Kako je premeteni Maister razorožil Shutzwehr, zasedel nemško mesto in obrnil tok zgodovine

Prvega novembra leta 1918, pred sto leti, so se v Mariboru začeli odvijati pomembni dogodki, ki so na koncu pripeljali do vzpostavitve slovenske severne meje, kakor jo poznamo danes.

Vse se je začelo v Mariboru, z razpadom Avstroogrske. Potem ko sestanki mariborskega Narodnega sveta s predstavniki mariborskih Nemcev niso privedli do uspeha, se je Rudolf Maister za akcijo odločil sam. Ob strani muje stala skupina oficirjev.

Prvega novembra 1918 je mestni poveljnik, polkovnik Holik sklical sestanek vseh oficirjev. Povedal je, da so vesti s fronte vse slabše, da se vojaštvo vali v divjem neredu domov in ropa skladišča. Takoj zatem je prebral nekaj točk svojega programa, iz katerega je bilo razvidno, da namerava predati Maribor Avstriji.

“To spoznanje meje tako razvnelo, da je kar bušnilo iz mene.“Ich erkenne diese Punkte nicht an. Marburg erkläre ich für jugoslavischen Besitz und Überneme in Namen menier Regierung das Militärkomando über die Stadt und die ganze Südsteiermark,” je zaklical Rudolf Maister.

S temi besedami je razglasil Maribor za “jugoslovansko posest” ter v “imenu svoje vlade” prevzel vojaško poveljstvo v mestu in celotni južni Štajerski. Ostalim oficirjem jezaradi tega “zastala sapa”, še posebej potem, ko je Maister vsem, ki ne bodo spoštovali njegove volje, zagrozil z vojaškim sodiščem. Polkovnik Holik je takoj zatem poudaril, da se je že odrekel svoji službi, brigadir Schinnrerer je dejal, da se kot ranjenec ne bo vtikal v nove razmerein hkrati zaprosil za varstvo, polkovnik Kobilanski pa se je takoj postavil pod poveljstvo Rudolfa Maistra. S tem je bilo najpomembnejši preobrat že dosežen.

Pomen Maistrovega dejanja je bil še toliko večji zaradi neodločnosti ljubljanske pokrajinske vlade. Celo mariborski narodni svet je bil o akciji obveščen šele naknadno. Še večjo težo daje Maistrovo dejanje dejstvo, da je Maister akcijo izvedel v skorajda popolnoma “nemškem” mestu.

V Mariboru je v ožjem mestnem jedru po štetju iz leta 1910 živelo 27 994 prebivalcev. In le 3823 Mariborčanov ali 13,7 odstotka je tega leta kot občevalni jezik prijavilo slovenščino.

Raziskave so sicer ugotovile, da je bilo istega leta še nad 50 % Mariborčanov rojenih v slovenskih krajih in da so bili po prihodu v Maribor Slovenci. Kljub temu pa Maister kot osnovo svoje politike ni sprejel demografskih kazalcev, pač pa je z vojaško akcijo obrnil tok zgodovine.

Vendar je do dokončne določitve severne meje med Slovenijo in avstrijsko-germanskim blokom na severu preteklo še nekaj časa. Takoj zatem je sledil prvi nasprotni udarec. Mariborski občinski svet je namreč na več tajnih sejah sklenil, da bo iz vojakov 47 pešpolka ustanoviln emško stražo - Marburger Shutzwehr. 

Namesto odkritega konflikta se je Maister odločil za sodelovanje. V tem trenutku so imeli namreč Avstrijci v Lipnici 400 vojakov in še najmanj 400 v Mariboru, on sam pa je imel ob vseh stražah, ki jih je potreboval, samo 57 prostih vojakov.

Dovolil je ustanovitev mariborske “varnostne straže”, ki je bila formalno sicer podrejena njemu, dejansko pa samostojna nemška enota. Enote “zelencev”, kot so jih zaradi belo-zelenih kokard poimenovali Slovenci, je kmalu štela že 1200 vojakov. Med domačini niso bile priljubljene, saj so vojaki velikokrat ropali skladišča in se obnašali nasilno.

Maister je “šutzverovcem” kljub temu dan za dnem prepuščal več in več straž. V javnosti so ga zaradi tega napadali, Maister pa je molčal in pripravljal svoj načrt. Nekdanjega vojaka je podkupil, da mu je za 10 kron na dan prinašal povelja svojih nadrejenih. Izvedel je mobilizacijo, vendar Avstrijci še zmeraj niso slutili ničesar.

Ko je Maister izvedel, da se pripravlja štrajk, po katerem naj bi Shutzwehr razorožil njegove borce jih je prehitel; “Mariborski Shutzwehrovci pri tem niti mislili niso na kako mojo zvijačo, temveč so bili prepričani, da jim prepuščam stražno službo zato, ker mi uhajajo vojaki. Podpolkovnik Kodolitsch je z neprikritim veseljem prevzemal dotlej od nas oskrbovane straže. S tem sem popolnoma dosegel namen: vse shutzwerovsko orožje sem porazdelil na številne, po mestu rastresene straže...”

Ko je imel Maister na voljo dovolj svojih, s stražarjenjem neobremenjenih vojakov, je udaril: dvaindvajsetega novembra ob tretji uri zjutraj, (“toplomer je kazal -8”) so njegove enote razorožile Shutzwehr. Maribor je s tem dejanjem za zmeraj ostal del Slovenije.

Vse to pa se je zgodilo brez sodelovanja "slovenske vlade" v Ljubljani, o pomenu katere se je v Sloveniji veliko govorilo te dni.

Vendar pri vračanju Maribora v okrilje Slovenije ta vlada ni naredila kaj veliko, celo nasprotno. Preobrat zgodovine se je posrečil zgolj zaradi odločnosti Maistra in njegovih dobrovoljcev, med katerimi pa je bilo tudi precej naših tedanjih "južnih bratov" - predvsem srbskih vojakov, ki so se pridružili Maistru.

Tudi o tem pa seveda "vodilni" mediji in zgodovinarji, ker se pač ne sklada z najnovejšo različico mitolološke zgodovine, po kateri je bila pot Slovencev do lastne državnosti popolnoma "avtonomna", samostojna in brez kakršnihkoli "neslovenskih" primesi - danes praviloma molčijo.