Negospodarno in radioaktivno (2): Sporna prenova nekdanjega ZVD za bolnike s covidom v režiji UKC Ljubljana

Lov na zaslužke v zdravstvu je dobil nov zalet prav v sedanjem času t. i. »korona krize«.

Ne gre samo za mastne zaslužke dobaviteljev, svoj velik lonec so pristavili tudi izvajalci del ob pomoči vodilnih, zaposlenih  v teh ustanovah.

Že v prejšnjem članku smo razkrili neverjetne razmere negospodarne obnove nekdanjega poslopja Zavoda za varstvo pri delu (ZVD).

Nekdanja stavba ZVD je bila izpraznjena že leta 2002, ko so zaradi njene dotrajalosti zaposlene izselili na drugo lokacijo.

Trinadstropno poslopje so nato statično sanirali, vendar tudi po tem zgradba ni dobila certifikata, da je protipotresno varna.

V trenutku, ko se zaradi uničujočih potresov na Hrvaškem tresejo tla tudi v Sloveniji se zdi takšno ravnanje še posebej sporno.

Direktorju UKC Ljubljana Janezu Poklukarju, po predlogu Janeza Janše kandidatu za položaj ministra za zdravje je bilo že ob izvedbi prenove očitano netransparentno vodenje postopkov, neskrbnost pri porabi javnega denarja in kršenje zakona o javnem naročanju.

Poklukar se je za Delo tedaj bahal, češ da so cene za kvadratni meter del v zdravstvu od 3000,00 do 6900,00 evrov ter da »tako nizkih cen za gradbena in obrtniška dela ni dosegel še nihče.«

UKC Ljubljana (UKCL) naj bi namreč za prenovo pritličja nekdanjega poslopja ZVD porabil samo 1940,00 evrov na kvadratni meter. »Vsakomur si upam pogledati v oči,« je v posledici takšnega poslovnega meta zatrdil direktor Janez Poklukar.

Vendar pa ključni dokumenti, povezani s samo obnovo ter pogovori z dobro obveščenimi viri kažejo na sporno ozadje obnove tega poslopja.

Direktor Poklukar je ob javni obrambi koristnosti tega projekta prikril, da so se odločili obnoviti zgradbo, za katero so celo gradbeni strokovnjaki in podjetja, ki jih je najel sam UKC Ljubljana predlagali, da bi jo bilo najbolj racionalno – porušiti.

Sama strategija UKCL je ob analizi stanja tega objekta s 3059,70 kvadratnimi metri površine tehtala dve možnosti – obnovo obstoječega objekta ali rušitev in novogradnjo.

Pri tem je bila pri izdelavi ustrezne dokumentacije »upoštevana osnovna usmeritev vodstva UKCL, da se v obnovljeni objekt namestijo službe nezdravstvene dejavnosti, zlasti tiste službe, ki nimajo ustreznih prostorov in administrativno upravne službe, ki so sedaj v centralni stavbi (Hospital). Tako izpraznjeni prostori se namenijo izključno zdravstveni dejavnosti (pacientom),« piše v dokumentu o »seznanitvi z objektom ZVD« iz maja leta 2018, ki je nastal v  UKC Ljubljana.

Povedano drugače: V kolikor bi se v obnovo šlo, bi bile tudi obnovljenem ZVD-ju samo tiste službe, ki ne bi bile namenjene obravnavi pacientov.

To bi bili »dnevni hospital in ambulante interne klinike, center za klinične preiskave, Pediatrični urgentni center, prostori za anasteziologe, prostori za sterilizacijo, lekarne, službe za spremstvo bolnikov, sobe za dežurstva, kurirji« in še nekatere podobne.

Nikakor pa ti prostori po načrtih iz maja leta 2018 naj ne bi bili namenjeni temu, čemur so namenjeni danes, po izjemno kratki (dva meseca in pol) obnovi. Danes pa so namenjeni – covidnim bolnikom.

Vendar se prejšnje vodstvo UKCL ni odločilo za obnovo. In zakaj? Zato, ker bi bila – neracionalna!

»Projektantska ocena prenove obstoječega dokumenta in novega prizidka je 4,5 mio EUR z DDV, z upoštevanim nadzorom, zunanjo ureditvijo in nepredvidenimi deli pa je cena investicije 5,2 mio EUR z DDV,« piše v dokumentu.

Ker obstoječi objekt glede na zahteve tehničnih smernic (višina stropov, dvigala, inštalacije, prezračevanje in hlajenje) ni bil v skladu s tehničnimi smernicami za zdravstvene objekte, bi bilo mogoče v ta objekt namreč »z določenimi kompromisi« namestiti le »nezahtevne zdravstvene storitve.«

Glede na vse to je bilo »mnenje vodstva UKCL, da je investicija v prenovo objekta ZVD z umestitvijo samo administrativnih programov in ocenjeno projektantsko oceno 4,6 mio EUR, skupaj 5,2 mio EUR z DDV neracionalna«, je bilo ugotovljeno na 15. redni seji sveta zavoda leta 2018.

Istočasno pa je bila predlagana še ena, »druga varianta« obnove, po kateri bi obnova stala 7,4 milijonov evrov!

Kljub temu je bil nato na podlagi sklepov 16. seje sveta zavoda sprejet sklep, da se pripravi investicijska dokumentacija za prenovo objekta ZVD.

Ta sklep sta podpisala Jure Dolinar, pomočnik generalnega direktorja za tehnično dejavnost in Aleš Šabeder, tedanji generalni direktor UKCL.

Toda med projektno dokumentacijo se pod oznako API-548/784, ki so ga izdelali v biroju Apiarhitekti skriva tudi projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja za »odstranitev objekta«.

Po tej dokumentaciji bi odstranitev objekta stala okoli 375.000 evrov, nato pa bi se lahko na istem mestu postavil objekt, ki bi dejansko ustrezal vsem protipotresnim in sodobnim standardom, ko gre za bolnišnično dejavnost. In vodstvo UKC Ljubljana se je še leta 2018 nagibalo k tej možnosti.

Prav tako nenavadno je, da se v vodstvu UKCL danes delajo, kakor da za to – ne vedo.

Na naše vprašanje vodstvu UKC Ljubljana, ali so bili v tedanjem času res izdelani tudi projekti za rušenje te stavbe, zaradi njenih resnih pomanjkljivosti, so nam namreč odgovorili, da »s tovrstno dokumentacijo ne razpolagamo«, čeprav je omenjena dokumentacija del njihove lastne gradbene dokumentacije za obnovo nekdanjega objekta ZVD.

Morda se vodstvo UKCL sedaj spreneveda, ker se je pod vodstvom novega generalnega direktorja Janeza Poklukarja ob možnosti, da zaradi »nuje pandemije« na hitro izvedejo nekakšna dela, pri katerih se da dobro zaslužiti in urediti posle različnim »podizvajalcem« pač odločilo drugače, kot pa bi bilo racionalno po presoji samega vodstva UKC Ljubljana še samo dve leti pred to usodno, nepotrebno in očitno neracionalno obnovo!

Kar 1,5 milijona evrov (z opremo) so nato v vodstvu UKC Ljubljana zmetali v obnovo potresno nevarne in s plesnijo prepredene zgradbe, v kateri naj bi bilo mesta samo za piškavih 10 covidnih bolnikov in je vse do konca decembra lani še vedno samevala!

Zgradba ob tem sploh ne bi smela sprejemati težjih bolnikov, saj bi jih plesnivi prostori lahko, če bi bili priključeni na aparate v takih prostorih, s sporami v zraku in okužbami kar hitro napotili na drugi svet.

Pri tem jih je z neresničnimi izjavami o tem, kako je zgradba nekdanjega ZVD menda »potresno varna« podpiral tudi župan Ljubljane Zoran Janković, ki je s sedanjo vlado v zadnjem času našel kar precej skupnih točk - kar je zelo pomenljivo.

Toda to še ni vse.

Ko so že avgusta leta 2007 v biroju Proing načrtovali rekonstrukcijo poslopja nekdanjega ZVD, da bi vanj namestili laboratorij za NPK in radiološko diagnostiko (MRI in CT), so v idejnem projektu zapisali še naslednje opozorilo:

»Pred pričetkom kakršnihkoli del na objektu je potrebno temeljito izprazniti prostore, kjer so v preteklosti uporabljali radioaktivne snovi. To so kletni prostori in prostori v jugozahodnem vogalu objekta 01 v nizkem pritličju. Izmeriti je potrebno radioaktivno sevanje v teh prostorih in izvesti vse potrebne ukrepe, da se morebitno sevanje prepreči. Ravno tako je potrebno pred pričetkom del temeljito preučiti konstrukcijske elemente objekta ter na podlagi ugotovitev predpisati vse potrebne ukrepe, da bo objekt konstrukcijsko odgovarjal vsem predpisom.«

Niti prvo in niti drugo pa se – ni zgodilo.

Na naše vprašanje, »ali je bila pred pričetkom obnovitvenih del v ZVD izmerjena radioaktivnost, zlasti v pritličnem delu in kakšni so bili rezultati merjenja sevanja?« so nam iz UKC Ljubljana odgovorili, da »dela v pritličnem delu niso potekala.«

Molka glede radioaktivnosti pa si seveda glede na takšen odgovor ni mogoče razlagati drugače, kot da radioaktivnost pred začetki del sploh ni bila izmerjena in to kljub izrecni zahtevi samih arhitektov, ki jih je najel sam javni zavod UKC Ljubljana!

Vse to je še posebej neodgovorno zato, ker vemo ne samo, da je radioaktivnost nevarna, pač pa vpliva tudi na padec imunosti, kar je v primeru obolelih s covidom-19 lahko še posebej usodno.

Obenem je sporočilo UKC Ljubljana, češ da dela v tem delu zgradbe sploh niso bila izvedena tudi očitno kontradiktorna z drugo navedbo UKCL, v kateri so zatrdili, da »smo postopek javnega naročila za predmet 'GOI dela v pritličju v objektu ZVD, siva cona COVID-19' izvedli kot postopek oddaje naročila male vrednosti s pogajanji …«

To dokazuje, da so bila vendarle izvedena dela v pritličju nekdanjega objekta ZVD, torej prav tam, kjer naj bi se prej nahajali radioaktivni elementi in bi bilo potrebno po zahtevah Proinga še pred začetkom kakršnih koli del izpeljati »posebne ukrepe« oziroma izvesti merjenje radioaktivnosti.

Ob vsem tem se direktor UKCL Janez Poklukar celo hvali, kako cenovno ugodno obnovo naj bi v UKC Ljubljana izvedli!

Pa poglejmo vse »prednosti« te izjemno ugodne obnove.

»Obnovljena« je bila torej zgradba, katere prava obnova bi stala 7,4 milijonov evrov in bi jo bilo po oceni samega UKCL iz leta 2018 najbolje porušiti za samo 375.000 evrov ter na njenem mestu postaviti pravo bolnišnico, skldano z vsemi veljavni predpisi.

Ta skoraj dve desetletji zapuščena, propadajoča in nevzdrževana zgradba ob tem sploh ni bila projektirana in predvidena za sprejem bolnikov, kaj šele najtežjih, obenem pa je vsa prepredena s plesnijo, ki lahko, četudi je začasno odstranjena in prekrita, znova udari na plano.

Ob tem pa kljub vloženim velikim sredstvom zgradba nima ustreznega certifikata o potresni varnosti, bolnike s covidom-19 pa ob tem nameščajo v prostore, ki so morda še vedno celo radioaktivni in kjer pred pričetkom del tega problema sploh niso sanirali.

Je to res racionalno?

Janez Poklukar je v intervjuju za Delo zatrdil, da »tako nizkih cen za gradbena in obrtniška dela ni dosegel še nihče«, ker so cene za kvadratni meter v zdravstvu od 3000 do 6900 evrov, on pa je dosegel ceno 1940 evrov.

In da si zato »vsakomur upa pogledati v oči!«

Ampak danes vemo, da je tudi en sam evro, kaj šele 1940,00 evrov za kvadratni meter površine in namestitev komajda deset bolnikov v potresno nevarne, plesnive, nebolnišnične, rušenju namenjene in potencialno radioaktivne prostore en evro preveč!

Ampak to je Slovenija.

Ob obnovi, ki je stala 120.000 evrov na bolniško posteljo v zgoraj naštetih čudovitih pogojih bi vsak odgovoren direktor bolnišnice v kakšni drugi evropski državi zardeval in gledal v tla.

V Sloveniji pa direktorji, pod katerih taktirko se opravlja tako potratna obnova javnih ustanov, nič drugače kot aktualni predsednik vlade, zapravljajo denar davkoplačevalcev in jim ob tem mirno gledajo – v oči.