Govor Milana Kučana s komentarjem: kaj je v resnici povedal prvi predsednik Slovenije in zakaj ga »nismo razumeli«?

Prvi predsednik republike Milan Kučan se je v govoru na slovesnosti ob 78. obletnici osvoboditve Vrhnike zavzel za postavitev spomenika osamosvojitve na Trgu republike v Ljubljani.

»Muzej, kakršen koli že, ne more opravljati funkcije spomenika,« je med drugim dejal Kučan in dodal, da bi spomenik osamosvojitve nosil pomembno izročilo prihajajočim rodovom, da nič v zgodovini naroda ni podarjeno, saj si je »svobodo in dostojanstvo treba izboriti vsakokrat znova.«

V tem boju pa sta po njegovih besedah še kako potrebna pogum in razum, ki sta veljala tudi za vodilo osvobodilni partizanski vojski, ki se je 5. maja leta 1945 po težkih bojih na Vrhniki na Grčarevcu odpravila proti Ljubljani.

Toda Milan Kučan ima ali resen problem s komunikacijo z mediji in ljudstvom, ki ga je dolga leta vodil, ali pa je znova uporabil svojo znano tehniko nejasnega govorjenja, v katerem pove marsikaj, a nikoli nič dokončnega in zmeraj tako, da lahko nato trdi, da tega tako kot je dejal in kot so ga vsi razumeli – nikoli ni mislil.

V svojih govorih in izjavah si zmeraj pušča odprta vrata, da vedno znova zatrdi, da tako pač ni mislil.

To je bila v času enopartijske države morda koristna sposobnost, a je v demokracijah precej prozorna tehnika zavajanja.

Milan Kučan ni izjavil, da je potrebno odstraniti spomenik revolucijehttps://t.co/7aMWwpSIt8

— Roni Kordiš (@had) May 11, 2023

Nekateri so, kot je razvidno iz zapisa zgoraj, prepričani, da gre za to, da so vsi napačno razumeli ubogega Kučana. Desni časniki, osrednji mediji, politiki - vsi.

A zmoti dejstvo, da je Kučan po tej katastrofalni zmoti - molčal šest dni!

Da ga torej mediji niso razumeli in da ga ni razumela ako veliko število ljudi je zato pecej neverjetno.

To bi bilo es zelo nenavadno, še posebej zato, ker gre za nekdanjega predsednika države, ki s komunikacijo z lastnim ljudstvom ne bi smel imeti težav.

Kučan ne podpira rušitve Spomenika revoluciji.

Piše @juretrampus .https://t.co/lCCie2KT1d

— Mladina (@SpletnaMladina) May 13, 2023

Nekateri so že pred tem trdili, da Kučan tega, kar je povedal ni mislil tako, da bi spomenik osamosvojitvi nadomestil Spomenik revoluciji.

In na koncu se je oglasil Kučan sam in pričakovano zatrdil - da so ga mediji napačno razumeli.

Dobili smo novo verzijo igrice "kaj je Kučan v resnici rekel". Igralci so kar tekmovali v poznavalskem pokroviteljstvu ali pravičniškem ogorčenju nad idejo o zamenjavi spomenika revolucije s spomenikom osamosvojitvi. Čeprav Kučan tega nikoli ni rekel.https://t.co/sSWpSkGZiP

— pengovsky (@pengovsky) May 13, 2023

Seveda pa je mogoča tudi povsem drugačna interpretacija – da so ga mediji zelo dobro razumeli, a da se je Kučan izražal s pomočjo tehnike »dvomisli« tako nedoločno, da se je lahko po burnih in negativnih odzivih na svojo idejo skorajda brez težav umaknil nazaj in zatrdil, da tega, kar so mediji poročali o njegovem govoru – nikoli ni dejal.

Šah - mat. https://t.co/NVB0F0HkAJ

— Marko Pavlišič (@MarkoPavlisic) May 5, 2023

Zato Kučanov govor spodaj še enkrat objavljamo v celoti – a zaradi preprečevanja zavajanja javnosti in zgodovinske točnosti z nekaterimi nujnimi komentarji in dopolnili.

Kajti Milan Kučan, kot pač vsak politik, v svojih govorih rad pove marsikaj, kar se lepo sliši, a ni nujno, da je tudi res.

In ker Kučan zgodovino jemlje zelo resno, pa čeprav lekcije jemlje z 30-letno zamudo, bomo tokrat za spremembo njegov govor prebrali še enkrat.

A z nujnimi dopolnili in komentarji, ki bodo pokazali, kje naš prvi predsednik leporeči in zavaja. Kučanove besede so zapisane v italicu.

»Do dneva zmage, ki se ga z dvignjeno glavo spominjamo te dni, tudi tukaj na Vrhniki, smo Slovenci prehodili dolgo pot. Pot, na kateri smo preizkusili svoja načela, pogum, privrženost svobodi, solidarnost, človečnost in zvestobo domovini. Dolga je bila pot - od Vidmarjeve vile, prek Dražgoš, morišč talcev, koncentracijskih taborišč, bojev partizanskih enot s široko razpredeno mrežo partizanskih bolnišnic in tiskarn ter aktivistov in podpornikov narodno-osvobodilnega boja - do 9. maja, ko smo si, skupaj z drugimi narodi demokratičnih zaveznikov, Slovenci končno oddahnili. Barbarska ideologija nadčloveka, ki je grozila uničiti vrednote civiliziranega sveta, je bila poražena. Na tem križevem potu smo Slovenci še trdneje izostrili svoje vrednote, prepoznali, kaj je prav in kaj narobe.«

Vse zapisano je res, razen dejstva, se Milan Kučan izogne dvema pomembnim zaveznikom – Sovjetski zvezi, ki seveda ni bila demokratična država v »zahodnem« pomenu besede oziroma ni bila parlamentarna demokracija in je zato sploh ne omeni, ampak izključi, ko zatrdi, da smo »si skupaj z drugimi narodi demokratičnih zaveznikov« tedaj »Slovenci končno oddahnili«.

Ali se niso tedaj oddahnili tudi naši sovjetski zavezniki? Si nismo oddahnili skupaj?

Ali ni hrbtenico Wermachta zlomila prav Rdeča armada?

In drugič – kam so izginili ostali narodi in partizansko gibanje vse Jugoslavije, katerega del je bil tudi slovenski odpor?

Ostali narodi, kot kaže Kučanov govor, niso bili pomembni za slovensko zgodovino – kar seveda ni res.

Ta resnica je zapiana tudi na spomeniku revoluciji, ki si ga je želel Kučan odstraniti.

Dejstvo, da teh narodov (in narodnosti) ni niti omenil je še en indic, da je resno mislil z odstranitvijo spomenika. In kamna, ki pripada nekemu drugemu času. 

»Kadar čez gozdove rjovejo viharji, drevesa se svojih korenin zavedo, je med vojno zapisal Matej Bor. So odločitve in odločitve! Niso vse enake! Ene so na pravi strani zgodovine, druge pač ne. Odločitev, sprejeta v Vidmarjevi vili, je v resnici izpovedala tisto, kar so občutili mnogi Slovenci ob pogledu na uniforme italijanske, nemške in madžarske vojske, ki so si lastile razkosano slovensko ozemlje. Bila je izraz uporništva, s katerim smo se Slovenci, ukleščeni med interese velikih sosedov, preživeli skozi nam dostikrat neprijazno preteklost.

Kaj menite, zakaj bi Kučan postavil namesto sedanjega spomenika nov spomenik?
A ne bi zaradi spoštovanja naše zgodovine zraven starega postavili še novega?

No sedaj bomo videli ali bo vsaj sedanja vlada ali koalicija sposobna vsaj toliko razuma, da se ne bo odpovedala delu naše pic.twitter.com/tZS88HjsMR

— DragiV (@VRUNDRAGICA) May 14, 2023

Na naše uporništvo in na bitke, ki smo jih bíli, neredko tudi v uniformah tujih vojska in daleč od domovine, moremo biti ponosni. So vir naše samozavesti in samospoštovanja. Borili smo se za pravico do obstoja, za svoj jezik in kulturo, za svojo nacionalno identiteto in ozemlje. Nikogar nismo pri tem ogrožali niti nismo posegali v enake pravice drugih. Svoje usode nismo polagali v tuja naročja, smo pa prevzeli svoj del odgovornosti, kadar smo se znašli v zavezništvu skupaj s tistimi, ki so se borili za enake vrednote, cilje in ideale.«

Daleč od domovine in v tujih uniformah so se Slovenci borili za marsikaj, a ne nujno zmeraj za svoj jezik in kulturo.

Slovenci v uniformah avstroogrske vojske, celo v Mehiki, na ruski fronti, v vojni, ki se je začela z napadom oziroma agresijo na Srbijo zagotovo niso bili vojaki, ki ne bi ogrožali enake pravic drugih. Tega morda niso želeli početi - a so morali.

Avstroogrska ni bila zaveznik Slovencev, pač pa so bili Slovenci njeni podaniki in mobilizacijski bazen za njene vojne in ohranitev njenih privilegijev, vključno s privilegiji zaveznikov, na primer kolonijami Nemčije.

Slovenski odpor pa so vzpodbujali upori in osvoboditve ostalih narodov. Srbskega in bolgarskega na primer, kar je omenil že Ivan Cankar.

Enako velja za slovenske vojake v uniformah Napoleonove vojske, slovenske domobrance, ki so dejansko podpirali tretji rajh in tudi vojake Slovenske vojske, ki so v Afganstanu delovali zoper samoodločbo afganistanskega ljudstva ter podpirali koruptivni in nepriljubljen, vsiljen režim, ki se je nato sesul kot hišica iz kart.

Na vse to nikakor ni treba biti ponosen.

»Lahko si s ponosom povemo: na vseh velikih prelomnicah smo bili kot narod na pravi strani zgodovine.

Res, v opredelitvah, s katerimi smo odgovarjali na izzive in dileme različnih časov, nismo bili vselej enotni. Bile so med nami tudi razlike, znali smo si stati tudi sovražno nasproti.

A osrednje silnice v narodu, ki se jih je oklenila večina, so bile naravnane v pravo smer.

Tako je bilo ob okupaciji v času narodno-osvobodilne borbe in obnove v vojni porušene domovine. Tako je bilo tudi v času, ko je razpadala nekdanja skupna država, razjedena od svojih notranjih protislovij, takrat, ko so dozorele razmere za odločitev o lastni državi, v kateri bomo sami odločali o svoji usodi.

Obakrat je bila odločilna volja velike večine. Predvsem pa njihova pripravljenost zastaviti svoje osebne, ideološke in politične opredelitve in interese za skupen cilj. Za cilj, ki so ga tudi kot posamezniki prepoznali kot tistega, ki zagotavlja prihodnost.«

Ob intervenciji zoper ZRJ, napadu na Irak, intervenciji v Afganistanu, Libiji, Siriji in vojni v Ukrajini žal večinoma slovenski politiki in deloma tudi zapeljano ljudstvo ni bilo na pravi strani zgodovine.

Slovenija je podpirala intervencije, ki so kršile ozemeljsko integriteto drugih držav, pogosto neupravičeno in z lažnimi izgovori, katerih cilj je bilo zadrževanje ameriške hegemonije, izkoriščanje tujih naravnih virov, kaznovanje držav, ki niso veljale za zaveznice ZDA in ohranitev neenakopravnih odnosov v svetu, zaradi katerih so številni narodi sveta v podrejenem odnosu glede na države zahoda.

Slovenija je bila kot del SFRJ sicer res na pravi strani zgodovine, zlasti ko gre za dekolonizacijo, s podporo širjenju »demokracije in človekovih pravic z ognjem in mečem« pa je postala zgolj ena od vazalnih držav, ki branijo privilegije zahoda oziroma njegove osredje metropole – ZDA.

»Veličine tega ne morejo izničiti ponavljajoče se razprave o dilemah, napačnih odločitvah, tudi slabih in celo zločinskih dejanjih, ki smo si jih zadajali sami v poskusih vsiliti svoj pogled kot skupno resnico. O tem poslušamo v včasih močno ideološko obarvanih razpravah glede dogajanja med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, pa v razpravah o življenju v nekdanji skupni državi in celo v razpravah o slovenskem državnem osamosvajanju.

Razumljivo, da so pogledi različni. Ti so odvisni tudi od tega, na kakšnem položaju je bil kdo v takratnem času in tudi kakšno odgovornost je nosil za uspeh celote tega največjega, enkratnega državotvornega dejanja. Verjamem, da je vsakdo, vsak državljan, ki se je na glasovanju na plebiscitu zavzel za samostojno slovensko državo, po svojih najboljših močeh opravil tudi svojo dolžnost na mestu, na katerem je bil. Še posebej v času odpora zoper agresijo JLA. Brez enotnega odpora, tega skupnega dejanja državljank in državljanov Slovenije, naš skupno prepoznan cilj ne bi bil dosežen.«

Plebiscit je bil državotvorno dejanje, ki si res zasluži spomenik.

A na plebiscitu se ni odločalo o tem, kakšno metodo nastanka države bo izbrala politika. Ni se odločalo o tem, da se bo država točno v šestih mesecih enostransko in z orožjem odcepila.

Vladajoči politiki so se odločili za metodo enostranske, nasilne odcepitve, ki ni imela podpore večine držav sveta in je mednarodnopravno sporna še danes, priznavanje rezultatov takšnih odcepitev pa velja za - delikt.

Ljudstvo je izbralo le, da naj bo Slovenija samostojna in neodvisna država. In nič drugega. Rok za izvedbo, metodo nasilja - so izbrali politiki sami.

Kučan, Janša, Peterle in ostali. Tudi v drugih republikah takrat, žal, na oblasti niso bili nič boljši politiki.

Tudi posledice - mrtvi in pohabljeni, desetletja zastrupljenih odnosov med državami naslednicami SFRJ - so njihove. In naše.

Ljudstvo ni izbralo te metode nastanka države, je pa bilo nato vpleteno v sovražnosti in spopade z JLA.

Dejstvo je, da je celo JLA v začetku imela tiho podporo ZDA, da ohrani integriteto države in da so ZDA priznale Slovenijo šele 7. aprila leta 1992, skoraj deset mesecev (!!!) po razglasitvi neodvisnosti Slovenije junija leta 1991.

Ob tem so ZDA priznale Slovenijo skupaj s Hrvaško in BiH ter šele ob koncu procesa razpada države, kot ga je opredelila in ugotovila Badinterjeva komisija.

Ta je zapovedala svetost vseh republiških meja. A samostojna Slovenija je že leta 1999 Srbiji odrekla to isto pravico.

Prav tako ni res, da bi šlo leta 1991 za agresijo JLA.

Gre za propagandističen izraz, v imenu katerega so se v Sloveniji kršile človekove pravice, med drugim častnikom JLA, ki so jim zaradi domnevne agresije odrekali zaslužene pokojnine.

Ti postopki so bili nato pogosto obsojeni na Evropskem sodišču za človekove pravice.

Naloga JLA je bila povrnitev enostransko spremenjenega stanja na mejah zvezne države v prvotno stanje.

Napadi na JLA pa so seveda pospešili razpad države in začetek državljanske vojne v drugih delih nekdanje države.

Za samostojnost države je bilo v večji meri odločilno to, da so se tudi drugi politiki in drugi narodi po slovenski odcepitvi odločali za samostojno pot in ne za ohranitev SFRJ.

»Odveč so zato razprave, kdo je bolj in kdo je manj zaslužen za uspeh. Izrazito spolitizirane razprave v zvezi z muzejem osamosvojitve poskušajo dati legitimacijo nekakšnega vsesplošnega samospraševanja o tistem, zdaj že preteklem času, in o zaslugah. Pri tem v resnici ne gre za muzej. Muzej itak je in bo. V njem bo celovito predstavljeno tudi osamosvajanje Slovenije kot pomemben del celotne zgodovine Slovencev. V resnici gre za prisvajanje zaslug, za ideološko interpretacijo takratnega dogajanja in pristransko označevanje in izločanje posameznikov, njihovih dejanj, pomislekov in celo besed, vse seveda zunaj konteksta časa.

Predvsem pa gre za spregledovanje pravega junaka osamosvojitve, to je Slovencev in vseh državljanov Slovenije. Ti so se odločili, kljub veliki negotovosti in nevarnostim, in ti so svojo odločitev tudi branili in ubranili. To smo storili na način, ki mu je svoje priznanje izrekla tudi takratna mednarodna skupnost s hitrim priznanjem države. Tudi zaradi prepoznanih zavez in naporov Slovenije, da svoj cilj doseže po mirni poti, tako da v takratnih zaostrenih razmerah ne bi ogrožala enakih pravic kakega drugega naroda, ki bi želel samostojnost, in predvsem da ne bi ogrožala miru v naši soseščini in v Evropi.«

Veliko vprašanje je, če bodo v kakršnemkoli muzeju osamosvojitve objektivno prestavljena vsa dejstva v zvezi z osamosvojitvijo, še posebej zato, ker država še vedno ljubosumno skriva arhive iz tistega časa, državni organi pa niti v 32 letih niso bili sposobni raziskati nekaterih hudih zločinov obrambnih sil Slovenije, pač pa skupaj z mediji sodelujejo v zaroti molka ter organiziranem prikrivanju manj slavnih dogodkov tistega časa. »Hitro priznanje države« je seveda pravljica za naivne.

Nemčija in njen je s svojim krogom zaveznic seveda imela interes, da SFRJ razpade in je Slovenijo zato hitro priznala, velike sile pa so s priznanjem odlašale.

Vse dokler ZRJ, ki je takrat veljala za preostanek matične države, ni izjavila, da nima ozemeljskih pretenzij do drugih republik - te niso mogle postati članice OZN!

Tudi Slovenija - ne.

To dejstvo se pred slovensko javnostjo še danes skriva.

»To veliko državotvorno dejanje slovenskega naroda, ki ni primerljivo z ničemer prej v naši zgodovini, bi po tridesetih letih zaslužilo razmislek, da se mu častno oddolžimo z dostojnim simbolom. S spomenikom. S spomenikom našemu takratnemu skupnemu nacionalnemu in državljanskemu dejanju, s spomenikom, ki bi nam služil kot vodilo in ki bi nas povezoval in opogumljal za uspešno spoprijemanje s prihodnjimi izzivi.

To veliko državotvorno dejanje slovenskega naroda, ki ni primerljivo z ničemer prej v naši zgodovini, bi po tridesetih letih zaslužilo razmislek, da se mu častno oddolžimo z dostojnim simbolom. S spomenikom. S spomenikom našemu takratnemu skupnemu nacionalnemu in državljanskemu dejanju, s spomenikom, ki bi nam služil kot vodilo in ki bi nas povezoval in opogumljal za uspešno spoprijemanje s prihodnjimi izzivi. Ti so v mnogočem novi, nepoznani in nastajajo v svetu novih razmerij na globalni ravni. Njihov najsurovejši znanilec je tudi vojna proti Ukrajini. Vojna, v kateri je klic razuma po zaustavitvi spopadov preslišan.«

Živeti v svoji državi so si mnogi Slovenci želeli živeti že prej, a šele sprememba geopolitičnih okoliščin je omogočila, da te želje postanejo realnost.

Kar se tiče dejanja, to ni bilo samo »nacionalno« in »državljansko«, ker tedaj v Sloveniji še ni bilo državljanov Slovenije, pač pa smo imeli le »prebivalce«.

Med njimi so bili tudi nedržavljani in neslovenci, ki so nekateri pav tako glasovali za samostojno državo, jih pa je bilo mnogo nato izbrisanih«, obljube, ki so jih dali politiki, na primer o varovanju manjšinskih pravic (konkretno: obljube Kučana Srbom iz Bele Krajine) pa so bile pozabljene.

Vojna v Ukrajini pa seveda ni bila naraven pojav, pač pa rezultat politike širjenja zveze NATO, ki so jo ves čas podpirali tudi Milan Kučan in ostali slovenski politiki.

In to ni vojna proti Ukrajini. Zlahka bi s eji izognili, če ne bi zahod organiziral puča leta 2014 ali pa vsaj dosegel uresničitev sporazumov iz Minska.

Veliko bolj je to vojna proti Rusiji, ki se dogaja v Ukrajini. Toda prvi predsednik Slovenije, tudi zato, da bi prikril lastno in odgovornost celotnega zahoda za ta polom - znova zavaja.

»Tak spomenik bi svoje mesto upravičeno imel na osrednjem trgu našega glavnega mesta, na Trgu republike, na katerem so se odvijala mnoga osamosvojitvena dejanja. Tudi dvig zastave mlade slovenske države in njena oznanitev svetu. Na tem zgodovinsko simbolnem kraju zdaj stoji spomenik, posvečen nekemu drugemu pomembnemu času naše zgodovine, ki na žalost še zmeraj deli naš narod. Pripada naši preteklosti, je simbol hotenj tistega časa. Novi čas potrebuje svoj simbol. Spomenik slovenske osamosvojitve bi bil poklon našemu skupnemu dejanju, ki se ne bi mogel zgoditi kot dejanje enega dela Slovencev proti drugemu.

Muzej, kakršen koli že, ne more opravljati funkcije spomenika. Oddolžitev ródu, ki je zmogel veliko državotvorno dejanje, lahko opravi spomenik osamosvojitvi. Spomenik času, ko smo razumeli, da smo odvisni drug od drugega in zato drug drugemu tudi odgovorni. Nosil bi tudi pomembno izročilo prihajajočim rodovom, da nič v zgodovini naroda ni podarjeno, saj si je svobodo in dostojanstvo potrebno izboriti vsakokrat znova. Pa tudi, da sta v tem boju potrebna tako pogum kot razum.«

Gre za odstavek, v katerem se je Milan Kučan dejansko zavzel za odstranitev Spomenika revoluciji in postavitev novega spomenika osamosvojitvi.

Tako so te besede razumeli tudi poročevalci z dogodka. Mnogi komentatorji so nato pričeli trditi, da se Kučan dejansko ni zavzel za odstranitev starega spomenika.

Pri tem so opozorili na znano spretnost Kučana v dvoumnem izražanju.

Toda pri tem je potrebno vedeti, da 1) Kučan skoraj teden dni po svojem govoru še ni jasno zanikal, da je proti odstranitvi starega spomenika, oziroma je to storil šele 11.5.

2) Milan Kučan v svojem govoru govori o le enem »simbolnem kraju« na katerem stoji stari spomenik, postavitev novega na istem kraju pa seveda predpostavlja odstranitev drugega, ker dva objekta fizično ne moreta biti »na istem kraju«.

3) Kučan jasno pove, da ta spomenik »pripada naši preteklosti« zaradi česar »novi čas potrebuje nov spomenik« in ves čas govori o le enem spomeniku na enem kraju – kar implicitno potrjuje, da je dejansko menil, da je potrebno odstraniti stari spomenik zaradi novega.

4) Kučan bi zato, če je res menil, da potrebujemo na tem kraju še en spomenik, tako tudi izrazil in bi to tudi jasno povedal, ali pa bi se zgolj zavzel za postavitev novega spomenika in bi kraj postavitve prepustil stroki.

Ampak ne, Kučan je izrecno zahteval postavljanje spomenika na kraju, kjer so se izvajala t.i. osamosvojitvena dejanja, tudi dvig zastave mlade slovenske države in njena oznanitev svetu.

Se pravi - njegovo dejanje, njegov državotvorni obred.

Če se ne bi zavzemal za postavitev novega spomenika na mestu oziroma »kraju« starega se zato v svojem govoru verjetno ne bi ukvarjal s krajem postavitve, prav tako pa ne z verbalnimi napadi na stari spomenik.

In na zanikanje svojih izjav ne bi čakal skoraj teden dni (ko je lahko spremljal kritične odzive) pač pa bi svoj predlog pojasnil najpozneje naslednji dan.

Sklepje samo en: Kučan je res želel odstraniti spomenik, a si je nato zaradi kritik premislil.

Kučanovo metodo na zahodu imenujejo backpedaling: gre za povratno pedaliranje, ponovni premislek.

Za umik nazaj, bi lahko prevedli po domače.

"Kučan mi je sinoči po telefonu v smehu zatrdil, da ne bi niti v sanjah na kaj takega pomislil. ... Njegova stališča do odstranjevanja spomenikov so jasna."

https://t.co/qA0of90VLc

— (@Scanius) May 11, 2023

Milan Kučan pa seveda ni nekdo, ki bi imel težavo z dostopom do medijev.

Ker se je zavzemal za postavitev novega spomenika, v enem samem »kraju« in je ob tem kritiziral starega - je to močna presumpcija v korist ocene, da se je Kučan dejansko zavzel za odstranitev starega spomenika.

»Pogum in razum sta bila vodilo na poti, po kateri so 5. maja 1945 tu na Vrhniki po težkih bojih na Grčarevcu korakali borci enot narodno osvobodilne vojske. Pot jih je s Cankarjevega mesta vodila do Ljubljane, v čutenju številnih partizanov v letih bojev in odpovedovanj tako želenega in navdihujočega mesta. V središče slovenskega odpora! Z vrhniške vojašnice, s katero ste bili Vrhničani leta prijateljsko povezani, so se v noči po razglasitvi samostojnosti Slovenije tanki JLA podali na zlovešči pohod, s katerim so hoteli preprečiti slovensko osamosvojitev. Slovenci, enotni v podpori svoji milici in teritorialni obrambi, smo jim to preprečili.

Na Vrhniki je zopet vojašnica. Zdaj ima v njej dom slovenska vojska, tista, ki je nasledila teritorialno obrambo, preizkušeno v obrambi osamosvojitve. Vojska, ki ne bo nikoli dvignila orožja proti svojemu narodu.

Vsega tega se je vredno spomniti danes. S ponosom. S hvaležnostjo. In kot spodbudo, da zmoremo!«

Kučanov stavek, da na Vrhniki sedaj domuje »vojska, ki ne bo nikoli dvignila orožja proti svojemu narodu« je zavajajoč in hkrati zelo informativen.

Informativen zato, ker pomeni eksplicitno priznanje, da je bila t.i. vojna v Sloveniji leta 1991 res državljanska vojna, znotraj ene države, ne pa zunanja agresija. Tuji agresorji dvigujejo orožje zoper tuj narod, tisti ki ga dviguje zoper domačega pa vsekakor ni zunanji agresor.

V resnici pa seveda sploh ni bila vojna, pač pa je šlo za spopade med TO in milico na eni strani in zvezno vojsko in policijo na drugi strani.

razpadjugoslavije.jpg

Če je Kučan videl intervencijo JLA kot intervencijo zoper lasten narod in ne kot agresijo pa je s tem seveda tudi priznal, da Slovenija v tistem trenutku še ni bila država in da JLA ni bila tuja vojska, kot so ji tedaj očitali, pa je bila tudi vojska tega, slovenskega naroda – tudi naša vojska.

Le da se je zaradi političnih odločitev znašla v položaju, ki jo je pripeljal v spopade nizke intenzivnosti s slovenski obrambnimi silami.

In zato se »tanki JLA niso »podali na zlovešči pohod, s katerim so hoteli preprečiti slovensko osamosvojitev.«  

To sploh ni bila njihova naloga, ker če bi bila, bi morali najprej odstraniti politično vodstvo Slovenije, izvesti desante na Ljubljano, bombardirati poveljniška mesta itd.

Nič od tega se ni zgodilo.

JLA je proti prehodom poslala le 1990 vojakov, več jih zaradi določil KEVS-a niti ni smela.

In zato jim »Slovenci, enotni v podpori svoji milici in teritorialni obrambi« tega tudi nismo mogli preprečiti.

Da je samostojnost Slovenije postala mogoča, je bilo poleg priznanj države s strani sosed in Nemčije v največji meri odločilno to, da je SFRJ v nekaj mesecih zatem dobesedno razpadla v seriji vojn in podobnih odcepitev.

tankjla.jpeg

To je iz slovenskega primera mednarodnopravno sporne odcepitve naredilo mednarodnopravno nesporni razpad SFRJ in Sloveniji omogočilo samostojnost in priznanje drugih držav.

Seveda za ceno na tisoče pobitih in ranjenih, predvsem v drugih delih SFRJ, ki se jim slovenski politiki za to niso nikoli opravičili ali vsaj izrazili obžalovanje.

In teh žrtev morda sploh ne bi bilo, če bi se tudi slovenski politiki z južnimi brati pogovarjali nekoliko dalj časa.

In pobiti v vojnah na Hrvaškem, v BiH in na Kosovu ter v Srbiji, Črni gori in v Makedoniji so bili tudi potomci tistih, ki so nekoč pomagali osvobajati Slovenijo, ne samo do Vrhnike, pač pa vse do Trsta in severnih meja Slovenije.

Nekdanji predsednik republike Milan Kučan je s pobudo za razmislek, da na Trgu republike postavijo spomenik osamosvojitve, prepričal premierja Roberta Goloba.https://t.co/4yHs1ytoDc

— N1 Slovenija (@n1slovenija) May 9, 2023

Ampak tega Milan Kučan seveda ni mogel povedati na prav takšen način ob osvoboditvi Vrhnike.

To ni ravno primerna tema za slavnostne govore, čeprav je to res.

Zgodovinska resnica je pogosto pač zelo kruta, skoraj nikoli ni črno-bela in ni ravno dobra podlaga za slavnostne in lahkotne govorance, ki se jih radi lotevajo vsi politiki.

Milan Kučan pa med njimi ni prav nobena izjema.

Prav zato je govore, kot je Kučanov, nujno potrebno prebirati s kančkom rezerve, osvetljevanja zavajanj in retoričnih figur in preverjanja dejstev.

In prav to je bil namen tega zapisa.

Kučan je torej ponudil, da spomenik revolucije na Trgu republike nadomestimo s spomenikom osamosvojitvi Slovenije. Če bo pomladna opcija pametna, bo ponujeno zgrabila z obema rokama. Z vso potrebno previdnostjo seveda, o kateri pišemo v članku ... https://t.co/5qfYT6y1hx

— Rok Č. (@Rok_DS) May 7, 2023

Predvse pa ni res, da Kučana ob njegovemu govoru v Vrhniki 5. maja ne bi dobro razumeli.

Še enkrat: če bi bilo to res, bi se Kučan odzval že 6.5. ne pa, da je čakal na odzive mnogih, tudi ZZB-ja in zgodovinarja Boža Repeta in šele potem 11. maja sporočil, da smo ga vsi slabo razumeli.

Kje je njegov odziv za N1, z opozorilom, da so novinarji povsem napačno razumeli njegove besede? Kje so njegova pisma Delu in ostalim medijem, ki so poročali enako? Nikjer!

Marko Crnkovič je kljub temu prepričan, da Milan Kučan nikoli ni predlagal odstranitve Spomenika revoluciji. Zakaj? Ker mu je tako povedal sam Kučan, pet dni zatem, ko je svoj predlog podal. Sveta preproščina. Komentator, ki politiku verjame na besedo in ga je strah ob analizi izrečenega uporabiti lastno pamet...

Tako da ni nobenega razloga za kokodakanje o ikonoklazmu, se je Crnković neposredno odzval - na naš članek o Kučanovem neumnem predlogu.

In zgrešil.

Mi smo zadeli, kar dokazuje Kučanov molk in nato revizija izrečenega.

Že v svojem govoru na Vrhniki si je Kučan kot zvit politik seveda pustil odprto pot za takšno ravnanje.

A zelo dobro smo ga razumeli.Mi in ostali mediji.

Nas ima Crnkovič za norca? So vsi novinarji v Sloveniji bebci, ki ne zmorejo razumeti nekaj preprostih stavkov?

Za koga nas imajo Kučan in njegov trop zvestih pamfletistov?

Le posrečilo se mu ni, da bi s svojo, dejansko Peterletovo idejo prodrl, zaradi kritik, ki jih je bil upravičeno deležen (predvsem z naše strani) zaradi svoje zelo slabe domislice.

In prav mi smo, ob molku ostalih medijev, žal edini kritizirali Kučanovo idejo.

Spomenik pa seveda naj kar postavijo.

Le tistega, ki stoji sedaj, naj pustijo pri miru - zgolj obnovijo naj ga!

Če jih ni motil zadnjih nekaj deset let, naj jih ne moti niti v prihodnje!