Imenovanje Črnčeca, upravičene kritike in slepe pege njegovih kritikov

Imenovanje dr. Damirja Črnčeca za državnega sekretarja v kabinetu Marjana Šarca je v Sloveniji izzvalo val večinoma kritik te prve, za mnoge sporne poteze predsednika vlade. Pojavila se je celo peticija proti njegovemu imenovanju. Kje imajo kritiki prav in kje jim njihove lastne ideološke slepe pege onemogočajo objektivno presojo?

»Novi sekretar v kabinetu predsednika vlade Damir Črnčec je nagnjen k teorijam zarote, izrazito je sovražen do migrantov, afriško, arabsko in islamsko kulturo prikazuje na stereotipen način in v močno negativni luči. V njegovih javnih vzklikih (zlasti na družbenem omrežju twitter) je mogoče prepoznati rasistična prepričanja. Poveličuje politiko Izraela v delu, v katerem ta zatira Palestince. Sovražen je do (domnevnih) ostankov komunizma in komunistično zaroto pripisuje tudi strankam, s katerimi je njegov šef Marjan Šarec oblikoval vlado. Še posebej pa ima v zobeh Levico. Tarča njegovega bentenja so tudi sindikati. Njegovo politično prepričanje in delovanje je skupek skrajno konzervativnih ter populističnih stališč,« piše v enem od časopisnih člankov levosredinskim vladam vedno naklonjenega medija, kritičnega do njegovega imenovanja.

Kritiki imenovanja Marjana Šarca seveda upravičeno opozarjajo na vrsto spornih zapisov Damirja Črnčeca. Res je težko trditi, da dober del zapisov novega državnega sekretarja nimajo elementov sovražnega govora in da ne gre za izražanje nestrpnih in celo rasističnih stališč. Toda predsednik vlade je že jasno povedal, da bo Črnčec v primeru izražanja takšnih stališč »zamenjan« - in to bi v tem trenutku verjetno moralo biti za zdaj dovolj.

Res je, da nekakšna zaveza molčečnosti, na katero je Črnčec očitno moral pristati, nekomu še ne more spremeniti pogledov na svet in da zmeraj obstaja nevarnost, da se bodo nestrpni pogledi novega svetovalca za nacionalno varnost opazili tudi pri realizaciji konkretnih politik, toda to je nekaj, kar moramo prepustiti prihodnosti.

Ljudi lahko ocenjujemo zgolj po dejanjih, zagotovo pa jih ni mogoče avtomatsko in vnaprej obsojati zaradi nečesa, kar so ne zgolj storili, temveč v obliki mnenj – pa čeprav še tako šokantnih – izrekli v preteklosti. Takšna mnenja na koncu koncev varuje celo Evropsko sodišče za človekove pravice. In tega se nekateri kritiki premalo zavedajo.

Poglejmo samo nekatere najbolj sporne tvite dr. Damirja Črnčeca. V enem napada nevladne organizacije, ker menda pravno informacijski center (PIC) »grozi« policistom in predlaga ukinitev državne finančne pomoči. Resnica je, da NVO niso »grozile«, ker so želele policijo nadzorovati, toda z natančnimi inštrukcijami migrantom in beguncem, kaj naj rečejo policistom (da bežijo pred vojno in ne zaradi ekonomske situacije) posredovano v tuji državi (BiH) so vsaj dvakrat prestopile mejo dovoljenega. Kršile so suverenost BiH in s sugestivnimi odgovori vplivale na izjave beguncev in s tem na proces odločanja o azilu. Črnčečeva kritika, čeprav pretirana, ni bila neupravičena. Celo Delo se je vprašalo, »kje so meje« za NVO. Tukaj so NVO padle vsaj na izpitu iz »odnosov z javnostmi«.

Tega seveda ni mogoče v celoti reči za naslednji Črnčecev zapis: »Nezakoniti migranti, ki dnevno vdirajo v Slovenijo so velik varnostni problem. So organizirani nasilni kriminalci, s seboj prinašajo neznane viroze, garje in podobne bolezni.« Vsi migranti (in begunci – kako Črnčec ve, da med njimi niso tudi legitimni prosilci za azil?) seveda niso kriminalci, takšno posploševanje pa je zato neutemeljeno in neresnično. Toda ali so lahko varnostni problem?

Težko je odgovoriti z »ne«, saj so bili med izvajalci terorističnih napadov v Evropi tudi navidezni begunci, v resnici pa »džihadisti« iz bližnjevzhodnih držav. Tudi opozorila o zdravstvenih grožnjah so – deloma - utemeljena, saj sicer humanitarni delavci ne bi nosili mask. Toda Črnčec pozablja, da teh problemov ne bi imeli, če Janez Janša, ki ga je tako dolgo podpiral in koval v nebo in druge desne stranke v slovenskem parlamentu ne bi podprle nezakonitih napadov ZDA in zaveznic na Irak in drugih podobnih ponesrečenih vojn, ki so uničile domove nesrečnikov, ki sedaj prihajajo (tudi) k nam.  

Glede zagovarjanja politike Izraela je podobno. Da, Izrael res krši mednarodno pravo in Palestincem načrtno onemogoča razvoj, toda Hamas in podobne organizacije še zmeraj izvajajo tudi teroristične napade na Izrael. Včeraj je Hamas pozdravil zadnji takšen napad. Kritika stališč Črnčeca je torej samo na pol točna.

Trditve o »rasizmu proti belcem« v Južni Afriki so prav tako pretirane in belcem v JAR še nikoli niso v celoti »nacionalizirali« posestev, saj jih država zgolj odkupuje, toda kritike ravnanja sedanje vlade JAR do belcev (ki so v JAR manjšina) se v zadnjem času vendarle krepijo - in to ne samo v »desnih« svetovnih medijih. Znani so tudi primeri diskriminacije belcev. Čeprav načrte vlade o konfiskaciji večjih farm podpira celo IMF je avstralska vlada pričela ogroženim belopoltim izdajati izredne vizume.  V vodilni stranki ANC grozijo celo z uporabo sile.  Vsemu temu se je Nelson Mandela izogibal. Zato so kritike novega državnega sekretarja - ki se sedaj zaradi nove službe sploh ne more javno braniti - samo deloma upravičene.

Še najbolj deplasirane pa so trditve, da Črnčec pretirava z opisovanjem nevarnosti, ki jih prinaša islamizacija družbe. Gre za znano »slepo pego« vseh slovenskih liberalcev, ki alergično zavračajo vse, tudi upravičene kritike na račun islama in integracijo muslimanov, ki sledijo »izvornemu islamu« v zahodnoevropske družbe. Na tem mestu je potrebno biti nekoliko bolj previden pri kritiki izjav Damirja Črnčeca.

Običajen argument liberalnih komentatorjev je prepričanje, da lahko do težav, nasilja in »spopada civilizacij« pride samo tam, kjer imamo opraviti z »radikalnimi« islamisti ali džihadisti. Vsak, ki drugače ocenjuje muslimane, pa da je seveda rasist. Toda to je seveda zmota. V resnici je prav obratno – težav in nasilja je bistveno manj tam, kjer muslimani ne sledijo fundamentalističnemu, »izvornemu islamu«, več konfliktov, spopadov z družbo imigracije in nasilja pa je tam, kjer so bolj zvesti izvornemu islamskemu izročilu.

Pri tem pa se moramo zavedati, da se celo v BiH krepi »izvorna« različica islama in da je med begunci iz Bližnjega vzhoda največ tistih, ki so prav takšnega verskega prepričanja. Torej prepričanja, ki vero povsod postavlja nad državo – kar je za zahodne demokracije seveda nepojmljivo. Na to pa ni že pred leti opozarjal samo Samuel Huntington, takšna opozorila lahko slišimo tudi danes.

V Insajderju.com smo na primer objavli prevod opozoril vodilnega islamskega klerika, ki opozarja, da je problem prav v sledenju izvirnemu islamu. Prav tako smo opozorili, da celo v BiH skrajni islam izrinja »tradicionalnega.«   

V časniku Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ), nato pa tudi v časniku Time je bil namreč že lani objavljen pogovor s pomembnim indonezijskim islamskim voditeljem, ki razumevanje islama v Evropi postavlja dobesedno "na glavo". V intervjuju je namreč vodilni muslimanski klerik zatrdil, da se je potrebno "prenehati pretvarjati, da ortodoksni islam in nasilje nista povezana."

Eden od najbolj vplivnih islamskih voditeljev na svetu je namreč 51-letni Jahja Čolil Stakuf (Yahya Cholil Staquf), generalni sekretar Nahdlatul Ulame, ki je z okoli 50 milijoni pripadnikov največja muslimanska organizacija. Ocene tega vplivnega islamskega učenjaka o islamu in odnosu te religije do nasilja v precejšnji nasprotujejo splošno sprejetemu diskurzu, ki je prisoten v večini vodilnih medijev, tako v Evropi kot v Sloveniji. Na vprašanje, ali »islamski terorizem nima nikakršne zveze z islamom, kot nas prepričujejo zahodni politiki in mediji« je odgovoril tako:

»Zahodni politiki bi se morali prenehati sprenevedati o tem da ekstremizem in terorizem nimata nikakršne zveze s islamom. Obstaja jasna zveza med fundamentalizmom, terorizmom in temeljnimi predpostavkami islamske ortodoksije. Tako dolgo, dokler ne bomo prišli do soglasja o tej zadevi, ne bo mogoče doseči zmage nad fundamentalističnim nasiljem znotraj islama. Radikalno islamska gibanja niso nič novega. Skozi našo zgodovino v Indoneziji so se pojavljala vedno znova. Zahod mora prenehati označevati vsakršno razpravo o teh problemih kot primere 'islamofobije'. Ali pa bodo tudi mene, islamskega učenjaka, sedaj nekateri obtožili - da sem islamofob?«

Na vprašanje, "katere temeljne predpostavke islamskega nauka so problematične« pa islamski učenjak odgovori tako:

»Odnosi med muslimani in nemuslimani, odnos muslimanov do države in odnos muslimanov do prevladujočega pravnega sistema, kjerkoli pač že so... V skladu s klasično tradicijo je odnos med muslimani in nemuslimani omejen na segregacijo in sovražnost. Morda so za to bili razlogi v času srednjega veka, ko so bila vzpostavljena temeljna načela islamske ortodoksije, vendar pa je v današnjem svetu takšna doktrina nerazumna. V večji meri, kot se muslimani priklanjajo temu pogledu na islam, tem bolj so nesposobni mirne koeksistence v okviru multikulturnih, multireligioznih družb 21. stoletja.

Ne trdim, da je islam edini faktor, ki muslimanske skupnosti na zahodu vodi v segregacijo in izolacijo od celotne družbe. Prisotni so lahko tudi drugi faktorji na strani države prihoda, kot so na primer rasizem, ki obstaja povsod po svetu. Vendar je tradicionalni islam - ki krepi prepričanja o potrebi po segregaciji in sovražnosti v razmerju do nemuslimanov - pomemben faktor. V okviru muslimanske tradicije je država ena sama, univerzalna entiteta, ki združuje vse muslimane pod vladavino enega samega voditelja, ki jih vodi v nasprotovanje in v konflikt z nemuslimanskim svetom.«

Rešitev je zato po njegovem ena sama: »Številni muslimani izhajajo iz predpostavke, da obstaja določeno število nespremenljivih islamskih zakonov, ki se pogosto opisujejo kot šeriatsko pravo. Takšno prepričanje je v skladu z islamsko tradicijo, vendar pa vodi v resen konflikt s pravnim sistemom, ki obstaja v sekularni nacionalni državi.  Vsakršno fundamentalistično gledanje na islam, ki postavlja islamsko oziroma šeriatsko pravo kot absolutno, bi moralo biti takoj zavrnjeno kot napačno. Zakoni držav bi morali imeti večjo težo,« opozarja Jahja Stakuf, vodilni klerik v Indoneziji.

Povedano preprosto: begunce je seveda potrebno sprejemati in jim pomagati. Toda za tiste med njimi, ki menijo, da imata šeriatsko pravo in islam prednost pred slovensko ustavo, bi bilo seveda mogoče upravičeno domnevati, da predstavljajo nevarnost za državo in družbo. Zavračanje takšnih pa seveda ne more biti opredeljeno kot »rasizem.« Vsega tega »liberalni« kritiki Damirja Črnčeca žal ne vidijo in ne želijo videti. V škodo vseh nas.