Odločilna je bila propaganda: sto let od senžermenske mirovne pogodbe

Mineva sto let od podpisa senžermenske mirovne pogodbe, ki je urejala razpad avstrijskega dela Avstro-Ogrske ter pogoje za nastanek republike Nemška Avstrija. Podpisali so jo na dvorcu Saint-Germain-en-Laye v istoimenskem kraju v bližini Pariza.

Podpisnice pogodbe so bile ZDA, Združeno kraljestvo, Francija, Italija, Japonska, Belgija, Bolivija, Brazilija, Kitajska, Kuba, Ekvador, Grčija, Gvatemala, Haiti, Hidžaz, Honduras, Liberija, Nikaragva, Panama, Peru, Poljska, Portugalska, Romunija, Kraljevina Srbov Hrvatov in Slovencev, Siam in Češkoslovaška na eni ter Avstrija na drugi strani. Slednja je pogodbo ratificirala 5. novembra 1919, veljati pa je začela 16. julija 1920.

Senžermenska pogodba je določila obseg Avstrije in njeno državno ureditev kot republiko.

Pogodba je Avstriji prepovedovala združitev z Nemčijo ali katero koli drugo državo ter splošno vojaško obveznost. Prav tako ji je prepovedovala civilno in vojno letalstvo ter tankovske enote.

Odvzeli so ji tudi pravico do vojaške mornarice. Avstrijska vojska je bila omejena na zgolj 30.000 vojakov.

Tako kot v prvi svetovni vojni poraženi Nemčiji so tudi Avstriji zavezniki naložili plačilo reparacij.

Senžermenska mirovna pogodba se je ukvarjala le z delom slovenskega ozemlja, to je severnim delom oziroma Koroško. Je pa bil to edini del slovenskega ozemlja, o katerem so se imeli prebivalci obeh narodnosti možnost odločiti na plebiscitu.

V simbolnem smislu pa je šlo za ozemlje, ki so ga imeli Slovenci tedanje generacije zaradi srednjeveške tvorbe Karantanije za srčiko nacionalnega ozemlja, nekako tako, kot imajo Srbi še danes Kosovo.

Toda prebivalci so se večinsko odločili za Avstrijo, kar je v jugoslovanskem delu Slovenije sprožilo veliko obžalovanja. Za pripojitev koroške Sloveniji so si prizadevali tudi Maistrovi borci in dobrovoljci skupaj s srbskimi vojaki.

S senžermensko pogodbo je bil v več členih tudi mednarodnopravno opredeljen položaj slovenske manjšine v Avstriji. V 50. členu je poleg tega predvidevala, da bodo na nekaterih avstrijskih ozemljih pripravili plebiscit o tem, ali bodo ta ozemlja pripadala Avstriji ali Kraljevini SHS oziroma Madžarski.

Za ozemlja, ki so pripadla Madžarski, so plebiscit izvedli decembra 1921 v Sopronu. Na njem je bila sprejeta večinska odločitev, da mesto in sosednje vasi ostanejo na Madžarskem.

Na jugu Koroške pa je bil 10. oktobra 1920 že izveden plebiscit, na katerem se je 59,04 odstotka prebivalcev odločilo za Avstrijo.

Jugoslovanska vojska je že v času mirovne konference konec maja in v začetku junija 1919 izvedla uspešno ofenzivo in prišla do Celovca, a so jo antantne sile prisilile, da se je umaknila na demarkacijsko linijo.

"Že demarkacijsko črto so prebivalci jemali kot omejevanje svobode, tudi uradovanje v slovenščini (deloma v srbščini) je povzročalo težave, saj so bili prebivalci navajeni na narečje. Odstranitev nemške uprave je izzvala ostre reakcije pri nemškem prebivalstvu. Odločilna je bila propaganda," je za STA ocenil zgodovinar Božo Repe.

"Jugoslovanska oz. slovenska propaganda je bila usmerjena na nacionalna čustva, zanemarjala je politične, socialne in gospodarske razloge. Avstrijska propaganda pa je poudarjala tradicionalno navezanost na Avstrijo, nevarnost vojne, ki da grozi novonastali državi s strani Italije, služenje vojske pravoslavnemu srbskemu kralju, nemirne meje in nedemokratičnost v novi državi, eksplozivno večnacionalno in versko mešanico, socialne nemire ... v nasprotju z mirno, demokratično in urejeno Avstrijo," je dejal.

"Zelo je bila v ospredju tudi regionalna zavest, češ vsi smo Korošci. Močan psihološki učinek je imela predvojna in vojna protisrbska propaganda, ki se je v zavesti prebivalstva ohranila tudi po vojni ... Zelo so poudarjali gospodarske razloge, češ da bo koroške kmete uničila konkurenca poceni žita in drugih pridelkov iz ravninskih delov Jugoslavije. To je zadostovalo, da se je poleg Nemcev za Avstrijo odločilo tudi približno 40 odstotkov Slovencev, " je poudaril Repe.

Ocenil je, da so slovenski politiki v Ljubljani zelo slabo ocenili tedanje razmere in razpoloženje prebivalstva. V plebiscitno cono so po Repetovih besedah želeli dodati tudi Mežiško dolino, pač v prepričanju, da bo to okrepilo slovensko stran, "a je temu na srečo nasprotoval Wilson, saj bi sicer izgubili še to".

Še pred izvedbo plebiscita so ozemlje razdelili na cono A, ki je obsegala jug Koroške, ter cono B, ki je obsegala Celovec in okolico. Glasovanje v coni B je bilo predvideno le v primeru, če bi se večina v coni A odločila za Kraljevino SHS, kar se ni zgodilo.

Zgodovinsko gledano se je pokazalo, da so Slovenci na Koroškem v velikem številu glasovali za Avstrijo in proti SHS oziroma Jugoslaviji, kar se je pokazala kot zgodovinska napaka, saj je bil ta del ozemlja zato izgubljen tudi za današnjo Slovenijo.

Pokazalo se je tudi, da so bile obljube o enakopravnosti in spoštovanju narodne identitete Slovencev, ki so jih izekali nemški politiki pred plebiscitom - lažne.

Te pravice so bile dolga desetletja zanikane, najhujši pritisk je nato sledil v času druge svetovne vojne, po njej pa ni bilo veliko bolje, ker Avstrija znova ni spoštovala določla 7. člena Avstrijske državne pogodbe. Število slovensko govorečega prebivalstva pa se je brez zaščite matične države - Jugoslavije in Slovenije - zmanjšalo za desetkrat.

In šele nato je avstrijsko ustavno sodišče Slovencem znova "priznalo" nekaj več pravic, predvsem do napisov krajev v slovenskem jeziku.