, da se želijo odcepiti, mi pa se delamo, da jim to ne pustimo
Komaj polnoletni rekrut JLA, junija leta 1991: »Oni se želijo odcepiti, mi pa se delamo, da jim to ne pustimo.« Vir: Yutel, posnetek zaslona

Vse to je bilo rezultat različnih odločitev, tudi zločinskih ukazov o izvedbi etničnih čiščenj in drugih zločinov, za katere nosijo odgovornost tedanji vojaški in politični voditelji.

Odgovornost za takšen razplet pa je tudi na plečih vseh, ki so sprejemali odločitve o enostranskih dejanjih brez dogovorov z drugimi republikami ali s političnimi nasprotniki, kar je na koncu privedlo do nasilja in vojn.

Slovenija-SFRJ
Napis na nekdanji meji. Vir: Twitter, posnetek zaslona

Na podlagi plebiscita so tudi slovenski državni organi sprejeli enostranske ukrepe, ki so bili s stališča veljavnega mednarodnega prava nedopustni in sporni, vendar so bili uspešni, saj je po njih, deloma zaradi odločitve slovenskih organov in deloma zaradi podobnih odločitev drugih republik ter odziva mednarodne skupnosti prišlo do razpada SFRJ.

Za podobno pot so se nato odločili tudi v SAO Krajini, Republiki Srbski, AP Zahodni Bosni, Herceg-Bosni, na Kosovu, v zahodni Makedoniji (leta 2001).

Praznovanje dneva neodvisnosti Katalonije - 2018 Vir:Pixell
Praznovanje dneva neodvisnosti Katalonije leta 2018. Vir: Twitter, Posnetek zaslona

Podobni primeri pa so se zgodili tudi na področju nekdanje ZSSR, z odcepitvami v Gruziji, Azarbejdžanu, Čečeniji, Ukrajini, Moldaviji itd.

Na zahodu Evrope je pot dogovorne odcepitve ubrala Škotska, enostranske odcepitve pa Katalonija.

Večina podobnih primerov odcepitev, kot jo je izvedla Slovenija je bila v svetu neuspešnih, nekateri pa so bili tudi relativno uspešni.

Slovenski vojaki v misiji KFOR ob srbski blokadi cest na Kosovu
Slovenski vojaki v misiji KFOR ob srbski blokadi cest na Kosovu. Vir: Twitter, posnetek zaslona
Na plebiscitu je glasovalo 93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev, od katerih se jih je za osamosvojitev izreklo 95 odstotkov - ali 88,5 odstotka vseh.

Na plebiscitu je v Sloveniji glasovalo 93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev, od katerih se jih je za osamosvojitev izreklo 95 odstotkov - ali 88,5 odstotka vseh.

Večina je upala, da bo življenje veliko boljše. In veliko stvari se je res spremenilo na bolje.

Toda ne vse. Marsikaj je postalo celo - slabše. 

Na to je že lani spomnila Spomenka Hribar.

Da je plebiscit uspel, je bilo znano že nekaj po 22. uri, ko so prešteli okoli 60 odstotkov glasov.

Janša nas prodaja kot puloverje
Spomenka Hribar, 30 let pozneje: »Janša nas prodaja kot puloverje.« Vir: Twitter, posnetek zaslona

Predsednik Demosa Jože Pučnik je takrat izrekel znameniti stavek, da Jugoslavije ni več in da gre zdaj za Slovenijo.

Slovenija je bila s strani nekaterih pomembnih držav tedanje Evropske skupnosti de facto mednarodno priznana decembra leta 1991 in de jure januarja 1992.

Slovenija je bila s strani nekaterih pomembnih držav tedanje Evropske skupnosti de facto mednarodno priznana decembra leta 1991 in de jure januarja 1992.

Ob razglasitvi neodvisnosti je država sprejela tudi nekatere obveznosti do državljanov drugih republik SFRJ na svojem ozemlju, na primer z Izjavo o dobrih namenih, ki pa jo je nato, kot je pokazal sramotni izbris teh državljanov iz registra stalnega prebivalstva - grobo prekršila ter bila zato pred Evropskim sodiščem za človekove pravice tudi obsojena.

Sledili so tudi nezakoniti izgoni družin in nekdanjih častnikov JLA iz Slovenije, deložacije iz vojaških stanovanj in druge hude kršitve človekovih pravic.

Mnogim, ki jih je državna oblast označila za t. i. notranje sovražnike so odvzeli tudi akontacije pokojnin ali državljanstva, na primer generalu Milanu Aksentijeviću, poslancu nekdanje Skupščine Slovenije, ki so mu odvzeli tudi državljanstvo.

Janez Janša in Spomenka Hribar
Spomenka Hribar in Janez Janša. Vir: Twitter, posnetek zaslona
Aksentijević je v resnici žrtev verbalnega delikta, kot je svojčas opozorila tudi Spomenka Hribar, saj je zgolj z argumenti nasprotoval osamosvojitvi, kar pa v demokratični državi ne bi smel biti zločin.

Država Aksentijeviću doslej še vedno ni vrnila državljanstva, mediji pod nadzorom do nedavnega vladajoče SDS pa o Aksentijeviću širijo laži, češ da je vojni zločinec in da prejema slovensko pokojnino, kar ni res.

Nekdanji predsednik vlade Janša ga je tudi žalil kot izdajalca in ga je povezoval z domnevnimi zločini, za katere Aksentijević nikakor ni bil odgovoren.

V resnici pa je Milan Aksentijević žrtev verbalnega delikta, kot je svojčas opozorila tudi publicistka Spomenka Hribar, saj je zgolj z argumenti nasprotoval osamosvojitvi, kar pa v demokratični državi ne bi smel biti zločin.

V procesu REKOM si je Milan Aksentijević prizadeval tudi za spravo med narodi na področju nekdanje SFRJ, vendar niti to ni prepričalo državnih organov, da bi mu naposled vrnili državljanstvo.

V času, ko je bil predsednik vlade je Janez Janša na vse kriplje želel preganjati Aksentijevića in to celo 30 let po tem, ko se je vojna že končala.

To je nevredno zmagovalca v procesu osamosvajanja, je zavržno in skrajno nehumano.

Tako se ne ravna z idejnimi nasprotniki.

A za Janeza Janšo in podpornike njegove politike ti argumenti ne pomenijo nič.

Mlan Aksentijević
Milanu Aksentijeviću so odvzeli državljanstvo pod lažnimi izgovori predvsem zato, ker je aktivno, kot delegat in predstavnik JLA nastopal v tedanji Skupščini RS. Na to žrtev verbalnega delikta so nato redno pozabljale vse vlade, vsi predsedniki in vse institucije v Sloveniji. Bo Golobova popravila že 31 let staro krivico? Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Kot je nekoč obračunaval z domnevnimi notranjimi sovražniki, tako se je Janša v času zadnjega premierskega mandata obračunaval s slovenskimi državljani.

Dokler v tej državi ne bodo mogli svobodno živeti vsi njegovi prebivalci, tudi Milan Aksentijević, tako dolgo ta država v resnici ni in ne bo svobodna.

Vse to je tudi 31 let po plebiscitu vrglo temne sence na današnji slavnostni dan.

Zdaj imamo novo, vlado Roberta Goloba in novo upanje.

Vendar Milanu Aksentijeviću niti po 31. letih država še vedno ni vrnila po krivici odvzetega državljanstva - zaradi verbalnega delikta...

Za Milana Aksentijevića in njegove svojce tako še zmeraj ni svobode.

In dokler v tej državi ne bodo mogli svobodno živeti vsi njegovi prebivalci, tudi Milan Aksentijević, tako dolgo ta država v resnici ni in ne bo svobodna.

Dokler ne bomo svobodni vsi, ne bo zares svoboden nihče.

Golobova vlada pa bo morala šele dokazati, da je sposobna to spremeniti in ne le stopati - po Janševi poti...

Delite članek