Helikopterska nujna pomoč: draga, počasna, razdrobljena in brez možnosti pridobivanja evropskih sredstev

V Sloveniji, kot povsod drugje, se kvaliteta in obseg javne službe začne in konča pri finančnih sredstvih, ki jih za to nameni država. 

Podobno je tudi v primeru helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP), ki jo pri nas izvajata policija in Slovenska vojska (helikopterski del) ter ZD Kranj in Maribor (medicinske posadke). 

Naraščanje števila primerov v okviru HNMP je v lanskem letu nazorno pokazala pomanjkanje sredstev za potrebe Slovenske vojske. 

Vlada Mira Cerarja je sprva za opravljanje HNMP s strani Slovenske vojske v proračunu namenila pol milijona evrov, a so ta sredstva porabili že do meseca maja, zaradi česar je avgusta SV prejela dodatnih 800.000 evrov. A tudi ta preliv sredstev ni zadoščal za pokritje vse večjega števila helikopterskih intervencij, zato je SV oktobra dobila še tretji priliv – 416.671 evrov. Skupaj je SV za potrebe helikopterskega reševanja prejela 1.716.671 evrov, medtem ko je dejanska realizacija (758 ur naleta) presegla ta znesek – 1.890.380 evrov. 

Kot smo že poročali, sedaj leti »za potrebe HNMP, gašenja, reševanja v gorah in prevoza inkubatorjev predstavljajo okoli 40% vseh letov, opravljenih s helikopterji tipa Bell 412 in Cougar AS AL 532«, kar predstavlja pomemben del zadolžitev vojaškega osebja. 

Zahvaljujoč tem letom vojaški piloti helikopterjev pridobijo več letalnih ur, kot bi jih imeli le pri izvajanju vojaških poletov in s tem tudi lažje ohranjajo letalsko kondicijo. Število letalnih ur pa je nujno tudi za ohranjanje letalske licence. 

Z izvajanjem teh letov »dežurne helikopterske posadke za izvajanje HNMP, iskanja in reševanja, takojšnjih odzivnih sil ter opravljanja nalog v sistemu zaščite, reševanja in pomoči prejmejo dodatek po 59. členu Zakona o službi v SV,« so potrdili na obrambnem ministrstvu. 

Vojaški piloti (helikopterjev) tako za potrebe izvajanja HNMP dobijo dodatek, ki je lahko velik vse do 30 odstotkov osnovne plače. 

Leta 2011 je bilo med desetimi najbolj plačanimi uslužbenci SV šest pilotov, pri čemer je najvišja plača, vključno do dodatki, znašala 8.162 evrov (bruto). Osnovna plača je takrat znašala 4.754 evrov, medtem ko so skoraj polovico predstavljali dodatki. 

Takrat so stanovski kolegi še opozorili, da so vojaški pilot upravičeni še do posebnega dodatka zaradi deficitarnega poklica (v višini 20 odstotkov osnovne plače), kot tudi do zgoraj omenjenega dodatka za povečan obseg dela, za povečane napore kot tudi za nevarne poklice, ki so lahko znašali do 19 odstotkov plače. 

Od takrat pa do predhodne vlade Mira Cerarja se je vojaški proračun zmanjševal, spremenili so tudi pravila glede upravičenosti do dodatkov.

Seveda pa niso plače za osebje edini strošek. Zanimalo nas je tudi, koliko dejansko stane letalska ura helikopterja SV. »Skladno s cenikom helikopterskih in letalskih prevozov Ministrstva za obrambo je cena za uro naleta helikopterja Bell 412 3.209,30 €, Cougar AS AL 532 pa 4.819,04 €,« se glasi odgovor iz Kardeljeve ploščadi. 

Ker HNMP v Sloveniji izvajajo (tudi) vojaški helikopterji, to onemogoča mednarodno delovanje in reševanje, je opozoril R. S., reševalec z mednarodno licenco za reševalca letalca. Večji problem vidi, da dokler HNMP ne bo izvajala civilna služba, Slovenija ne bo morala počrpati nepovratnih  kohezijskih sredstev. Tako je izpostavil, da v preteklosti Slovenija prav zaradi vojaškega izvajanja HNMP ni dobil sredstev iz Norveškega finančnega mehanizma.

R. S. dalje izpostavlja, da obstaja več dogovorov o čezmejnem sodelovanju na področju HNMP, kar pa v Sloveniji trenutno ne izvajajo. 

Na vladi so nam glede tega odgovorili, da »pristojna ministrstva niso seznanjena z restrikcijami finančnih skladov Evropske unije ali drugih finančnih skladov, ki bi, zaradi načina opravljanja helikopterske nujne medicinske pomoči, omejevali kandidiranje pristojnih organov za pridobitev evropskih sredstev.« 

Evropska komisija je prav lani izdala raziskavo o čezmejnem sodelovanju, v katerem so izpostavili več primerov čezmejnega sodelovanja na področju nujne pomoči, vključno s helikopterji. 

Tako so izpostavili, da dvostranski sporazum med Nemčijo in Nizozemsko omogoča splošno nujno medicinsko pomoč, vključno glede reševalcev, urgentnih zdravnikov in reševalnih helikopterjev. Nizozemska ima podoben sporazum sklenjen tudi z Belgijo.

Leta 2012 so Finska, Švedska in Norveška formalizirale čezmejno sodelovanje, ki traja že od 70. let nekdanjega stoletja, pri čemer so reševalci in reševalni helikopterji na voljo za intervencije v vseh treh državah. 

Medtem ko so druge evropske države vzpostavile oz. imajo že več desetletja dolga sodelovanja, Slovenija trenutno nima niti enega namensko opremljenega reševalnega helikopterja. 

Da je to v Sloveniji že zdaj desetletje dolg problem, nam razkriva zapis iz leta 2008 na spletni strani Enote helikopterske nujne medicinske pomoči Slovenije, ko dva člana enote, v okviru poročila o svetovnem kongresu letalske medicine AIRMED 2008, zapisala, da se »z zaenkrat skromnim uspehom že dolga leta spopada peščica entuziastov, ki si prizadeva v Sloveniji vzpostaviti učinkovito HNMP v skladu z mednarodnimi standardi.«

Takrat so se po petih letih delovanja člani enote pri vsakodnevnem delu soočalo s »temeljnimi težavami, ki bi že zdavnaj morala biti rešene«. Glavni problem (takrat in danes) je (bil) v tem, da Slovenija »svojim državljanom doslej še ni zagotovila niti enega izključno medicinskim potrebam namenjenega helikopterja, ki bi deloval v sistemu NMP skladno z vsemi mednarodnimi standardi!« 

Ker so pri intervencijah tako odvisni od policije oz. Slovenske vojske, so nastajali problemi: »Torej, kdor prej helikopter pokliče, ta ga tudi prej dobi (poleg HNMP ti dve enoti opravljata še prevoze za potrebe reševanja v gorah in težko dostopnih terenih (GRZS), medbolnišnične prevoze otrok in odraslih, vse ostale naloge zaščite in reševanja – iskanje pogrešanih oseb, gašenje požarov…, ter še ostale policijske in vojaške naloge).

Zato včasih ne vemo, ali bomo ob klicu na pomoč imeli na razpolago helikopter za odhod na intervencijo ali ne. Žal se je že nekajkrat zgodilo, da na intervencijo nismo mogli, ker nismo imeli helikopterja, povsem redno pa se dogaja, da tudi večkrat na dan zamenjamo helikopterskega prevoznika, prenašamo težko in drago opremo iz enega helikopterja v drugega, kar je vsaj iz varnostih razlogov povsem nesprejemljivo.«

V poročilu sta opozorila tudi na napredek HNMP na Češkem, kjer so češki izvajalci HNMP »z velikimi težavami in napori dosegli današnje stanje, ko imajo državo pokrito s številnimi bazami HEMS«. Glede tega sta še zapisala: »Med drugim so tožili državo zaradi neurejenih razmer, predvsem težav z vojsko in policijo,  kasneje pa so pridobili veliko politično podporo, ki je ključna za razvoj HEMS. Lep dokaz za to sta bila predsednik češkega parlamenta in minister za zdravje, ki sta kot pokrovitelja tudi osebno otvorila AIRMED.«

Da po sprejetju trenutno veljavnega pravilnika, ki opredeljuje izvajanje helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP), ni vse v najboljšem stanju, dokazuje tudi ustanovitev posebne delovne skupine. 7. decembra 2017 je namreč vlada Mira Cerarja ustanovila »Medresorsko delovno skupino za pripravo predloga dolgoročne ureditve helikopterske nujne medicinske pomoči in sekundarnih prevozov«.

Od ustanovitve se je delovna skupina sestala trikrat, in sicer 19. decembra 2017 ter 14. februarja in 17. septembra lani.  

V tem času je skupina »pripravila delovno verzijo predloga dolgoročne rešitve in ga poslala v proceduro za sejo Vlade RS v juliju 2018, vendar zaradi potrebe po dodatnih usklajevanjih med resorji, ki sodelujejo pri delovanju HNMP, le to ni bilo obravnavano.« Januarja letos je (bil) predviden ponovni sestanek, kjer naj bi pripravili končno verzijo dokumenta v proceduro za obravnavo na seji vlade Marjana Šarca. 

Že omenjeni R. S. vidi rešitev v preoblikovanju sedanje ureditve HNMP v ustanovitvi nove službe, ki bi v celoti prevzela izvajanje HNMP, tako na področju helikopterskega prevoza kot medicinskega osebja.

Tudi na področju medicinskega osebja je po njegovem mnenju trenutno problem, saj člani medicinske posadke »nemalokrat iz nočnega dežurstva nadaljujejo pogodbeno delo na HNMP, kar je po evropskih pravilih prepovedano«.

Najbolj primerno bi bilo ustanovitev civilne družbe, lahko tudi v okviru UKC Ljubljana, kjer že delujejo vsi zemeljski prevozi in Dispečerska služba zdravstva Ljubljana in Maribor, ki bi pridobila status operaterja HNMP. To bi dosegli z nakupom/leasingom namenskih reševalnih helikopterjev, ki bi bili registrirani kot civilni zrakoplovi in to v lasti novoustanovljene službe.

V sodelovanju s Slovensko vojsko oz. policijo bi zagotovili potrebne pilote in helikoptersko posadko, medtem ko bi bilo medicinsko osebje zagotovljeno kot sedaj, vendar v obliki rednega oblika dela in ne pogodbenega. Na ta način bi isto, usposobljeno in certificirano osebje izvajalo HNMP, a bi pri tem uporabljali civilne helikopterje, namensko kupljene in opremljene le za izvajanje HNMP. 

Ker je obrambni minister Karl Erjavec že dejal, da si bo prizadeval za nakup treh novih večnamenskih helikopterjev, ki naj bi jih uporabili (tudi) za HNMP, je zdaj odlična priložnost, da se kupi namenske helikopterje za novo družbo.

Namensko opremljeni helikopterji bi zmanjšali odzivni čas in s tem tudi izboljšali možnosti za hudo poškodovane ali bolne paciente, kjer odločajo sekunde, minute. 

Dalje naš vir predlaga tudi premestitev operativne baze iz Brnika na Lesce, s čimer bi se zmanjšala obremenjenost brniškega letališča, ko morajo helikopterji upoštevati letala, ki vzletajo in pristajajo. S preselitvijo na Lesce bi se temu izognili, kot tudi zmanjšali letalni čas na področju Gorenjske. 

Istočasno bi morale na področju Slovenije delovati najmanj tri operativne baze, vsaka z enim helikopterjev, medtem ko bi bil četrti helikopter na ravni celotne Slovenije še v rezervi (v primeru okvare enega izmed treh). Ena baza bi lahko delovala nenehno, saj je tudi ponoči veliko sekundarnih prevozov in prevozov inkubatorjev. Primarnega reševanja ponoči zaenkrat nebi izvajali, ampak bi leteli le iz helidroma na helidrom. Na ta način bi ponoči že tako okrnjene zemeljske ekipe ostale na razpolago v svojem rejonu.

Dejstvo je, da policijski in vojaški piloti ter letalsko osebje, kot medicinsko osebje, opravljajo požrtvovalno delo in to ne malokrat v težkih okoliščinah, tako glede pogojev letenja kot resnosti medicinskih primerov. 

Vsako življenje, ki ga rešijo, je nenadomestljivo in vredno vseh finančnih sredstev, ki je namenjeno za opravljanje helikopterskega nujne medicinske pomoči. Rast števila poletov v namen HNMP (lani povprečno že več kot en na dan samo preko Slovenske vojske) dokazuje, da bo taka oblika transporta v prihodnosti še bolj potrebna. 

Zato je potrebno, da se čim prej zagotovi tako službo HNMP, kjer bo v eni ustanovi združen tako helikopterski kot medicinski del službe, s čimer bodo lahko omogočili potencial sedanjega osebja in tako izboljšali delovanje te prepotrebne javne službe. Sedaj namreč izvajanje ene službe zagotavljajo štiri različne državne ustanove: policija, Slovenska vojska in dva zdravstvena domova.