Sodni svet zavzel stališče o pritiskih na sodnika Radonjića, ne da bi sploh vpogledal v sodne spise

Sodni svet je ob svoji nedavni obravnavi primera Milka Noviča zelo na hitro sklenil, da na sodnika Zvjezdana Radonjića niso bili izvajani nikakršni pritiski in da gre zgolj za »subjektivno dojemanje« sodnika.

Vendar pa pisni dokazi kažejo, da so bili pritiski na sodnika Radonjića in njegovega pomočnika hudi in sistematični.

Po hierarhiji višji sodniki so mu namreč podajali »nasvete« o tem, kako naj sodi.

Ker sodnik Radonjić med sodnim postopkom v "primeru Novič" ob tem na primer ni želel izločiti izvedenca, ki je podal točno mnenje, je odvetnik Miha Kunič, ki zastopa oškodovanko Tatjano Skubic Jamnik, zahteval njegovo izločitev, discipliniranje in prepoved opravljanja poklica zaradi njegove domnevne nestrokovnosti.

Odvetnik Miha Kunič je v daljšem odgovoru zatrdil, da pritiskov na Radonjića ni bio, podobno kot Sodni svet, ki je do istega sklepa prišel celo z 11 glasovi »za« in nič »proti«.

In to zato, ker so zahteve za uvedbo disciplinskega postopka zoper izvedenca pač predvidene v zakonodaji in povsem zakonite, prav tako pa je tudi druga stran vlagala »še hujša« pravna sredstva zober drugega sodnega izvedenca g. Sabljiča.

Tega namreč Novič celo kazensko preganja.

Vendar ta argument ne vzdrži presoje. Kazenski pregon je res na prvi pogled »hujši«, vendar je dokazni prag za uspešno sodbo tako visok, da je velik deč takšnih postopkov – še posebej, kadar jih »subsidiarno", že po zavrnitvi tožilstva – prevzame zasebni tožnik obsojenih na neuspeh. Ob tem v teh postopkih presojajo sodišča.

V primeru disciplinskega postopka in prepovedi opravljanja poklica na prvi stopnji odloča kar izvršna oblast - ministrstvo za pravosodje oziroma ministrica. Uspešnost tega postopka je – če so na oblasti »pravi« - lahko veliko večja.

In ker je bil Novič že kmalu opisan kot človek, ki simpatizira s skorajda "večno" opozicijo, bi to lahko imelo odločilen vpliv tudi v tem postopku.

Pritisk odvetnika Miha Kuniča na sodišče je bil zato bistveno težji od postopka zaprtega Noviča proti g. Sabljiču.

V zvezi s tem smo vprašanja zastavili tudi Sodnemu svetu. Vprašali smo naslednje:

1) Ali si je sodni svet svoje mnenje o navedbah sodnika Radonjića ustvaril zgolj na podlagi ocen predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani in sodnika Radonjića, ali pa je ob tem pregledal tudi celoten sodni spis "primera Novič" ter povezanega primera "Stephan"?

2) Ali zahteva za izločitev sodnega izvedenca kot jo je v tem postopku podal odvetnik Miha Kunič - med samim postopkom in potem, ko je izvedenec že podal svoje mnenje, v tem primeru predstavljajo pritisk na sodnika, ki vodi postopke ali pa je to del običajnega poteka postopkov?

3) Ali ne bi bilo pravilneje, da bi zahtevo za izločitev sodnega izvedenca oškodovanka naslovila na sodno vejo oblasti in ne na izvršno vejo, konkretno, na ministrico za pravosodje?

4) Zakaj sodni svet takšnega ravnanja - poziva k discipliniranju "sodnikovega pomočnika" s strani izvršne veje oblasti - ne vidi kot posega v neodvisnost sodne veje oblasti?

5) Ali sodni svet ne bi imel nič proti, če bi takšni posegi izvršne oblasti in razglašanje sodnih izvedencev za nestrokovne in pristranske s strani izvršne oblasti (ministrstva za pravosodje) postali del stalne prakse v Sloveniji?

6) Ali je po oceni sodnega sveta položaj sodnih izvedencev glede političnega udejstvovanja v popolnosti enak položaju sodnikov?

7) Ali je po oceni sodnega sveta sodelovanje v okviru civilno-družbenih gibanj, javnih manifestacijah ali članstvo v različnih društvih mogoče enačiti s članstvom v političnih strankah ali ne? Če je to mogoče - katere civilno-družbene organizacije, manifestacije ali gibanja je po oceni sodnega sveta mogoče opredeliti kot (prikrite?) politične stranke in katere ne?

8) Ali bo sodni svet v prihodnje izdal kakšna navodila o tem, v okviru katerih civilno-družbenih organizacijah sodniki ali sodni izvedenci lahko sodelujejo in v katerih ne smejo, če ne želijo, da se to njihovo udejstvovanje razume kot "družbenopolitično" oziroma strankarsko angažiranje, ki je nezdružljivo s poklicem sodnika?

Sodni svet nam je poslal naslednje odgovore:

»Zahvaljujemo se vam za Vaša vprašanja.

Iz zapisnika 22. seje 13. 6. 2019, 22. sklep (http://www.sodni-svet.si/doc/Zapisnik_22_seja_2019_lr.pdf), je razvidno, da je Sodni svet svoje stališče, ki ga izpostavljate, sprejel na podlagi objav v medijih, navedb in pojasnil sodnika Radonjića ter poročila predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, kateremu je bil priloženo tudi konkretizirano pojasnilo sodnika o zatrjevanih pritiskih.

Ker so bila pojasnila in konkretne navedbe omenjenega sodnika v dejanskem pogledu jasna - sodnik je jasno opredelil, za kakšne vrste in oblike domnevnih pritiskov naj bi šlo, podlage za kakršnokoli pregledovanje spisov ni bilo. Ob tem je treba tudi upoštevati, da je šlo v obeh sodnih zadevah (Novič in Stephan) za odprte sodne postopke, v katere Sodni svet nikakor ne sme posegati. 

O domnevnih pritiskih na sodnika v konkretnem sojenju si tako Sodni svet svojega mnenja ni ustvaril zgolj na podlagi subjektivnih ocen sodnika in predsednika sodišča, temveč, kot rečeno, na podlagi več navedenih virov.

V zvezi z Vašimi nadaljnjimi vprašanji, ki se nanašajo na v medijih problematizirano sodelovanje izvedenca v sodnem postopku Novič, uvodoma pojasnjujemo, da med zakonsko določenimi pristojnostmi Sodnega sveta ni, da bi lahko presojal zakonitost in/ali pravilnost vodenja sodnih in/ali drugih postopkov ter ravnanj strank v njih.

Za presojo pravilnosti vodenja sodnih postopkov in vsebinske pravilnosti sodnih odločb so pristojna sodišča v okviru zakonsko urejenih pravnih sredstev. Sodni svet tudi ne more komentirati navedenih odprtih sodnih zadev in ravnanj udeležencev v njih, kolikor to izhaja iz Vaših vprašanj. Prav tako po ustavnih in zakonskih pristojnostih Sodni svet nima pristojnosti za obravnavo vprašanj, povezanih z delom sodnih izvedencev.

V zvezi z Vašimi vprašanji lahko zato zgolj splošno opozorimo na naslednja zakonska določila.

V sodnih postopkih (kazenskih, gospodarskopravnih in civilnih) se za izločitev izvedencev smiselno uporabljajo enake zahteve kot za sodnike. Tako določa prvi odstavek 247. člena Zakona o pravdnem postopku in prvi odstavek 44. člena Zakona o kazenskem postopku. To pa je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS že v zadevi U-I-132/95. Zahteva za izločitev sodnega izvedenca, ki jo poda stranka postopka, je zato eno od rednih pravnih sredstev v sodnih postopkih in je v službi pravice do poštenega sojenja (23. člen Ustave RS). Vprašanje, kako vrednotiti udejstvovanje sodnih izvedencev v različnih družbenih (političnih in drugih) dogajanjih z vidika zahteve po njihovi nepristranskosti v sodnih postopkih, je zato stvar presoje sodne prakse in ne Sodnega sveta.

Imenovanja, razrešitve in disciplinski postopki glede izvedencev so na drugi strani po Zakonu o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSICT) v pristojnosti ministra za pravosodje in ne sodne veje oblasti (4., 34., 35. 41. in 42. člen ZSICT).

Podobno velja za navodila o tem, v okviru katerih civilno-družbenih organizacijah lahko sodelujejo sodniki, da ne kršijo videza nepristranskosti?

Vprašanje nepristranskosti sodnikov je v prvi vrsti predmet instituta izločitve sodnika, ki je urejen v vseh procesnih zakonih in ga mora zato v prvi vrsti vsebinsko napolniti sodna praksa. V tem pogledu je zlasti pomembna praksa našega Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice.

Poleg tega pa je vprašanje nepristranskosti sodišč in sodnikov tudi pomemben del profesionalne sodniške etike (II. Načelo Kodeksa sodniške etike), ki ga s svojimi načelnimi mnenji in smernicami razvija Komisija za etiko in integriteto pri Sodnem svetu.

V tem pogledu vam je lahko koristen Komentar kodeksa sodniške etike, ki je objavljen na spletni strani: http://www.sodni-svet.si/images/stories/Kodeks_sodniske_etike_komentar_sept_2017.pdf.

Ali pa bodo s strani Sodnega sveta oziroma navedene komisije podana še kakšna stališča oziroma pojasnila, ki bi se nanašali na navedeno tematiko, pa bo odvisno od presoje, ali je to potrebno za pravilno razumevanje sodniške etike,« je generalna sekretarka Maja Rozman zapisala po odredbi predsednika Sodnega sveta RS dr. Erika Kerševana.

Iz odgovora Sodnega sveta je torej razvidno, da nekaterih ključnih odgovorov Sodni svet žal ni podal.

Odgovor je tudi kontradiktoren - zapisano je, da so si člani Sodnega sveta mnenje oblikovali na podlagi več virov in ne sdamo na podlagi ocen sodnika Radonjića in predsednika sodišča Pogačnika, konkretno pa se ob obeh eh ocenah navajajo samo še "medijske objave."

Očitno je, da si člani Sodnega sveta celotnega spisa »primera Novič« (in povezanega spisa Michela Stephana) niso niti ogledali, kaj šele, da bi ga prebrali, prebrali pa so si, namesto tega, veliko novinarskih člankov o tem sojenju.

Kar pomeni, da je bilo to sojenje bolj medijsko, kjer so imeli premoč seveda znova "ta glavni" mediji. Cinično bi lahko rekli, da so v pomembni meri o tem, da na Radonjića ni bilo pritiskov odločili kar novinarji oz. odgovorni uredniki večjih, predvsem pa tiskanih (Sodni svet namreč očitno preučuje le papirnato gradivo) medijev v Sloveniji.  

So pa kljub temu zavzel svoje mnenje. 

Res je, da Sodni svet ne more posegati v še odprte sodne postopke. Lahko pa bi si, na primer, prebrali vsaj predloge odvetnika Mihe Kuniča in podali načelno mnenje o tem, ali je sodelovanje v civilno-družbenih organizacijah v Sloveniji mogoče izenačiti z članstvom v strankah – pa si Sodni svet ni upal narediti niti tega.

Kar se tiče nepristranskosti sodišč pa velja citirati del sodbe Vrhovnega sodišča, ki nam jo je v obrambo svojih stališč poslal odvetnik Miha Kunič.

»Nepristranskost običajno pomeni odsotnost predsodkov ali pristranskosti, kar lahko glede na prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice preverimo na več načinov. Razlika je med subjektivnim pristopom, ki se osredotoča na osebne lastnosti sodnika (izvedenca) med sojenjem in na objektivni pristop, kjer gre za vprašanje, ali je sodnik (izvedenec) sodil oz. podal mnenje na način, da je moč izključiti kakršenkoli dvom v njegovo nepristranskost. Vendar tudi sam subjektivni test še ne zadošča. Namreč, tudi pogled povprečnega človeka na sojenje ni nepomemben, vsak sodnik (izvedenec) se mora izločiti, če je podan zakoniti razlog za dvom v nepristranost. Na preizkušnji je namreč zaupanje, ki ga morajo sodišča v demokratični družbi utrjevati. Tako mora biti med testom objektivnosti tehtano, ali so poleg sodnikovih (izvedenčevih) dejanj določeni dogodki,  ki bi lahko zbudili dvom v njegovo nepristranost. V tem pogledu je lahko pomemben tudi zunanji videz nepristranosti. Pravica tako ne sme biti samo storjena, vidno mora biti, da je bila storjena. Kar je na tehtnici, je zaupanje, ki ga sodišče uživa v javnosti v demokratičnih družbah, predvsem pa v kazenskih zadevah pri obdolžencu,« navaja odvetnik Kunič iz ene od sodb.

Vse lepo in prav – toda to, kar je zapisano o nepristranskosti sodnikov, seveda velja tudi za sojenje v celoti. Sodni svet je, na primer, sklenil, da to, da je moral sodnik Radonjić poslušati sugestije po rangu višjih sodnikov o tem, kako naj sodi, ni bil nikakršen pritisk.

To je seveda pravica Sodnega sveta.

Toda pravica »povprečnega človeka« ki gleda na takšno sojenje je, da takšno "nedolžno izmenjavo mnenj" zelo dobro razume kot – pritisk.  Kot hud pritisk.

In škandalozno je, da Sodni svet tega ni ugotovil in tega obsodil. Kajti prav ti višji in vrhovni sodniki in člani Sodnega sveta bodo morda že jutri ocenjevali istega okrožnega sodnika in odločali o njegovem napredovanju in karieri.

Težava je le v tem, da v primeru, če vsi sodniki sodijo »kakor eden«, če so vsi »glajšaltani«, če prva stopnja že med sojenjem na prvi stopnji posluša in uboga nasvete višjih in vrhovnih sodnikov - to pomeni, da državljani nimamo učinkovitega pravnega sredstva in nam je dejansko zanikana pravica do pritožbe in res neodvisnega, večstopenjskega sojenja.

Na prvi stopnji se namreč sodi drugače (tu se ugotavljajo dejstva) kot na drugi ali tretji stopnji. Če druga ali tretja stopnja posežeta v delo prve, potem neodvisnega sodstva ni. In to je problem v Sloveniji.

Isto velja za Kuničev poskus »discipiniranja« sodnega izvedenca. Formalno je morda vse v redu – toda predlog, ki zahteva prepoved opravljanja dela zaradi nestrokovnosti seveda predstavlja pritisk na sodnika, kajti sodniku grozi z možnostjo, da bo sodbo oprl na mnenje »nestrokovnjaka«, kar pa bo, morda (in morda ne) dokazano šele enkrat v prihodnosti, ko bo takšnemu »nestrokovnjaku« morebiti odzeta njegova »licenca«.

S tem pa sodnika, ki si ne želi, da bi mu sodba pozneje »padla« (od odstotka padlih pa je odvisno napredovanje) sili v to, da sodbo sprejme brez opiranja na mnenje, ki je morda celo pravilno. In tako presodi v škodo obtoženega.

In to bi se v primeru Novič, če sodni sitem ne bi imel smole, da naleti na nekoliko uporniškega in samosvojega Radonjića, tudi dejansko zgodilo, kajti odvetnik Kunič je svoje mnenje o tem, da ima Google zagotovo podatke o lokaciji Novičevega telefona v času umora oprl na trditve nekega "g. Schmidta", pozabil pa (vsaj v vsebini predloga ministrici Andreji Katič) jasno povedati, da sam Google meni, da je omenjena študija neverodostojna, sam "strokovnjak", ki ga je navajal, pa priča, ki ga je proti Googlu angažiralo konkurenčno podjetje, ki je z lastnikom Googla celo v hudem sodnem sporu.

In le kako, da vse to ozadje, pri svoji zavzetosti, da razkrije vsa ozadja in vse, kar lahko predstavlja pristranost, odvetnik Miha Kunič ni razkril, pač pa je dopustil, da smo na to opozorili šele v Insajderju.com?

Očitno odvetnik Kunič ni proti pristranskosti kar tako, načelno, pač pa je samo proti "nekoristni pristranskosti" ne pa proti pristranskosti, ki tebi (ali tvoji stranki) - koristi.

In s tem ni nič narobe - to je pač naloga odvetnika. Odvetnik dela v interesu svoje stranke.

Naloga medijev, ki iščemo resnico, pa je nad interesi te ali one strani v sporu.

Sodni svet lahko zato še stokrat z »11:0« sklene, da pritiskov na Radonjića ni bilo.

Javnost, ki je slišala veliko argumentov »za« in »proti«, ista javnost, ki slovensko pravosodje ocenjuje s poraznimi ocenami in mu ne zaupa, pa ima o "primeru Novič" tudi svojo lastno sodbo.

To je tisti pogled »povprečnega človeka«, ki mu je pomemben »tudi zunanji videz nepristranosti.«

Na to nas je opozoril prav Miha Kunič. 

»Pravica tako ne sme biti samo storjena, vidno mora biti, da je bila storjena. Kar je na tehtnici, je zaupanje, ki ga sodišče uživa v javnosti v demokratičnih družbah, predvsem pa v kazenskih zadevah pri obdolžencu,« pravilno sklepajo slovenski vrhovni sodniki, Miha Kunič pa se strinja.

Delajo pa drugače. In to se vidi na zaupanju v sodišča in prepričanju javnosti, da pravica v primeru Novič, vsaj v prvem sojenju, »ni bila storjena.«

Kdo ima prav – Sodni svet ali javnost, torej tisti, ki menijo, da so pritiski na sodnika Radonjića vsekakor bili, pa razkriva naša spodnja, demokratična anketa. Vsak lahko izbere svoj odgovor.

Tu ni preglasovanja in ne pritiskov iz ozadja.

Tudi člani Sodnega sveta lahko tudi v tej anketi, povsem enakopravno, oddajo svoj glas. Po sistemu eden človek - eden glas.

Ampak nič ne kaže, da bi njihovih 11 glasov lahko spremenilo mnenje ljudstva, ki v visokem odstotku oddanih glasov meni, da so nedopustni pritiski na pogumnega okrožnega sodnika Zvjezdana Radonjića - vsekakor bili.