Prikrita, temna plat afere Depala vas - poraza države!

V petek, 15.3.2024 je bil v Mladini objavljen prispevek z naslovom »Krivica iz Depale vasi« avtorja Draga Kosa, leta 1994 pomočnika za operativo direktorja kriminalistične službe MNZ, Mitje Klavore.

Obuditev ene največjih afer v vseh pogledih v 33 letih samostojne Slovenije se sedaj dogaja na 30. obletnico nasilnega dogodka, nezakonitega posega na civilno področje oboroženih pripadnikov ministrstva za obrambo in teritorialne obrambe, predvsem Krkovičevih oboroženih razbojnikov, ki so na ukaz tedanjega ministra Janeza Janše na hudodelski in zelo nasilen, grozovit način, tudi z uporabo orožja, ugrabili civilista Milana Smolnikarja v Depali vasi pri Trzinu.

JANŠEV VOJAŠKI UDAR PROTI CIVILNI OBLASTI

Pri popolnoma nezakoniti takratni vojaški bojni akciji z bojnim strelivom več deset Krkovičevih oborožencev  v vojaških uniformah z asistenco nekaj pripadnikov varnostne službe MORS takrat imenovane VOMO (Varnostni organ ministrstva za obrambo) proti samo enemu civilistu v njegovem osebnem avtomobilu na vaški cesti v Depali vasi, je dejansko šlo za nezakonit poseg vojske na civilno področje, za obliko vojaškega državnega prevrata in s tem tudi za nezakonito rušenje ustavne ureditve.

Po Ustavi Republike Slovenije je vrhovni poveljnik oboroženih sil samo predsednik države, leta 1994 je to bil Milan Kučan, proti kateremu je že vse od pomladi 1993 naprej tekla politično subverzivna zarota Drnovška in Janše za njegovo odstranitev s položaja predsednika države.

Milan Kučan pa 20. marca 1994 kot vrhovni poveljnik ni dal nobenega ukaza poveljniku TO in hkrati načelniku RŠTO (Republiški štab za teritorialno obrambo) Albinu Gutmanu za bojno delovanje enot TO, v tem primeru Krkovičevih uniformiranih teritorialnih razbojnikov »specialcev morisovcev«, ki so bili samo navadni vojaško neuki nasilneži v vojaški uniformi in še bataljonu vojaške policije TO.

Glede na samo ta dejstva, je očitno šlo za vojaški udar proti vrhovnemu poveljniku vojske, predsedniku države Milanu Kučanu in s tem proti ustavni ureditvi države, proti civilni družbi, proti civilni oblasti nad vojsko, šlo je za rušenje demokratično urejenih civilno – vojaških odnosov. Edini varuh civilnega dela države pred vojaškim, militantnim nasiljem Janše in pripadnikov teritorialne obrambe in nekaterih pripadnikov VOMO, ki so bili glavni hujskači pri ministru za obrambo Janši, je bila policija in nekateri mediji, civilna javnost.

KRIVICA IZ ČLANKA JE TUDI KRIVICA DO DOGAJANJA IN DEJSTEV IZ DEPALE VASI

Članek Draga Kosa v Mladini o dogajanju še posebej pred in med ter po Depali vasi ima dosti lukenj, nedoslednosti, napačnih navedb in zavajanj, praktično neresnic. Tako Kos zmotno napiše, da se je »aretacija« Milana Smolnikarja kot tajnega, registriranega sodelavca kriminalistične službe pod vodstvom direktorja Mitje Klavore in njegovega namestnika Jožeta Perka in pomočnika Draga Kosa, zgodila 21. marca 1994 v Depali vasi na vzporedni cesti ob regionalni cesti Domžale – Ljubljana.

Ta cirkus in mini vojaški državni udar obrambnega ministra Janše, načelnika štaba RŠTO Albina Gutmana in žleht, vojaško popolnoma nesposobnega in praktično neukrotljivega Krkoviča ter njegovih razbojnikov, »morisovcev«, se je s popolnoma nezakonitim blokiranjem osebnega avtomobila Smolnikarja na javni cesti, daleč od vsakega vojaškega objekta, in z njegovo ugrabitvijo na grozovit način zgodil v nedeljo zvečer 20. marca 1994 in ne v ponedeljek 21. marca 1994.

Če je Drago Kos tako površen in neverodostojen že pri datumu ključnega dogodka ugrabitve in pretepanja Milana Smolnikarja v Depali vasi, kako je šele neverodostojen pri predstavljanju celotnega dogajanja afere Depala vas, ki ima dolgo brado.

Dejansko že od poletja 1990 naprej, ko sta Janša v vlogi ministra za obrambo in njegov prijatelj ter politični sopotnik Igor Bavčar kot minister za notranje zadeve v Peterletovi vladi, praktično prevzela oblast v državi s samovoljo ukrepanja in delovanja na obrambnem in notranjevarnostnem – policijskem področju države, vključno s sklepanjem za Slovenijo izredno škodljivega tajnega vojaškega in varnostnega zavezništva s Hrvaško, z novo HDZ oblastjo proti zvezni oblasti in proti Beogradu.

Takrat je Janša kot obrambni minister Demosove vlade (do konca junija 1991 uradno kot republiški sekretar za ljudsko obrambo), prvič nezakonito, z ugrabitvijo države izvajal svojo avtonomno oblast v takrat še jugoslovanski republiki Sloveniji in to pod okriljem in zaščito nemške tajne službe BND in zunanje politike Nemčije, ki je 1989 tudi poslala iz Nemčije v Slovenijo svojega odposlanca, praktično nemškega agenta Jožeta Pučnika, da z ustanovitvijo in koalicijo novih političnih strank Demos na demokratičnih volitvah aprila 1990 prevzame politično oblast po nalogu in za račun Nemčije, s ciljem razbijanja SFRJ in z odcepitvijo Slovenije.

Enak scenarij so Nemci izvajali za prevzem oblasti na volitvah na Hrvaškem in v Bosni, da bi Nemčija po  zgodovinskem spominu oblasti Habsburžanov spet v nekem pogledu prevzela oblast nad delom Balkana vse do Drine, z najpomembnejšim delom, to je vzhodno obalo Jadrana.

KRIMINALISTIČNA SLUŽBA JE ŠELE PO TREH LETIH ZAČELA PREISKOVAT OROŽARSKI KRIMINAL IGORJA BAVČARJA IN MNZ

Drago Kos je napisal, da je kriminalistična služba ministrstva za notranje zadeve pod direktorjem Mitjo Klavora v prvi polovici 1993 začela preiskovati zelo obsežno in organizirano. državno, nezakonito, kriminalno trgovino z orožjem na notranjem ministrstvu in na obrambnem ministrstvu.

Kakšna farsa kriminalistične službe in nasploh notranjega ministrstva s policijo na čelu, ki je že od septembra 1990 naprej pod vodstvom notranjega ministra (takrat republiškega sekretarja za notranje zadeve) Igorja Bavčarja in v sodelovanju vodstva takratne milice, kriminalistične službe in takratne civilne tajne službe, službe državne varnosti – SDV (Udbe), ki je bila pod notranjim ministrstvom, na veliko sistematično razoroževala milico in celoten notranji resor.

Milica in celoten notranji resor republike Slovenije je bil takrat oborožen tudi z vojaškim orožjem (puške, strojnice, puškomitraljezi, protioklepno orožje in veliko streliva za to), ki ga je notranji resor pod ministrom Bavčarjem zbiral v Gotenici in ga tajno pošiljal na Hrvaško, novi hrvaški politični oblasti za vojaški upor proti zvezni vladi, proti Jugoslaviji.

Tako se je leta 1990 minister za notranje zadeve v Demosovi vladi Igor Bavčar skupaj s svojim mladinskim, političnim pajdašem in protidržavnim zarotnikom obrambnim ministrom Janezom Janšo, z zlorabo takratne milice, kriminalistične službe in SDV – službe državne varnosti, celotnega notranjega ministrstva, šel nadoblast v Sloveniji in praktično poskusil izvesti prevzem oblasti v razmerju do demokratično izvoljene skupščine RS, predsednika (predsedstva) države in do predsednika vlade RS Lojzeta Peterleta ter njegovega kabineta.

Že takrat sta Janša in Bavčar izvajala državni udar v republiki Sloveniji.

Bavčar je z zlorabo notranjega ministrstva in vseh njegovih služb, še posebej milice od septembra 1990 naprej razoroževal notranji resor, milico, Slovenijo in to trgovino z orožjem notranjega ministrstva za prodajo orožja na Hrvaško in v Bosno vse do Bavčarjeve menjave na čelu ministrstva za notranje zadeve 25. januarja 1993, tega pa policija sama in njena kriminalistična služba nista niti zaznali, kaj šele preiskovali.

Ker so bili del zarote proti državi.

Celotno notranje ministrstvo pod Bavčarjem se je dve leti in pol šlo najhujši organizirani kriminal državne nezakonite trgovine z orožjem, kriminalistična služba notranjega ministrstva pod vodstvom Mitje Klavore pa, tako sedaj pravi Drago Kos, ves ta čas nič ni vedela za najhujši organizirani kriminal mednarodne trgovine z orožjem v policiji, v celotnem notranjem resorju.

Kakšni lažnivci in bleferji. In potem od pomladi 1993 naprej je šla policija, kriminalistična služba nove države Slovenije preiskovat samo sebe, ker jim je nekdo prišepnil, da so se na MNZ dve leti in pol šli hud organiziran kriminal in da morajo to preiskat in zapret zlikovce z Bavčarjem na čelu.

Ko je minister za notranje zadeve Bavčar od septembra 1990 naprej pošiljal Hrvatom orožje notranjega ministrstva in ga razorožil, mu ga je v jeseni 1991 zmanjkalo.

Zato je Bavčar januarja 1992 pripeljal z ladjo v Koper kar 46 zabojnikov orožja iz tujine za prodajo na Hrvaško in v Bosno (najmanj 400 ton orožja).

Glavni Bavčarjev takratni tovor je bilo 13.000 kosov kalašnikovk, 13 milijonov kosov streliva za kalašnike, 10.000 ruskih pištol makarov v redkem kalibru srednji 9 mm in 5 milijonov kosov streliva za makarove, večje število minometov 120 mm in minometnih min v tem kalibru.

Vse vredno več kot 10 milijonov USD.

Vse to si je takratni notranji minister Igor Bavčar pripeljal za prodajo na Hrvaško in v Bosno, za velik zaslužek. Vse nezakonito in kriminalistična služba MNZ o tem ni »nič vedela«!

Teh 46 zabojnikov s tem bolj kot ne škart s starim sovjetskim orožjem, namenjenim za mednarodno trgovino z orožjem na Hrvaško in Bosno, je Bavčar dal prepeljati iz Kopra na letališče Brnik, na levi del letališke infrastrukture kjer je bil ves čas vojaški del. Leta 1997 je bil s tako sovjetsko pištolo makarov izvršen tudi najhujši množični zločin v Sloveniji, v Tekačevem, kjer so bili štirje nedolžni ljudje zverinsko pobiti s pištolo makarov, kakršne je v Slovenijo januarja 1992 na črno pripeljal notranji minister Igor Bavčar.

In te pištole makarov so se valjale potem po zaslugi Bavčarja po vsej Sloveniji in po Balkanu, še posebej med kriminalci, ker so bile poceni na črnem trgu.

Janša kot obrambni minister jih je celo podarjal svojim zvestim sledilcem za nagrado in darilo. Kolikor se ve, je ta velik uvoz pištol makarov v režiji Bavčarja bil takrat edini uvoz na ta prostor.

TRGOVINA Z OROŽJEM NA MINISTRSTVU ZA OBRAMBO

Še dosti večjo in še hujšo mednarodno trgovino z orožjem v imenu Slovenije se je šel takratni minister za obrambo Janez Janša, ki si je vzel Slovenijo za ujetnico, praktično prevzel oblast v državi in mimo oblasti, mimo predsednika vlade Peterleta, mimo skupščine R Slovenije, mimo predsedstva R Slovenije, z zaledjem nemške tajne službe BND in nemške zunanje politike, sklenil skupaj z notranjim ministrom Bavčarjem avgusta 1990 tajni, nezakonit sporazum s hrvaško oblastjo o medsebojni varnostni in vojaški pomoči, vse na račun Slovenije in njene varnosti.

In pokvarjeno zlobni Janša ves ta čas od tedaj do danes še vedno pomaga Hrvaški na račun Slovenije.

Janša je v tandemu z Bavčarjem od septembra 1990 naprej razoroževal teritorialno obrambo in milico, praktično celo Slovenijo in iz Gotenice tajno brez vednosti oblasti v Sloveniji pošiljal na Hrvaško večje količine pehotnega, protioklepnega in protiletalskega orožja, streliva in opreme, ki je bilo takrat prepotrebno za vojaško varnost Slovenije.

Janša in Bavčar, obrambni in notranji minister Slovenije sta ves čas od 1990 naprej in dokler sta bila na oblasti, razoroževala Slovenijo, jo zlorabljala in izkoriščala za bogatenje in za kriminalizacijo Slovenije z nezakonito mednarodno trgovino z orožjem na Hrvaško in Bosno. Ker so bile hrvaške in bosanske potrebe po orožju in strelivu enormne, sta se Janša in Bavčar na račun Slovenije šla tudi uvoz in preprodajo celih ladij orožja ter prodajo pristaniških uslug luke Koper in orožarskega transportnega tranzita preko Slovenije Hrvatom in Bosancem proti plačilu.

Dokler si predvsem Hrvaška ni od 1992 naprej uredila svojih virov nabav orožja predvsem z ladjami, je Janša od julija 1991 naprej prodal Hrvatom in Bosancem ogromne količine orožja in streliva, ki ga je Slovenija pograbila iz skladišč TO in JLA.

Od avgusta 1991 naprej je Janša ta svoj biznis z orožjem na Hrvaško in Bosno pogojno »legaliziral« tako, da je prepričal svet za obrambo pri Predsedstvu R Slovenije, da se je predsednik države Milan Kučan vključno z vsemi člani sveta za obrambo podpisal pod dokument, s katerim je obrambno in notranje ministrstvo lahko prodajalo orožje Hrvaški za denar.

In podoben dokument je ta isti svet za obrambo pri predsedniku države Milanu Kučanu junija 1992 sprejel in podpisal pod vodstvom Kučana, s člani sveta Drnovškom, Bučarjem, Ruplom, Bavčarjem, Janšo in Slaparjem (manjkal je Bogataj), za prodajo slovenskega orožja Bosni, vse na pobudo takratnega obrambnega ministra Janeza Janše, kar je razvidno iz priloženega dokumenta na dveh straneh s podpisom Milana Kučana.

To so bili takrat ključni odločevalci, oblast v Sloveniji, ki so izdali državo, jo razoroževali in jo popolnoma kriminalizirali z nedovoljeno, nezakonito trgovino z orožjem.

To so slovenski oblastniki počeli vse tajno, na račun Slovenije, njenih državnih uslužbencev in jo varnostno zelo ogrozili, ker so ti veleizdajalci, vsi po vrsti zlikovci, popolnoma po nepotrebnem vpletli Slovenijo v državljansko vojno na Hrvaškem in v Bosni.

In posledice za Slovenijo so bile hude, lahko pa bile še dosti hujše zaradi nespametnosti in pokvarjenosti slovenskih politikov na čelu s Kučanom in Drnovškom, ki ju narod še danes tako časti.

Morali pa bi jih zapreti vse po vrsti na čelu s Kučanom, Peterletom, Drnovškom, Janšo, Bavčarjem, ker so nam popolnoma kriminalizirali in uničili pravne in državne temelje naše države, posledice z uničeno Slovenijo pa se nam zelo poznajo vedno bolj tudi danes.

RAZKRIVANJE JANŠEVE TRGOVINE Z OROŽJEM LETA 1993

Pomladi 1993 so se v reviji Mladina začeli objavljati članke o Janši, o njegovi trgovini z orožjem na obrambnem ministrstvu, o Janševih hudih zlorabah Slovenije po volji Nemčije v korist Hrvaške in Bosne.

Janšo je zagrabila panika, duh razkritja Janševega kriminala in trajnega zlorabljanja države je ušel iz steklenice.

Ker je imel Janša veliko za izgubit je začel z neverjetno gonjo proti vsem okoli sebe, paranoičen kot je, je začel sumiti v vsakega, začel je izvajati kadrovske čistke, zmeraj bolj se je naslanjal na neuravnovešenega in konfliktnega Krkoviča z njegovim krogom skrajnežev in prevratnikov ter na neverjetno ritolizniški in tipično policijsko pokvarjen policijski in udbovski kader, ki je še posebej od 1992 naprej na veliko prihajal iz policije, kriminalistične službe in VIS (prej SDV).

Zaposlovali so se predvsem v VOMO pod vodstvom Andreja Lovšina, ki je do prihoda na RSLO junija 1990 bil 5 let zaposlen kot inšpektor milice v kadetnici v Tacnu in leta 1990 nekaj mesecev kot SDV inšpektor na RSNZ na Štefanovi ulici v Ljubljani.

Na ta vojaško in tudi varnostno popolnoma neusposobljen kader iz policije in Udbe  (od katerih je bilo kar nekaj takih, ki so morali zapustiti policijo in tudi zapitih ter duševno bolanih udbovcev) za delo na področju vojaške varnosti in obveščevalnega dela, se je z veseljem naslonil Janša.

Tako je Janša decembra 1993 na mesto predstojnika VOMO (varnostne službe MORS) postavil Dušana Mikuša, ki je bil pred tem mlajši kriminalist MNZ za mladoletni kriminal v Ljubljani. Mikuš je potem v začetku 1994 v službo VOMO pripeljal in povzdignil še več nesposobnega in zdraharsko zarotniškega kadra iz policije, kriminalistične službe in VIS.

Mikuš je tako še z enim nekdanjim miličnikom in kriminalistom Jožetom Romškom, ki je bil blizu Janše že prej na ministrstvu, ustvaril pogoje za hude zlorabe služb ministrstva za obrambo in enot teritorialne obrambe za državno prevratniške oborožene vojaške posege na civilno področje v primeru afere »Mariborsko orožje«, Janševega »odkritja« julija 1993 na mariborskem letališču 12 zabojnikov ameriške vojaške pomoči z orožjem bosanskim muslimanom v osrednji Bosni in za afero Depala vas.

AFERA MARIBORSKO OROŽJE

To orožje je bilo v ameriški režiji pod krinko humanitarne pomoči Bosni pripeljano jeseni 1992 na mariborsko letališče s transportnimi letali, od koder je bilo načrtovano, da se te kontejnerje pripelje v osrednjo Bosno s transportnim helikopterjem Mi-26. Za to ameriško tajno operacijo vojaške pomoči v orožju bosanskim muslimanom sta v Sloveniji jeseni 1992 dala zeleno luč takratni predsednik države Milan Kučan in predsednik vlade Janez Drnovšek.

Za operativno izvedbo te CIA operacije z orožjem preko mariborskega letališča so takrat poleg Kučana in Drnovška vedeli pomembneži od Bavčarja, notranjega ministra, do direktorja VIS Mihe Brejca, pomočnikov Brejca in operativcev VIS v Mariboru, vodje letališča v Mariboru in nekaj carinikov.

Seveda je za to orožje ameriške pomoči Bosni zvedel tudi Janša. Orožje s helikopterji potem ni bilo pripeljano v Bosno, ker so se temu uprli Hrvati, ki so takrat že bili v vojni z muslimani v Bosni in niso hoteli še bolj oboroženih nasprotnikov.

Ker je orožje iz ameriške pomoči tako leta 1993 obstalo na carinskem skladišču mariborskega letališča je to priložnost za prvi vojaški in politični državni udar proti Milanu Kučanu in politični levici, ki je izšla iz Zveze komunistov Slovenije, 21. julija 1993 izpeljal Janez Janša kot obrambni minister s Krkovičevimi razbojniki »moris«, enoto teritorialne obrambe in z varnostniki VOMO.

Vse to si je upal Janša kot obrambni minister počet, izvajat prvi vojaški državni udar na civilnem letališču v Mariboru v dogovoru in po naročilu takratnega predsednika vlade Janeza Drnovška in že po ustaljeni praksi Janše po nespoštovanju državnega in pravnega reda v Sloveniji.

Cilj opravičuje sredstvo.

Zaradi tega je Janša kot obrambni minister s svojimi obrambnimi pripadniki in celo z oboroženimi teritorialci odpiral na carinskem skladišču kontejnerje z ameriško vojaško pomočjo Bosni in po nalogu Drnovška za lastništvo orožja obtožil Milana Kučana in njegove partijske tovariše in z obtožbo, da ima Kučan to orožje za nasilni, oborožen prevzem oblasti v Sloveniji.

Afera »Mariborsko orožje« v izvedbi Janše in njegovih oboroženih Krkovičevih teritorialcev in Lovšinovih oboroženih varnostnikov VOMO je bil prvi in ne zadnji vojaški udar na civilno politično oblast v Sloveniji, na vrhovnega  poveljnika vojske in predsednika države Milana Kučana in s tem na ustavno ureditev Republike Slovenije.

Bil je eden od več Janševih nezakonitih posegov vojske v politiko in na civilno področje v Sloveniji.

Janez Drnovšek se je potem, ko je zmagal z LDS na parlamentarnih volitvah konec 1992, in potem postal drugič predsednik vlade odločil, da bo iz političnega prizorišča in z velike neformalne oblastne moči v državi umaknil, odstrelil Milana Kučana s pomočjo Janše, ki je že po naravi konflikten in agresiven ter maščevalen do Kučana, ki ga je krivil za svojo aretacijo in zapor 1988.

STALNI POLITIČNI KONFLIKT DRNOVŠKA IN KUČANA

Drnovšek je prav tako imel hude zamere do Kučana, ker je bil Drnovšek 1989 kot izvoljeni član za člana predsedstva RS iz Slovenije velik udarec za Kučana in partijo, ki je takrat hotela v Beograd poslat svojega partijskega izbranca Marka Bulca. Zamera Kučana in partijcev je bila do Drnovška tako velika, da so morali v Beogradu vsi Slovenci ignorirat Drnovška, česar Drnovšek zlobnemu Kučanu nikdar ni pozabil in oprostil.

Zato vojaški udar na Kučana na mariborskem letališču, ki pa ni popolnoma uspel, saj Kučan po tej aferi ni odletel z mesta predsednika države.

Zato se je po naročilu Drnovška nadaljevala gonja in grizenje Kučana ter projekt njegove odstranitve s strani Janše in njegovih oboroženih razbojnikov od mariborske afere vse do afere Depala vas 20. marca 1994.

Za zaroto Depala vas so Janša in njegovi operativno in zarotniško neuki policajčki in nekdanji kriminalisti iz VOMO uporabili, zlorabili Milana Smolnikarja, ki je bil samo civilist, registrirani tajni sodelavec kriminalistične službe MNZ za zbiranje podatkov o trgovini z orožjem ministra za obrambo Janeza Janše.

Janšo so podprli nekdanji policisti in kriminalisti iz ministrstva za obrambo kot so Jože Romšek, tedanji direktor VOMO Dušan Mikuš - prej mlad kriminalist MNZ z ekonomsko šolo, vodja izpostave VOMO na RŠTO Simon Krejan, po poklicu veterinarski tehnik in v socializmu kriminalist v Ljubljani in nekaj časa redno zaposleni SDV-jevec (udbovec), ki je tik pred spremembo oblasti postal celo partijski sekretar na občini Vrhnika in je kot tak lojalen partijc na veliko reklamiral Kučana za volitve za predsednika predsedstva RS 8. aprila 1990 in še nekdanji nasilni miličnik iz Vrhnike Andrej Podbregar, ki so ga napodili iz milice zaradi pretiranega nasilja.

Krejan in Podbregar sta bila v izpostavi VOMO v TO kot Lolek in Bolek, Krejan bi naj mislil, Podbregar pa napenjal mišice.

AFERA DEPALA VAS

Milan Smolnikar, ki je bil do oktobra 1991 zaposlen v UNZ Ljubljana kot prometni policist, drugače priučen policist s Koroške, je bil od začetka oktobra potem skoraj dve leti v Krkovičevem gnezdu »morisovcev« v Kočevski Reki in je nato spomladi 1993 pobegnil vstran iz Kočevske Reke in Krkoviča, kar temu ni bilo všeč.

Zato je tudi prišlo do obojestranskih zamer in Krkovičevega blatenja Smolnikarja. Ta se je potem povezal s svojimi nekdanjimi sodelavci policisti in postal registrirani tajni policijski sodelavec (kriminalistične službe), za zbiranje podatkov za odkrivanje organiziranega kriminala trgovine z orožjem na obrambnem ministrstvu.

Ker je bil Smolnikar pri tem kontaktiranju z nekdanjimi sodelavci iz Kočevske Reke preveč glasen, da dela za policijo in hraber kako se bo zjebalo Janšo in Krkoviča, so nadobudni policajčki iz VOMO in Krkovič sam prepričali Janšo, da Smolnikarju podtikajo lažne informacije in ponaredke dokumentov s ciljem, da se razvrednoti prave dokumente in prave podatke o Janševi trgovini z orožjem.

Za piko na »i« so vrli. zarotam nedorasli Janša, Krkovič, Romšek, Mikuš, Krejan, Podbregar in drugi policajčki iz VOMO hoteli Smolnikarja s temi ponarejenimi papirji, ki bi naj bili zaupni dokumenti iz obrambnega ministrstva »zakonito aretirati« in ga ovadit za izdajo vojaške tajnosti, ter ga s pretepanjem in z izsiljevanjem prisiliti v izjavo, da vse to počne po naročilu Milana Kučana kot ključnega zarotnika proti Janši.

Janša in ti njegovi policijski razbojniki so bili očitno tako zatopljeni v svojem filmskem svetu zarot, da niti vedeli niso, da Smolnikar po tedaj spremenjeni kazenski zakonodaji kot civilist in kot nekdo, ki ni zadolžen za varovanje vojaških dokumentov in vojaških tajnosti ne more biti kazensko odgovoren za njihovo izdajo. 

Zato Smolnikar v nobenem primeru tudi, če bi imel pri sebi te Janševe papirnate ponaredke, nikakor ni mogel biti niti osumljen za tako kaznivo dejanje izdaje vojaških skrivnosti.

Še hujše je to, da seveda ti papirnati ponaredki dokumentov sploh niso bili nobeni dokumenti s kakšno stopnjo tajnosti, ampak so to bili samo popolnoma nevredni, navadni papirji, zato Smolnikar v nobenem primeru tudi, če bi imel pri sebi te Janševe papirnate ponaredke, nikakor ni mogel biti niti osumljen za tako kaznivo dejanje izdaje vojaških skrivnosti.

To je enako kot, da bi policija nekomu podtaknila ponarejene bankovce za koruptiven namen in ga kasneje kazensko preganjala za prejem podkupnine, ki je ne more biti brez pravega denarja.

In to še ni bilo dovolj šalabajzerstva Janše, Krkoviča, Mikuša in Krejana.

Namreč po tedanjem 80. členu zakona o obrambi in zaščiti in Odloka o varnostnem organu MORS, nihče od pooblaščenih in nepooblaščenih vojaških oseb ni smel uporabiti nobenega ukrepa proti civilni osebi izven vojaškega objekta.

Drugače pa je bila civilna policija takrat in še danes pristojna ukrepat proti vojaškim osebam izven vojaških objektov in prostorov vojaških vaj, v primeru suma kaznivih dejanj in kršenja javnega reda in miru.

V miru je civilna policija in civilna skupnost, civilna oblast absolutno nad vojsko in vojaškimi osebami, ne pa obratno.

Absurdnosti tega dogajanja v Depali vasi 20. marca 1994 je veliko.

Najprej so s strani Janše glavni scenaristi in izvajalci zarote proti kriminalistični službi, proti notranjemu ministrstvu in proti civilni oblasti bili sami nekdanji kriminalisti in policajčki iz notranjega ministrstva, ki so se v celotnem dogajanju afere Depala vas konfliktirali s svojimi nekdanjimi sodelavci iz kriminalistične službe MNZ.

Celoten scenarij upravičenosti ugrabitve Milana Smolnikarja kot tajnega sodelavca kriminalistične službe MNZ s strani nekdanjih policajčkov iz VOMO in Krkovičevih uniformiranih in oboroženih razbojnikov v Depali vasi ni imel niti kanček podlage v zakonodaji in predpisih in je kot tak bil dokazano samo vojaški udar proti civilni javnosti, proti ministrstvu za notranje zadeve in proti civilni oblasti.

Bil je nezakonit poseg vojske v civilno področje.

Prav tako je bilo takrat v bližini Depale vasi v nedeljo zvečer 20. marca 1994 tam prisotnih še dosti več Krkovičevih uniformiranih razbojnikov pripravljenih na oborožen spopad s policijo, tudi s protioklepnim in protiletalskim orožjem in tudi Krkovič je bil tam z njimi.

Na koncu, ko so ti policajčki VOMO in Krkovičevi uniformirani razbojniki nezakonito na cesti, na javnem prostoru z avtomobili ministrstva za obrambo preprečili Smolnikarju vožnjo z njegovim avtomobilom po javni cesti, so potem ti obrambni robavsi, ker ni hotel iz svojega avtomobila, z orožjem fizično razbili stekla, ga v njegovem avtomobilu poškodovali po glavi s puškinimi kopiti in z ročajem pištole, ter ga šele potem z ugrabitvijo na grozovit način uspeli zvezat in ga proti njegovi volji odpeljat na obrambno ministrstvo, kjer so ga v strahu, da je resno poškodovan, odpeljali na urgenco kliničnega centra v Ljubljani. 

Vse to so Krkovič in njegovi uniformirani razbojniki in policajčki iz VOMO naredili s storitvijo več hujših kaznivih dejanj in v ponedeljek 21. marca 1994 je v Sloveniji nastal velik revolt zoper Janšo in njegove razbojnike.

Zgodilo se je ljudstvo zaradi tega absurdnega, nezakonitega posega vojske v politiko in proti civilni javnosti, šlo je za Janševo z vojsko in orožjem nasilno rušenje pravnega in demokratičnega reda v Sloveniji.

Janša ni hotel priznati krivde za ta vojaški udar, nezakonito ravnanje oboroženih pripadnikov teritorialne obrambe zoper civiliste in Drnovšek je bil 24. marca 1994 prisiljen predlagati Janšo za interpelacijo v državnem zboru, ki je 29. marca 1994 ponoči izglasoval odstavitev Janše. In zato državni vojaški udar Janše ni uspel.

Potegnil je ta kratko.