REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

S peticijo zahtevajo hitri vlak Maribor–Ljubljana, država pa sodeluje v blokadi tistih, ki jih najhitreje gradijo

S peticijo zahtevajo hitri vlak Maribor–Ljubljana, država pa sodeluje v blokadi tistih, ki jih najhitreje gradijoVlak

Slovenija je v zadnjih desetletjih pospešeno gradila avtoceste, na železnico pa je – pozabila. Kljub temu, da cena prevozov po železnicah pada, hitrosti pa se povečujejo – po vsem svetu razen v Sloveniji, seveda.

To pa se državi sedaj počasi maščuje.

Drugi tir je lahko kvečjemu obliž na rano, potrebe pa so bistveno večje. To dokazuje tudi zadnja pobuda iz Maribora.

Preobremenjenost avtocestnih vpadnic okoli glavnega mesta namreč čutijo vse do Maribora, od koder dnevno migrira na tisoče ljudi na delo v Ljubljano.

Cena prevozov po železnicah pada, hitrosti pa se povečujejo – po vsem svetu razen v Sloveniji, seveda.

Prav zato sedaj mariborska akademska skupnost terja akcijski načrt za hitrejšo in okolju prijaznejšo potovalno alternativo.

Iz Maribora se namreč v Ljubljano vsakodnevno vozi na tisoče »dnevnih delovnih migrantov.« In slovenske ceste tega očitno včasih pač ne prenesejo.

Zato je nastala državljanska pobuda Mateje Ratej, ki se zavzema za »50 minut med Mariborom in Ljubljano«.

Več kot 800 ljudi je že podpisalo peticijo v podporo pobudi 50 minut med Mariborom in Ljubljano, s katero skupina državljanov s stalnim ali začasnim prebivališčem v Mariboru, opozarja na nesprejemljivost dolgotrajne poti med dvema največjima mestoma v državi, ki lahko traja tudi več ur.

Podpisnike pobude podpirajo tudi na Mestni občini Maribor. Podžupan Samo Peter Medved je vesel, da so se aktivirali državljani in tudi oni opozorili na problem dolgotrajne vožnje v Ljubljano, ki v centralizirani državi predstavlja veliko težavo.

Kot je dejal, so sami pobudo za hitrejšo železniško povezavo že predstavili ministroma za infrastrukturo in okolje Alenki Bratušek in Simonu Zajcu ter evropski komisarki za promet Violeti Bulc, ki so prisluhnili z zanimanjem, na nadaljnje korake pa še čakajo.

V tem času bi seveda lahko pripotovali iz Ljubljane v Maribor in obratno, toda le pod pogojem, da bi vlaki vozili 160 kilometrov na uro.

Danes je kaj takšnega – s kršitvijo predpisov – mogoče doseči le z divjanjem po avtocesti.

Zastoj

Pobudo je podpisala ne samo prvopodpisana zgodovinarka, pač pa tudi vrsta znanih osebnosti, predvsem iz Maribora.

Podpisniki so prepričani, da bi vlak razdaljo med Ljubljano in Mariborom lahko prevozil v zgolj 50 minutah, če bi zgradili nov 36-kilometrski odsek Žalec–Kresnice, zaradi katerega ne bi bil več potreben obvoz skozi Zasavje.

Ocenjena vrednost naložbe je 1,5 milijarde evrov.

»Na vlado se obračamo državljani s prebivališčem v Mariboru, ki smo poklicno vezani (tudi) na Ljubljano in s tem na potovalno kalvarijo, v kakršno se je spremenilo 133 kilometrov poti med dvema največjima mestoma v državi.« Tako se začne državljanska pobuda, poimenovana 50 minut, s katero se podpisniki obračajo na nacionalne in lokalne oblasti.

Opozarjajo, da je štajerska avtocesta močno obremenjena, zaradi česar je bistveno otežena povezava med Mariborom in Ljubljano.

Potovanje z vlakom med mestoma traja v najboljšem primeru 2 uri, v najslabšem pa 2 uri in 53 minut z dvema prestopoma.

»Zatečeno stanje torej ni novo,« opozarjajo podpisniki, »sodu pa je izbila dno in nas spodbudila k odzivu popolna zapora štajerske avtoceste zaradi prometnih nesreč v dveh zaporednih junijskih dneh, ki so jim sledili obsežni večkilometrski zastoji z dodatnimi nesrečami ob dejstvu, da traja potovanje z vlakom med mestoma v najboljšem primeru 2 uri, v najslabšem pa 2 uri in 53 minut z dvema prestopoma

»Od političnih akterjev na nacionalni in lokalni ravni pričakujemo, da bodo pripravljeni načrt v najkrajšem možnem času udejanjili,« so zapisali pobudniki.

Maribor

Ratejeva je zaposlena v Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU). Podobno kot večina sopodpisnikov pobude je poklicno vezana na Ljubljano, zato je pogosto soočena s potovalno kalvarijo, v kakršno se je spremenila pot med največjima mestoma v državi.

Samo junija je odpovedala udeležbo že na dveh dopoldanskih sestankih v glavnem mestu. »Prometnoinformacijski center je javljal desetkilometrski zastoj, z vlakom pa bi se vozila skoraj tri ure in bi na sestanek zamudila,« se spominja.

Po oceni podpisnikov centraliziranost Slovenije in z njo povezan cestnoprometni kolaps učinkuje dvosmerno - Mariborčane postavlja v podrejen položaj in onemogoča tudi afirmacijo Maribora.

Po oceni podpisnikov centraliziranost Slovenije in z njo povezan cestnoprometni kolaps učinkuje dvosmerno. Mariborčane, ki se vozijo na delo v Ljubljano, postavlja v podrejeni položaj, hkrati pa zavira politično, gospodarsko in kulturno afirmacijo Maribora, saj bistveno zmanjšuje pobudo ljubljanskih akterjev po potovanju in delovanju v štajerski prestolnici.

»Zamašitve in prekinitve prometnih povezav med glavnim mestom in največjim urbanim središčem severovzhodnega dela države pa so tudi hendikep političnemu, gospodarskemu in kulturnemu razvoju Slovenije, saj država z zgolj enim razvijajočim se urbanim središčem ni država za 21. stoletje,« so še zapisali pobudniki.

Nič boljše pa ni tudi v smeri proti zahodu.

Namesto da bi povečali število tirov in hitrih vlakov v zaostali Sloveniji očitno naši politiki še naprej stavijo na – »hitre avtobuse«. Ki so hitri le tako dolgo, dokler ne padejo v kakšen prometni zamašek.

Cilj državljanske pobude je, da pristojno ministrstvo za infrastrukturo prične s postopki idejnih rešitev, pripravo državnega prostorskega načrta in vsemi ostalimi postopki za pridobitev gradbenega dovoljenja za začetek investicije.

Toda v državi je največ navdušenja še zmeraj - le za avtobuse.

Znesek za izgradnjo železnice se zdi sicer velik, toda pobudo bi lahko – če bi naši politiki imeli kaj znanja o geopolitiki, ki jim ga očitno precej primanjkuje – povezali tudi s kitajskim projektom »En pas, ena cesta«, kjer so milijarde namenjene prav za takšne projekte.

Predvsem na Kitajskem imajo pri tem jasno računico, saj padanje cen prevoza blaga in hitrost prevozov po železnici dolgoročno predstavljata konkurenco tudi ladijskemu prevozu.

Ko je ameriška trgovinska zbornica leta 2006 primerjala transportne možnosti prevoza blaga je ugotovila, da je prevoz po železnici ne samo počasnejši, pač pa tudi dražji od ladijskega.

Vlakovna kompozicija, povezava Belgija - Kitajska Vir: Global Look Press
V Belgiji se hitrejših povezav s Kitajsko veselijo, v Sloveniji pa kitajske investitorje odganjamo in jih po nalogu ZDA "zadržujemo".

Takratna analiza je pokazala, da desetmetrski kontejner, poslan iz Šanghaja v Hamburg po železnici potrebuje 26 dni – danes pa samo še 16 dni. Bistveno, čeprav ne v enaki meri je padel tudi strošek transporta. Transport blaga med Kitajsko in Evropo je še vedno samo en odstotek menjave, toda to se spreminja. Slovenija bi se lahko vključila v te spremembe in tako s hitrimi vlaki odpravila tudi lastne probleme.

Država z zgolj enim razvijajočim se urbanim središčem ni država za 21. stoletje. 

Ravna pa seveda drugače, ker odpiranju povezav nasprotujejo - ZDA. Pravkar je Slovenija pod pokroviteljstvom slovenskega predsednika Boruta Pahorja gostila celo Pobudo tri morja, katere namen je menda ne zgolj »ustavljanje Rusije«, pač pa tudi – Kitajske, ki je svetovna rekorderka v gradnji hitrih železnic.

Iztok Mirošič, dolgoletni slovenski diplomat je namreč glede nedavno končane »Pobude tri morja« povsem odkrito dejal naslednje:

»Vendar se mi zdi, da pobuda Tri morja z ameriškega vidika ni primarno usmerjena proti Rusiji, temveč v omejevanje strateške ekspanzije glavnega globalnega tekmeca, Kitajske, in proti prodoru Kitajske v srednjo in vzhodno Evropo prek pobude 16+1 in projekta En pas, ena cesta. Glavni strateški interes ZDA v pobudi Tri morja je predvsem zadrževanje Kitajske pri prodoru v EU

Če Slovenija v tej pobudi sodeluje, je jasno, da sodeluje v politiki, ki nasprotuje temu, kar bi ji koristilo – to pa je prav povezovanja »vzhoda in zahoda«, še posebej s pomočjo železnic, na evrazijskem kontinentu.

Iztok Mirošič: Glavni strateški interes ZDA v pobudi Tri morja je predvsem zadrževanje Kitajske pri prodoru v EU.

Slovenska ministrica za infrastrukturo pa se celo pravkar na Kitajskem, ki jo je Slovenija tako uspešno še pred nekaj dnevi »blokirala« prevažala s hitrimi vlaki, ki dosegajo več kot dvakratno hitrost, ki si jo želijo podpisniki peticije »50 minut«, kljub temu pa bo država drugi tir gradila z dragimi krediti in tako počasi, da bo Trst znova prehitel Koper.

Na to opozarjajo tudi na družbenih omrežjih.

Komentarji