Slovenske podmornice po arbitraži tudi pod vodo na odprto morje

Arbitražna odločitev za Slovenijo prinaša še eno novost, ki pa je Slovenija še lep čas ne bo mogla uporabiti, ker pač nima primernih plovil. "Svoboda komunikacije v področju stika ni podvržena tudi nobeni dolžnosti podmornic, da plujejo po površini morja in ne kateremukoli nadzoru ali zahtevam obalnih držav, razen tistih, ki so dovoljene pod legalnim režimom izključne ekološke cone, ustanovljene v skladu z Konvencijo o pravu morja," piše v 1127. členu arbitražne razsodbe.

Kritiki hrvaške blokade vstopa v EU (pred podpisom arbitražnega sporazuma) so se pogosto norčevali iz te svoboščine, ki bi jo prinesel "neposredni stik" (pa čeprav le - komunikacijski) z odprtim morjem, češ da gre za nekaj povsem nepotrebnega, zaradi česar se državi pač "ne splača" odpirati diplomatske fronte s Hrvaško. Ne glede na to pa je sodišče zelo resno to pravico podelilo tudi vsem podmornicam v tem delu morja.

Odslej tudi brez vnaprejšnje napovedi Hrvaški

Na morju namreč velja temeljno pravilo svobodne plovbe. Države imajo popolno suverenost le v notranjih vodah, ne pa v teritorialnih. V teritorialnih vodah velja načelo tranzitnega prehoda. To pomeni, da npr. Hrvaška ladij ne sme ustavljati, razen če ladje ne upoštevajo hrvaške okoljevarstvene zakonodaje in če ogrožajo njeno varnost. Zato bi se v primeru, če Slovenija ne bi imela "stika" z mednarodnimi vodami Jadrana tudi vojaške ladje, namenjene v Luko Koper, morale sprva napovedati hrvaškim oblastem. Ob tem v skladu s hrvaškimi notranjimi pravili konvoj vojaških ladij ne bi smel biti večji od treh plovil, poleg tega bi podmornice, namenjene v Slovenijo, morale pluti izrecno po površini in imeti razobešeno zastavo. Hrvaška bi lahko ladje namenjene v Luko Koper tudi ustavljala, če bi sumila, da kršijo njene okoljevarstvene predpise.

To se zdi na prvi pogled dokaj razumljivo. Toda potrebno si je zastaviti vprašanje: kaj pa, če bi Hrvaška ta pravila zlorabljala? Tisti, ki trdijo, da je to "praktično nemogoče" bi se morali spomniti na hrvaško dolgo zgodovino odpovedanih mednarodnih pogodb s Slovenijo. Hrvaška bi seveda lahko izvedela, katere ladje so na primer namenjene v Koper ali pa katere so slovenske in jih "ciljano" ustavljala. Konec koncev je to že počela s slovenskimi ribiči, ki so jih hrvaški policisti v času največjih napetosti pogosto kaznovali, češ da so imeli napačno zložene mreže in podobno. Tudi zaradi nerešenega mejnega spora in takšnih potez hrvaških oblasti je slovensko ribištvo do danes praktično uničeno.

Hrvaška bi lahko - seveda na okoljevarstveni in podobni podlagi - sprejela tudi posebne predpise, ki bi omejili število ladij, ki plujejo proti Kopru. Vse to pa bi se nekega dne lahko tudi zlorabilo in uporabilo proti Sloveniji. In prav zato je bil interes Slovenije, da ob določitvi meje dobi dostop do mednarodnih voda tako pomemben. V področju "stika" mora seveda tudi Slovenija dopuščati svobodo plovbe in je ne sme omejevati. Toda še pomembneje je, da tega ne sme omejevati Hrvaška. Kajti Hrvaška bi v primeru slabih odnosov s Slovenijo teoretično lahko imela interes, da omejuje in tako ovira pomorski tranzit do Slovenije. Slovenija pa interesa do "samoblokade" seveda nima.

Slovenija sicer res (še) nima podmornic, ki bi lahko izkoristile novo "svoboščino", toda dejstvo je, da ostaja ta pravica ohranjena tudi za prihodnost. S komerkoli se bo Slovenija že vojaško povezovala v prihodnosti - vsak bo lahko brez težav priplul do Kopra. Danes smo v zvezi NATO in verjetno bomo še dolgo časa, toda svet se spreminja, meje držav in pravice povezane z dostopom do morja lahko kljubujejo času tudi stoletja. In prav zato je odločitev arbitražnega sodišča dne 29. 06. 2017 tako pomembna in zgodovinska. Hrvaška je namreč v preteklosti že grozila celo z "zaplembo" na svojem ozemlju s strani Črne gore Sloveniji podarjene podmornice, saj meni, da je tudi podmornica, ki je sedaj razstavni eksponat vojaškega muzeja v Pivki - njena; prav zato so jo na koncu do Slovenije morali prepeljati po "obvodu" - skozi Italijo in ne po najkrajši možni poti. Hrvaški portal index.hr je ob srbskih dilemah o prevzemu enakega darila (podmornice nekdanje JLA iz Črne gore) namreč navedel, da "je bilo veliko problemov tudi tedaj, ko so Slovenci sprejemali svojo podarjeno podmornico, ker jih je bilo strah, da bi Hrvaška lahko preprečila dostavo" in da se je na koncu primopredaja "odvijala v popolni tajnosti".

Sicer pa prav zato ni povsem res, da Slovenija podmornic nima. Ima eno, prav to, podarjeno s strani Črne gore, ki je bila del skupnega vojaškega premoženja bivše države. Ta podmornica ni v plovnem stanju in se nahaja v vojaškem muzeju v Pivki. V Slovenijo pa so jo pripeljali preko Italije - da je Hrvaška ne bi zaplenila. Ker gre za del nekdanje jugoslovanske vojaške opreme, za katero Hrvaška trdi, da bi morala biti njena. Tisti, ki menijo, da so namere Hrvaške nedolžne, pa bi se morali vprašati, zakaj podmornica v Slovenijo ni bila "dostavljena" kar po lažji in krajši poti (preko Hrvaške), namesto preko Italije.

Skoraj enaki podmornici, kot jo je že dobila Slovenija, želi namreč Črna gora podariti tudi Hrvaški in Srbiji. Hrvaška je ponudbo zavrnila z izgovorom, "da so vse podmornice itak njene" (pred vojno so bile namreč zasidrane v Splitu) in sodijo v del "sukcesijske mase", ter da jih zato ne želi v obliki "darila". Vendar pa sukcesijski sporazum o delitvi orožja nekdanjih JLA in TO med naslednicami SFRJ nikoli ni bil sklenjen. Podmornice zgolj zato, ker so bile "vpisane" v nekem pristanišču na Hrvaškem zato niso že avtomatsko hrvaške, še posebej ne, če so bile še pred nastankom Hrvaške kot samostojne države že odpeljane iz njenih pristanišč.

Majhne, toda tehnološko napredne in z veliko slovenskega znanja

Podmornice 913 so bile majhne, vendar tehnološko najbolj dodelane podmornice, ki so jih izdelali za obrambno in bojno delovanje v Jadranskem, jugoslovanskem morju. Namenjene so bile diverzantskim akcijam, njihov pogon pa je deloval večinoma na elektriko. Nekoč je tej in podobnim podmornicam poveljeval tudi Marjan Pogačnik, poveljnik podmorniške brigade jugoslovanske vojaške mornarice med leti 1980 in 1985.

Slovenija je od Črne gore dobila podmornico, ki je bila poimenovana "Zeta". Ena od podmornic istega razreda je imela ime "Soča." Podmornice iz družine, ki ji pripada zdaj muzejska v Pivki, so namreč večinoma nosile imena rek ali pa besede, ki so označevale junake, upornike ali znamenita mesta iz zgodovine narodnoosvobodilnega boja. Podmornice P-911 so bile relativno majhna plovila, namenjena diverzantskim operacijam. Jugoslavija je imela šest takšnih podmornic, vsaka pa je bila imenovana po eni od rek v posamezni republiki. Danes nobena od držav, nastalih na njenem ozemlju, nima več niti ene podmornice. Slovenska diverzantska podmornica je bila "Soča", vendar je razpad Srbije in Črne gore dočakala v tako slabem stanju, da so jo na koncu razrezali, Sloveniji pa so nato raje podarili podmornico, imenovano po črnogorski reki Zeta. Te podmornice so dolge 18,8 metra široke 2,7 in visoke 3,4 metra. V jugoslovanski floti je bila tudi Sutjeska P 811, druga pa tipa Heroj P 821, ki je tehtala 700 ton, in tretja, ki se je imenovala Sava P 831 ter je imela še sestro Dravo P 832. V družino Heroja so sodili še P 822 Junak in P 823 Uskok.

Podmornica tipa P 911 se je imenovala tudi Tisa, članice istega razreda pa so bile še P 912 Una, 913 Zeta, 914 Soča, 915 Kupa in 916 Vardar. V te podmornice so veliko dela in znanja vložili tudi slovenski strokovnjaki. Okoli 40 odstotkov delov in vloženega dela je predstavljal slovenski prispevek. Zgrajene so bile v Brodosplitu. Lahko so se potopile do 105 metrov globoko, teoretično še malo globlje, najpogosteje pa so se gibale okoli 50 metrov globoko pod morjem. Imele so tudi poseben pasivni "podvodni lokator" s katerim so lahko neopaženo spremljale druge objekte pod vodo. Premazane so bile s posebnimi barvami, ki jih je razvilo podjetje Color iz Medvod.

Posadko je sestavljalo deset podmorničarjev in diverzantov, ki so pod vodo lahko ostali neprekinjeno do pet dni. To je bilo dovolj, da bi podmornice odplule proti Italiji in se neopaženo vrnile. Jugoslavije je bila v svojem času sicer ena od 11 držav na svetu, ki so same izdelovale lastne podmornice in država je bila na to dejstvo zelo ponosna. Če bo Slovenija kadarkoli imela kakršnokoli podobno plovno podmornico, bo ta lahko na odprto morje plula tudi pod morjem, ne da bi se napovedala hrvaškim oblastem. Enako pa že danes velja za slovenske vojaške ladje.

Slovenski primerek podmornice bi z nekaj dela sicer zagotovo lahko še plul – "Zeta" je bila namreč še leta 2003 v uporabi. Z nekaj obnove bi tudi ta podmornica morda lahko izkoristila novo pravico, ki jo je 29. 06. 2017 Slovenija dobila z arbitražnim sporazumom.