E-oskrba kot odgovor na tiho krizo starajoče se družbe

Starajoča se družba je dejstvo, na katerega se Slovenija predolgo odziva počasi in razdrobljeno. Vedno več starejših živi samih, zdravstveni in socialni sistemi pa so obremenjeni predvsem takrat, ko je že prepozno – po padcu, po hospitalizaciji, ob nenadni izgubi samostojnosti.

Prav v tem prostoru med željo po neodvisnosti in realnimi tveganji postaja e-oskrba ena pomembnejših sistemskih rešitev. Ne kot nadomestek skrbi, temveč kot preventiva.

S 1. julijem 2025 je e-oskrba postala pravica iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.

To pomeni, da storitev ni več omejena na pilotne projekte ali samoplačniške uporabnike, temveč je vključena v javni sistem in za upravičence brezplačna. Namenjena je starejšim, invalidom in kroničnim bolnikom, ki živijo doma, a zaradi starosti ali zdravstvenega stanja potrebujejo dodatno varnost.

»E-oskrba v razvitih državah že dolgo velja za standard, ne za luksuz,« pojasnjuje Peter Pustatičnik, vodja projekta E-oskrba na daljavo in vodja eZdravja na Telekomu Slovenije.

e-oskrba2.jpg

»Gre za 24-urno povezavo z asistenčnim centrom, kjer uporabnik ni nikoli prepuščen samemu sebi. Z vključitvijo v sistem dolgotrajne oskrbe je Slovenija to pravico prvič jasno in trajno uredila.«

Tehnološko je e-oskrba zasnovana preprosto, saj je prilagojena uporabnikom, ki niso vešči digitalnih orodij.

Sistem vključuje varovalni telefon z velikim gumbom, zapestnico ali obesek z gumbom za pomoč ter detektor padca.

V primeru nenadne slabosti ali padca se vzpostavi neposredna glasovna povezava z asistenčnim centrom, kjer operaterji ocenijo situacijo in po potrebi aktivirajo pomoč. Ključno je, da detektor padca sproži alarm tudi samodejno, brez uporabnikovega odziva – kar je pri nezgodah pogosto odločilno.

Dostop do e-oskrbe je po novem urejen v okviru sistema dolgotrajne oskrbe.

Starejši od 80 let, ki živijo doma, lahko uveljavljajo pravico po poenostavljenem postopku z oddajo vloge na centru za socialno delo, brez dodatnega ocenjevanja potreb. Mlajši upravičenci se vključujejo na podlagi presoje zdravstvenega in funkcionalnega stanja.

Po prejemu odločbe se uporabnik poveže z izvajalcem, ki v kratkem času poskrbi za namestitev opreme in vključitev v 24-urni asistenčni sistem. Pomoč pri izpolnjevanju vlog nudijo tudi centri za socialno delo, prostovoljci in svetovalne točke, kar naj bi zmanjšalo administrativne ovire, ki so bile v preteklosti pogosto razlog za odlašanje.

Podatki iz dosedanjega izvajanja kažejo, da potrebe niso obrobne. V pilotnem projektu je več kot 5.200 uporabnikov v dveh letih sprožilo okoli 60.000 alarmov, kar je privedlo do več tisoč intervencij na domu in več kot 600 nujnih medicinskih posredovanj.

Večina uporabnikov poroča o bistveno večjem občutku varnosti, del pa jih priznava, da bi brez e-oskrbe morali prej v institucionalno varstvo.