Stoletnica pridružitve Prekmurja SHS: spomin na zgodovinski dan, ko so bili jugoslovanski vojaki osvoboditelji

Na Pariški mirovni konferenci januarja 1919, po koncu prve svetovne vojne, je bil namreč sprejet sklep, da se Prekmurje 17. avgusta 1919 priključi takratni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (okrajšano SHS). Vojska SHS je Prekmurje zasedla 12. avgusta in pet dni kasneje oblast na ljudskem zborovanju v Beltincih predala civilnemu upravitelju Srečku Lajnšicu.

Deloma se je to ugodilo tudi zato, ker je madžarska sovjetska republika doživljala poraze na vseh frontah.

Prvega avgusta 1919 je Vrhovni svet v Parizu ugodil prošnji vlade Kraljevine SHS, da sme zasesti Prekmurje: »Vrhovni svet mirovne konference v Parizu je določil 1. 8. 1919 meje za Jugoslovansko Prekmurje in dal dovoljenje jugoslovanski armadi da prevzame upravo tega dela Prekmurja«.

Še prej je z besedami, da gre za »stvar načel« srbski delegat dr. Miljenko Vesnić, član delegacije SHS na Pariški mirovni konferenci leta 1919, 20. maja prepričeval člane teritorialne komisije, naj podprejo zahtevo vodje slovenske delegacije dr. Ivana Žolgerja, da morajo Prekmurje, ki je zelo pomembno vprašanje, priključiti k matičnemu narodu oziroma Kraljevini SHS.

Komisija je na isti seji potrdila predlog člana ameriške delegacije Douglasa Johnsona, kartografa ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona, da bo meja med Madžarsko in Kraljevino SHS potekala severno od reke Mure, tam, kjer je še danes.

Porabje, kjer je takrat živelo približno sedem tisoč Slovencev, je kljub prizadevanju jugoslovanske delegacije ostalo na Madžarskem.

Vrhovni svet je predlog teritorialne komisije potrdil 9. julija, na zahtevo delegacije SHS pa so jugoslovanske čete 12. avgusta zasedle Prekmurje v dogovorjenih mejah, čeprav mirovna pogodba z Madžarsko še ni bila podpisana. To se je zgodilo šele 4. junija 1920 v palači Trianon v Parizu.

»Wilsonov kartograf Johnson je na osnovi treh študij, ki jih je napisal dr. Matija Slavič po podatkih, ki jih je v veliki meri zbral dr. Franc Kovačič še med vojno v okviru Zgodovinskega društva v Mariboru, in prepričevanju njegovega kolega na univerzi Columbia, srbskega znanstvenika Mihajla Pupina, potegnil mejo z Madžarsko čez reko Muro. To je storil kljub nasprotovanju več pomembnih članov ameriške delegacije, na primer vodje posebne ameriške študijske komisije s sedežem na Dunaju prof. Archibalda Coolidga, ki je bil izrazito pronemško in promadžarsko usmerjen,« opozarja dr. Uroš Lipušček.

Dvanajstega avgusta so zato jugoslovanske čete in prostovoljci Sokolske legije v Štrigovi vkorakali v Prekmurje in razpršili bele in rdeče gardiste brez prelivanja krvi, so poročale »Novine.«

Pet dni pozneje je bila oblast predana civilni upravi.

V veliki meri je šlo za srbske vojake, ki jih je duhovnik Jože Godina iz Srednje Bistrice kot Maistrov borec pripeljal preko Gibine s pomočjo broda čez Muro v Prekmurje, kjer so zasedli teritorij Prekmurja, ki je pripadel SHS in pozneje Sloveniji po sklepu Pariške mirovne konference.

To je bil res zgodovinski dan. Toda prav tako bi lahko praznovali tudi 4. junija naslednje leto. Tega dne leta 1920 je bila namreč podpisan Trianonska mirovna pogodba, ki je dobila ime po palači Veliki Trianon iz Versaillesa.

V imenu vlade SHS jo je podpisal takratni predsednik vlade SHS, Srb Nikola Pašić.

Za Madžarsko je pomembna, saj je po eni strani prvič vzpostavila od Dunaja neodvisno madžarsko državo, po drugi strani pa je Madžarski določil meje, s katerimi še danes mnogi revizionisti na Madžarskem, na primer v stranki Jobbik, pa tudi vladajoči stranki FIDESZ danes niso zadovoljni.

In glede tega včasih celo opozarjajo na »zgodovinsko krivico«.

Izven Madžarske je namreč ostalo okoli 3,5 milijona Madžarov.

Tudi sami Madžari so želeli spremeniti stari državni sistem, zato so najprej razglasili madžarsko Demokratsko republiko in nato madžarsko Sovjetsko republiko ...

V sestavo SHS so istočasno s Prekmurjem prišle še Hrvaška oziroma Slavonija, ki ji je bil leta 1918 podrejen tudi Srem, danes del srbske Vojvodine (skupaj z Banatom, Bačko in Baranjo). Dele teh ozemelj je SHS pozneje tudi vračala Madžarski ali Romuniji.

S sporazumom so bile madžarske oborožene sile tudi omejene na 35.000 lahko oboroženih vojakov.

Kraljevina SHS je nato del Banata s Temišvarjem predala Romuniji, Madžarski pa je v skladu s Trianonsko pogodbo dala del Bačke in največji del Baranje. Istočasno je Madžarska danes hrvaško Međimurje enako kot Pomurje prepustila SHS.

Nova Madžarska je izgubila okoli tretjino prejšnjega ozemlja in to je še danes razlog nezadovoljstva na Madžarskem ter sanj po reviziji meja.

Leta 1921 je celo prišlo do vstaje prebivalstva Bačke in Baranje, ki je želelo priključitev SHS, vendar so madžarske enote vstajo zadušile.

V drugi svetovni vojni so nemški okupatorji dovolili delno revizijo madžarskih meja, vendar je po drugi svetovni vojni Madžarska znova dobila prejšnje meje. Madžarska ima zato najslabše odnose z Romunijo, predvsem zaradi 1,4 milijona Madžarov, ki živijo v tej državi.

Za večino Slovencev sta bila tako 17. avgust leta 1919 kot 4. junij leta 1920 zgodovinska dneva. O tem, da je bila priključitev Prekmurja upravičena, pa govorijo tudi statistični podatki.

Leta 1910 je namreč po popisu tedanje Avstroogrske v Prekmurju govorilo slovenski jezik 74.199 ljudi oziroma 80,4 odstotkov, madžarsko 14.065 oziroma 15,2 odstotka in nemško 2.540 prebivalcev oziroma 2,8 odstotka.

In to kljub intenzivnemu potujčevanju v tistem času. Zato je priključitev Prekmurja tedanji SHS vsekakor velik, zgodovinski korak – ki med drugim jasno kaže tudi to, da je pridruževanje Slovencev tedanji državi Srbov, Hrvatov in Slovencev ter poznejši Jugoslaviji bilo zelo koristno za vse, tudi za Slovence.

Vendar pa je nova meje Slovence tudi ločila.

»Trianonska pogodba za nas ne more biti praznik. Naši predniki v Porabju so imeli v Prekmurju sorodnike, znance in prijatelje, z njimi so živeli in govorili isti jezik. Resda v Avstro-Ogrski, nova meja pa jih je od njih ločila, saj so postali del kraljevine SHS,« je te dni dejala Andrea Kovacs, predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem.

Res je. Toda meje nikoli niso bile in ne bodo popolnoma pravične. Lahko jih zgolj presegamo, tako kot danes, ko nam EU omogoča, da jih občutimo kot »nevidne.«

Sama zgodovina nam kaže, kako zelo so se meje v tem področju spreminjale.

Prekmurje je v davnini pripadalo Rimskemu cesarstvu, nato kraljestvom Ostrogotov, Langobardov, Avarov, Frankovski državi, slovanski Balatonski kneževini (9. stoletje), Kraljevimi Madžarski (do 1526), Habsburški monarhiji (1526-1918), Kraljevini Srbov, Hrvatov i Slovencev (1918-1929), Jugoslaviji (1929-1991), od 1991 pa je del neodvisne Slovenije.

Praznovanje tega zgodovinskega trenutka zato tudi v Sloveniji seveda sproža – kot skoraj vedno – različne politične komentarje in celo proslave.

Za zaznamovanje obletnice so nastali kar trije odbori, prekmurski, ki ga vodi nekdanji predsednik države Milan Kučan, državni oziroma častni, na čelu katerega je premier Marjan Šarec, in odbor soboške katoliške škofije.

Ob tem pa svoje aktivnosti peljejo še v občini Beltinci, kjer imajo 17. avgusta od leta 1997 občinski praznik.

Z občinsko slovesnostjo v petek ter mašo in državno proslavo v soboto bo v Beltincih vrhunec slovesnosti ob 100. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.

Režiser Primož Ekart in scenarist državne slovesnosti Dušan Šarotar bosta na proslavi, ki se bo začela ob 20.30, predstavila zgodbo o Prekmurju 21. stoletja in hkrati zgodbo o povezanosti, ker je bilo Prekmurje od nekdaj izrazito večetnična, večverska, večjezična in večkulturna pokrajina.

V umetniškem programu bo nastopilo več izvajalcev, med drugimi Vlado Kreslin in Policijski orkester.

Slovesno somaševanje pred cerkvijo, kjer se je pred natanko 100 leti v podporo priključitvi Prekmurja zbralo več kot 20.000 ljudi, bo vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, pridigal bo soboški škof Peter Štumpf.

V PR palači dan odprtih vrat ob državnem prazniku združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom https://t.co/JPvFR0l3BV pic.twitter.com/mQSrqefdfZ

— Borut Pahor (@BorutPahor) August 17, 2019

V čast praznika pa je Banka Slovenije izdala tudi zbirateljske kovance oziroma 500 zlatnikov, 1500 srebrnikov in 51.000 dvokovinskih kovancev, od tega 1000 v tehniki visokega sijaja, pakiranih v plastični kapsuli.

Zlatnik stane 340 evrov, srebrnik 50 evrov, dvokovinski kovanec pa tri evre. Njihova nominalna vrednost kot plačilno sredstvo pa znaša 100 evrov za zlatnik in 30 evrov za srebrnik.