Na Hrvaškem uničili slovenske rakete zemlja-zrak, Slovenija brez učinkovite protizračne obrambe

Slovenija je na Hrvaško poslala v uničenje svoje najbolj zmogljive protizračne rakete. Naši posnetki kažejo, da raket teroristi tokrat na srečo niso dobili v roke. Manj razumljivo je, zakaj Slovenija ob vseh napetostih in sporih s Hrvaško tako občutljive vojaške zadeve zaupa južni sosedi, iz katere Sloveniji neprestano grozijo.  

Slovenija je te dni soočena z različnimi grožnjami, ki prihajajo s Hrvaške. Upokojeni polkovnik in prostovoljec med hrvaško osamosvojitveno vojno Petar Janjić – Tromblon je na hrvaškega predsednika vlade Andreja Plenkovića naslovil celo ultimat za dosego dogovora s Slovenijo glede Piranskega zaliva. V nasprotnem primeru je napovedal »invazijo hrvaških vojnih veteranov, v sodelovanju z ribiči«, na po njegovem »sporno pomorsko ozemlje.« Od svoje namere je sicer (začasno) odstopil, vendar se sedaj, ko je slovenska policija pričela izdajati kazni prekrškarjem zaradi vplutja v slovenske vode, ki Sloveniji pripadajo po arbitražni sodbi, te grožnje slišijo znova. In to ni edina grožnja take vrste.

Na Hrvaškem grozijo – in uničujejo slovenske rakete

Že v lanskem letu je odmevala izjava Davorja Domazeta, upokojenega hrvaškega admirala (ki je bil nazadnje tudi načelnik hrvaškega generalštaba oboroženih sil) in takratnega svetovalca predsednice Kolinde Grabar-Kitarović.  Domazet je mejni spor med Slovenijo in Hrvaško septembra lani komentiral za hrvaški novičarski portal direktno.hr rekoč, da »ne ve, zakaj hrvaška politika sploh pristaja na sistematično slovensko izsiljevanje.« A svoje mnenje je nato zaostril še z izjavo, da bi lahko »hrvaška pehota v 48 vkorakala v Ljubljano«. Grabar-Kitarović, ki je Domazeta leta 2015 imenovala v svet za nacionalno varnost, ga je nato odstavila iz sveta.

V odboru za obrambo državnega zbora so ob takih in podobnih grožnjah predlagali razpravo o pripravljenosti slovenske vojske na opravljanje njenih nalog. Predvsem v SDS so namreč že pred tem opozarjali, da je Sovenska vojska veliko starih, vendar še uporabnih raketnih sistemov preprosto razprodala, čeprav bi bili tudi ti sistemi dovolj dobri za nadzor in obrambo slovenskega dela akvatorija Piranskega zaliva.

Vendar se je nekaj zelo podobnega zgodilo tudi z raketnim sistemom Roland II, ki ga je Slovenija pred leti s pompom in za velike denarje uvozila iz Nemčije, nato pa ga je zelo potihoma demontirala, rakete pa uničila, kot sem že poročal. 

Dobra stran uničenja je vsaj to, da rakete tokrat zagotovo niso padle v roke teroristom. Iz ministrstva za obrambo smo namreč na novinarska vprašanja glede resničnega uničenja raket dobili dokazila – ekskluzivne posnetke uničenja nekdanjega ponosa slovenske protizračne obrambe. Raketam je namreč rok trajanja že potekel in so zato morale v uničenje.

Posebno vprašanje pa je, ali jih je bilo res potrebno uničiti ravno v naši južni sosedi. Slovenija in Hrvaška sta sicer članici zveze NATO in v načelu »zaveznici«, vendar zgodovina kaže, da tudi konflikti med zavezniki niso nekaj neobičajnega. Do takšnih konfliktov je kljub zavezništvu v NATO zvezi že prišlo med Grčijo in Turčijo, Španijo in Veliko Britanijo, turške in ameriške sile pa so sedaj vsaka na svoji strani frontne črte tudi v Siriji. 

Poglejmo samo en primer: ko se je Velika Britanija odločila, da odide iz EU, je Španija takoj zahtevala svojo suverenost nad Gibraltarjem. V Gibraltarju se je okoli 30.000 ljudi sicer z večino 95,9 odstotka odločilo za ostanek v EU. Britanski politiki so v odgovoru na zahtevo po španski suverenosti nad Gibraltarjem takoj zagrozili – z vojno Španiji. In to ne glede na dejstvo, da sta Španija in Velika Britanija obe članici zveze NATO. Britanski obrambni minister Michael Fallon je na primer dejal, da bo Britanija naredila »prav vse« za zaščito Gibraltarja. Istočasno so politiki zelo nedvoumno spominjali na primer Argentine, saj je Velika Britanija Falklandske otoke ubranila prav tako za ceno vojne z Argentino. Skratka, številni (na srečo sicer le manjši) spopadi med Grčijo in Turčijo ter opisani britansko-španski primer kažeta, da zavezništvo v zvezi NATO ni čudežni pripomoček za rešitev vseh problemov in da se morajo države pogosto zanašati le na lastne sile.  

Uničenje slovenskih raket na Hrvaškem – kjer jih je uničilo podjetje Spreewerk - je tako Hrvaški dalo dodatne podatke o tem, kako usposobljena je slovenska protizračna obramba, s čem je Slovenija razpolagala, kako je to uporabljala, kaj naši častniki znajo in česa Slovenija zagotovo nima več. S tem pa je država pred potencialnimi varnostnimi grožnjami iz Hrvaške postala še bolj ranljiva. 

Sistem Roland II je Slovenija kupila v Nemčiji. In to preko posrednikov. Sistem je bil že tedaj rabljen in precej zastarel. Vendar so se na tem sistemu od 18. oktobra leta 2001 pa do leta 2013 izšolale številne generacije vojaških strokovnjakov. Vojaški strokovnjaki so takrat novinarjem tudi pojasnili, da bo omenjeni sistem kar 21 vozil "slovensko zračno obrambo precej posodobil", saj bo Slovenska vojska z njim "nadgradila obstoječi sistem zračne obrambe ter povečala bojno pripravljenost, operativna uporaba pa bo predstavljala še hitrejše približevanje standardom zveze NATO." Po tedaj objavljenih uradnih podatkih naj bi ministrstvo za obrambo (MORS) za nakup rabljene baterije, najem dela opreme za 15 let in vzdrževanje sistema ter usposabljanje v 15 letih odštelo okoli 80 milijonov nemških mark, torej okoli 40 milijonov današnjih evrov.

Vendar pa je bil Roland sistem ni dočakal konca svojega delovanja leta 2016, kot je bilo predvideno. Leta 2013 je bil izvzet iz operativne uporabe v Slovenski vojski. In ne samo to - po naših podatkih je več kot 150 raketam, ki jih je imela Slovenija od leta 2013 še naprej v svojih skladiščih, že najpozneje leta 2014 potekel rok trajanja. Istočasno pa je bila Slovenija ves ta čas - in je še vedno - brez nujno potrebne "točkovne obrambe." Prav takšno protizračno obrambo pa je Slovenija zaveznikom obljubila tudi v okviru zavez, danih zvezi NATO. 

Ministrstvo za obrambo je nato na podlagi izvedenega javnega naročila z dne 17. avgusta 2016 sklenilo pogodbo o odvozu in uničenju vodenih raket ZO Roland DM 31, DM 41 in DM 51, in sicer z izvajalcem ISL Spreewerk, d. o. o., iz Hrvaške. Na uničenje je bilo poslano 151 raket; in sicer 49 raket iz ene serije, 52 raket iz druge serije in 50 raket iz tretje serije. Izvajalec je bil s pogodbo zavezan k uničenju vodenih raket skladno z veljavno zakonodajo. Celoten proces je hrvaško podjetje moralo tudi »ustrezno dokumentirati s slikovnimi in video zapisi po posameznih sklopih rakete in njenih elementih v sestavi, ki nedvomno dokazujejo, da so bila sredstva v celotni količini dokončno uničena.« Te slike smo pridobili s strani MORS in jih tudi ekskluzivno objavljamo. In te slike so pomembne tudi zato, ker so se nekatere slovenske protiletalske rakete, poslane na uničenje na Slovaško nedavno pojavile tudi v rokah teroristov ISIS-a. V tem primeru pa so slike dokaz, da se to ni zgodilo.

Po podatkih Ministrstva za obrambo se del opreme iz sestave raketnega sistema Roland (Center za upravljanje ognja Roland z baterijskim radarjem, vozila za prevoz raket, agregati, naprave GPS…) sicer še uporablja v dveh lahkih raketnih baterijah zračne obrambe, in sicer v Cerkljah ob Krki, preostanek opreme raketnega sistema Roland pa je "shranjen v vojašnici Ivana Cankarja na Vrhniki v sestavi 157. LOGP, ki na opremi, skladno z načrti, do izločitve iz Slovenske vojske izvaja minimalna vzdrževalna opravila."

Ministrstvo za obrambo je tudi potrdilo, da mora Slovenija "v sklopu dodeljenih ciljev zmogljivosti Nata zagotoviti zmogljivosti za kopensko zračno obrambo", kar pomeni "zagotavljanje zmogljivosti zračne obrambe zelo kratkega dosega za zaščito poveljniških mest in enot v območju delovanja bataljonske bojne skupine". Zato naj bi bili v skladu s Srednjeročnim obrambnim programom 2016-2020 "sistemi za zračno obrambo ter sistemi za poveljevanje in kontrolo zračne obrambe v prihodnosti posodobljeni".

Malomaren prevoz nevarnih raket po Sloveniji

Vendar to ni edini problem s temi raketami. Tudi prevoz raket iz Slovenije do Hrvaške je bil izveden – blago rečeno – zanikrno, saj je Ministrstvo za obrambo prevoz raket v celoti prepustilo »pogodbenemu uničevalcu« raket. Tovornjakov s tonami raket, ki so se – ne da bi bil o tem kdorkoli obveščen, kaj šele javnost - valili po državi nista spremljala ne slovenska civilna in ne vojaška policija. To pa v času terorizma ni nenevarno, da o možnosti nesreče s katastrofalnimi posledicami sploh ne govorimo.  

Vsaka raketa je namreč težka okoli 67 kilogramov in ima bojno glavo polnjeno z 6,5 kilogrami eksploziva. V vsakem zaboju z raketami je 33 kilogramov eksploziva. Za kako nevaren tovor gre, pa kaže vojaško navodilo, ki pravi, da morajo vozniki na primer vedeti, da če raketa skupaj z zabojem pade z višine, večje od 60 centimetrov, je raketa še uporabna, "vendar ni varna za transport". Eksploziv je tako močan, da je pri razsutju potrebno zavarovati prostor v polmeru 600 metrov od mesta nesreče. Pri tem je neto masa eksplozivnih snovi rakete Roland II 30,88 kg, Roland III pa 38,10 kg. Na vsaki paleti je šest raket, ki so skupaj težke eno tono, tovornjaki pa lahko skupaj prevažajo maksimalno po 27 zabojev, torej okoli štiri palete. Pri 151 raketah je to pomenilo najmanj sedem največjih, ali pa več kot dvajset manjših tovornjakov (TAM 110) - polnih raket! In na vsakem od njih je bilo od ene pa do štirih ton eksploziva in raketnega goriva, skupaj torej okoli 25 ton.

Če ima vsaka raketa tako okoli petdeset kilogramov raketnega goriva in eksploziva, je to pri okoli 150 raketah, ki so Slovenski vojski po nekaj bojnih streljanjih še ostale, pomenilo več ton nevarne eksplozivno-vnetljive mase, ki je bila tudi po preteku roka trajanja še dve leti uskladiščena v Brezovici pri Borovnici in Vrhniki, še preden se je odpravila na nezavarovano pot po Sloveniji. Slovenija je namreč skupaj dobila 200 raket in jih je za vaje porabila četrtino.

Namesto da bi policija med 2. in 7. novembrom let 2016 skrbno spremljalo izjemno nevaren tovor raket Roland na njegovi poti iz Slovenije v Hrvaško, se je MNZ v nasprotju z zakonodajo raje razglasilo za "nepristojno", hrvaški izvajalec pa je s kamioni, naloženimi s 151 raketami, brez spremstva in varovanja, torej v nasprotju z zakonodajo, iz Slovenije odpeljal okoli 25 ton eksploziva in raketnega goriva na uničenje v Gospić.  To je potrdila tudi vodja sektorja za odnose z javnostmi pri policiji Vesna Drole, ki je zapisala, da "policija transporta ni spremljala, smo pa bili seznanjeni s prevozom".

Vse to pa se dogaja v trenutku, ko naši južni sosedje znova rožljajo z orožjem in kupujejo novo vojaško opremo. Srbija je v Rusiji že nabavila sicer rabljene MiG-e 29, kmalu verjetno dobi še protiletalske sisteme »Buk« in »Pantsir« ter verjetno prav tako rabljene, a zelo zmogljive sisteme S-300 iz Belorusije, Hrvaška pa se poleg ameriških helikopterjev (znamke Kiowa) odloča za nakup prav tako rabljenih F-16 v Izraelu. Medtem pa je Slovenija celo za »točkovno obrambo«, torej zgolj za obrambo posameznih pristanišč, letališč, poveljniških mest itd. – popolnoma brez zaščite. 

Izgovor, da za to »skrbi NATO« je neresen, ker madžarski in italijanski lovci skrbijo za varnost samo na velikih višinah, kjer patruljirajo, obramba v nižjih plasteh zraka pa je stvar Slovenije. Ki ima danes za to obrambo svojega zračnega prostora samo rakete »Igla«, kar pomeni, da ni na nič boljšem, kot je bila leta – 1991, torej ob osamosvojitvi. 

Še bolj neverjetno je, da je kljub temu, da se v Sloveniji vlade morajo zavedati resnih geopolitičnih razmer in nevarnosti, ki vladajo v svetu – Slovenija že peto leto praktično brez protizračne zaščite. To pa je istočasno tudi kršitev sprejetih zavez v okviru zveze NATO, od katere Slovenija pričakuje zaščito, medtem pa svojih obveznosti do te organizacije niti slučajno ne izpolnjuje.