O filmu »Glasba za vojaški udar«: Kako mediji kljub njihovim zločinom »likajo« javno podobo zahodnih zaveznikov

V okviru programa Letnega kina Minoriti so v Mariboru konec julija 2025 v sodelovanju s festivalom Dokudoc predvajali dokumentarni film z naslovom "Glasba za vojaški udar" (ang.-fr. "Soundtrack to a Coup d’Etat"). Režiral ga je Johan Grimonprez (Belgija, Nizozemska, Francija, 2024). Film v dveh urah in pol prikaže dogajanje v Kongu in v zvezi z njim ob koncu petdesetih let XX. stoletja (s poudarkom na letih 1959–61).

Takrat je je Kongo postajal neodvisna država, tj. podobno kot več drugih afriških držav si je prizadeval izviti se iz zahodnih kolonialnih klešč. Osrednja prikazana osebnost v filmu je Patrice Lumumba, mlad izobražen politik, ki je kot predsednik vlade stal na čelu prizadevanj in boja Kongovcev za neodvisnost in svobodo. 17. januarja 2026 je minilo 65 let od njegovega uboja.

Boj Kongovcev proti kolonialni nadoblasti elit Zahoda

Kaj se gledalcu filma najbolj vtisne v zavest in spomin? Predvsem vzvišenost prenekaterih Zahodnoevropejcev in njihovih rojakov, preseljenih v Severno Ameriko (kasneje ZDA), njihov rasizem, sebičnost, koristoljubnost, izkoriščevalskost, agresivnost, brezobzirnost, s čimer so se požvižgali na pravice in dobrobit afriških domačinov in ki so za dosego svojih ciljev izvajajo vse slabo, česar se lahko oblastno-hegemonistična človeška duša domisli. Kakor hitro se ljudje, ki so dolga desetletja podrejeni zahodni, v primeru Konga belgijski kolonialni sili, poskušajo izviti iz nehumanega, trdega klinča imperialistov-kolonialistov, sprožijo le-ti pogrom nad tistimi, ki si želijo svobode in samostojnosti.

V Afriki se je v tistih letih odvijal intenzivni proces osvobajanja in osamosvajanja izpod kolonialne nadoblasti elit Zahoda, proces, ki je zajemal Egipt, Sudan, Nigerijo, Alžirijo, Maroko ... in tudi Kongo.

Kongo je zelo velika država v osrednje-južnem delu Afrike, pravzaprav leži v njenem 'geografskemu srcu'. Ne le zaradi svoje pomembne afro-geostrateške lege temveč tudi in predvsem zaradi ogromnih naravnih bogastev, ki jih premore, je bil in še zmeraj je Kongo za ekonomsko in politično močne zahodne države zelo pomemben vir redkih in dragocenih mineralnih surovin.

Ti gospodarsko-politični interesi so osrednje, kar je bilo gonilo hotenja Zahoda po nadaljnjem ohranjanju nadoblasti nad Kongovci. Lumumba je s svojo ekipo predanih sodelavcev in sodelavk zelo jasno in dosledno izkazoval interes ter politično usmeritev k formiranju samostojnega in neodvisnega Konga, a kaj, ko bi to pomenilo končanje ali bistveno zmanjšanje ogromnih dobičkov in koristi, ki so jih od izkoriščanja naravnih in človeških bogastev Konga imele predvsem belgijske gospodarske družbe in neposredno tudi belgijska kraljeva družina.

rokekongo.jpg

Kar je potrebno poudariti, je to, da je imperialistični Zahod v celoti, tj. ne le Belgija, temveč tudi ZDA, Velika Britanija, Francija, Nemčija in še vplivni skandinavski politiki, kolektivno nastopil proti osamosvajanju in neodvisnosti Konga – seveda zaradi motiva po ohranjanju koristi, ki jih je od Konga in njegovih naravnih bogastev imel ter hotel obdržati.

Nemara posebej pomembna okoliščina je bila to, da so v rudnikih Konga kopali tudi uranovo rudo, pomembno za izdelavo atomske bombe, tudi tistih dveh, ki so ju ZDA ob koncu 2. svetovne vojne odvrgle na Hirošimo in Nagasaki, dodatno k temu pa to, da je v teh rudnikih po l. 1945 ostalo še 1500 ton izkopane uranove rude.

Zanje so se zlasti politiki v ZDA bali, da bi v primeru neodvisnosti Konga prešle v roke Sovjetske zveze, tj. osrednjega nasprotnika in sovražnika, za kakršnega je Zahod to državo, vodeno v imenu proletariata oz. delavstva, pojmoval.

Nekdanje in dandanašnje imperialistično-kolonialistične metode Zahoda

Glede kolonialno-plenilske povezanosti Zahoda je treba izpostaviti naslednja vidika (1, 2) njegovega kolektivnega nastopa. Najprej je to (1) dvolično, zahrbtno in koordinirano politično delovanje voditeljev, torej predsednikov in ministrov vlad, kralja Belgije in predsednika ZDA, pa tudi takratnega generalnega sekretarja OZN Daga Hammarskjölda. Vsi ti so z načrtno in organizirano pretkanostjo ter razdvajanjem Kongovcev dosegli nasilno zaustavitev procesa celovitega osamosvajanja Konga.

To so storili tako, da so se v Kongu povezali s (2) tamkajšnjo politično opozicijo predsedniku vlade Lumumbi, ki je bila za svoje parcialne, nedržavotvorne interese in koristi (dobrine, denar, delna oblast) pripravljena sodelovati z zahodnimi kolonialisti, tj. v osnovi še naprej priznavati njihovo nadoblast. Slednje je pomenilo, da so od njih prejemali politično podporo (doma v Kongu in na mednarodnem prizorišču), provizije (od sklenjenih gospodarskih poslov), podkupnine, vojaško opremo in pomoč v logistiki, osebju, svetovanju ....

Brez tuje pomoči bi opozicija težko ali sploh ne mogla vzdrževati svojega političnega in družbenega položaja v Kongu, njeni voditelji ne bi bili deležni raznovrstnih osebnih koristi, ki iz tuje podpore izhajajo,spričo česar so bili pripravljeni ne le politično premagati Lumumbo, temveč ga tudi 'nevtralizirati', tj. fizično onemogočiti in odstraniti. Posebej povedno je, da so osrednji zahodni politiki igrali dvojno igro: (a) navzven, pred mikrofoni in kamerami, so se s figo v žepu za domačo in mednarodno javnost v skladu s prevladujočim 'duhom časa' zavzemali za osamosvajanje in neodvisnost koloniziranih dežel in držav ali vsaj niso nasprotovali temu (pritisk velikega števila držav, zlasti Sovjetske zveze, je nedvoumno vodil v dekolonizacijo; tudi z vidika prevladujoče nove 'politične kulture' v mednarodni areni spričo poraza naci-fašizma v 2. svetovni vojni za kolonializem ni bilo več 'kredibilne' idejno-politične podlage); (b) v ozadju, za kulisami, javnosti skrito pa so zahodni politiki v Kongu pripravljali vojaški oz. državni udar proti Lumumbi.

Operativno so slednje izvedli tako, da so politični opoziciji v Kongu pomagali formirati umetno državico Katango v južnem delu ozemlja Konga.

Tu so vojaško oborožili enote opozicijskih Kongovcev in v zameno še naprej vodili svoje dobičkonosne kolonialne gospodarske posle (od katerih je imela 'provizijsko korist' tudi opozicijska vrhuška, tj. domače politično vodstvo Katange).

Sledili so vojaški napadi iz Katange na ostali del Konga, v katerih so zlasti v začetni fazi spopadov sodelovali najemniški vojaki iz Belgije in Nemčije, pri čemer so uporabljali tudi železnice in ceste, ki so bile tu predhodno zgrajene ob vodstvu in po načrtih Zahodnjakov.

Vojaštvo opozicije iz Katange je ob aktivni militaristični in politični podpori Zahoda postopoma osvajalo čedalje več ostalega kongovskega ozemlja in naposled izsledilo ter zaprlo Lumumbo in njegova najožja sodelavca.

Vplivno in zelo popularno tiskovno predstavnico Lumumbine vlade so prisilno ločili od njene družine, jo izgnali v tujino in ji odredili molk, če naj se njenemu možu in otrokoma v Kongu nič 'ne bi zgodilo'.

V tistem času je prišlo do tajne odločitve Dwighta D. Eisenhowerja, predsednika ZDA, da je treba Lumumbo likvidirati. Belgijske oblasti so s tem soglašale. Umazano delo, ki je Lumumbe in njegova tesna sodelavca stalo glave, so opravili kompradorski Kongovci sami.

Formiranje in krepitev domače opozicije (za Zahod neugodnim) osvoboditeljem in dekolonizatorjem 'tarčnih koloniziranih dežel', vzpodbujanje političnih, etničnih, religioznih in druge vrste konfliktov v teh deželah in odstranitev vodij osvoboditeljev z rokami taiste domače opozicije (Zahod si na tak način v očeh nepoučene in zavedene svetovne javnosti 'umije roke'), je vzorec, ki ga Zahod že dolgo in sistematično uporablja.

Če omenjeni vzorec ne deluje, zahodne države nastopijo ostreje, tj. z neposredno vojaško intervencijo, za katero svetovni javnosti ponudijo takšno ali drugačno skonstruirano 'utemeljitev' (npr. širjenje 'svobode in demokracije', odstranitev 'grožnje orožja množičnega uničevanja', boj proti 'avtokraciji in diktaturi' ipd.).

Nazadnje smo lahko ponovitev tovrstne 'vaje' spremljali v Siriji. Tu je v delu Sirije (Idlib kot 'sirska Katanga') Zahod več let 'negoval' politično opozicijo in vojaške nasprotnike predsednika Bašarja al Asadu. Po daljšem obdobju načrtnih zahodnih sankcij, tj. ekonomskega izčrpavanja in posledičnega nezadovoljstva sirskega prebivalstva je islamistična opozicija s svojimi vojaškimi enotami, oboroženimi z doniranim zahodnim orožjem, leta 2024 vdrla v preostali del Sirije in strmoglavila predsednika Asada.

Ugotovimo lahko, da je bil domala enak scenarij 'uspešno' preizkušen že pred 65 leti v Kongu. Po tovrstnem vzorcu zahodne države izvajajo bolj ali manj nasilne zamenjave vlad in 'spremembe režimov' v državah, v katerih imajo ekonomske in/ali geopolitične interese (Čile 1973, Libija 2011, Ukrajina 2014 ...).

lumumba_2.jpg

Posebej pomenljivo je, da je tudi OZN vključno z njenimi mirovnimi silami v Kongu odigrala svojo vlogo v službi zahodnih sil, zlasti zelo vplivnih ZDA. Slednje so preko javnosti prikritih oblik vplivanja (neformalni sestanki 'zarotniških' zahodnih politikov oz. držav, lobiranje, podkupovanje, grožnje neposlušnim, pritiski ...) dosegle, da je tudi generalni sekretar OZN, Šved Dag Hammarskjöld, pripomogel k izvedbi vojaškega udara in odstranitvi Lumumbe kot demokratično izvoljenega predsednika kongovske vlade. Kot že rečeno, je pri tovrstnih rabotah pomembno sodelovanje domače opozicije in njena podkupljivost, nenačelnost, osebna oz. skupinska koristoljubnost in voljna podrejenost elitam Zahoda.

V zvezi z dvoličnostjo zahodnih politikov v filmu bode v oči njihovo laganje, ko javno npr. trdijo, da se ne vmešavajo v politično dogajanje v drugih državah, dejansko in prikrito pa se, in to zelo grobo in po potrebi na krvav način. V filmu nekdanji uslužbenec CIA npr. pove, da je bil znesek podkupnine 'na glavo' poslanca v parlamentu DR Kongo 3000 dolarjev, da bi poslanec glasoval za odvzem mandata Lumumbi.

Film nazorno prikaže tudi, kako Zahodni politiki angažirajo vojaške plačance, ki jih rekrutirajo iz vrst lastnih državljanov. V Kongu so ti plačanci odigrali vlogo zlasti v začetnih fazah vzpodbujanja vojaških konfliktov med nasprotnimi političnimi in vojaškimi tabori. Pri tem tuji vojaški plačanci niso kazali nobenega usmiljenja do domačega prebivalstva, njihovih vasi, hiš, polj, živali ....

Število človeških žrtev je v pobijanju vsevprek kmalu po l. 1960 zraslo od začetnih nekaj sto in tisoč na nekaj stotisoč. Intervjuvani nemški plačanec v filmu odkrito izkaže svoje simpatije do nacizma in vzvišenost nad ničvrednimi 'črnuhi'. Zaradi obojega in spričo očitnega sadizma mu ni bil noben problem sodelovati pri množičnem pobijanju, požigih, posilstvih ....

Zahod torej na tujem terenu sebi v korist krvavo uporablja lastne izrojene družbene izmečke.

Kar v filmu pozornemu gledalcu dodatno pade v oči, so izrazi na licih Lumumbe, njegove tiskovne predstavnice in drugih iz njegovega kroga. Ti izrazi so povečini svetli, sončni, žareči, jasni. Izrazi na licih ljudi na nasprotni strani (belgijska kralj in premier, vodja CIA, nemški plačanec, vodja kongovske opozicije ...) so povečini drugačni: izražajo resnost, nezaupanje, prikrivanje, zahrbtnost, dvoumnost, temačnost. Njihova obrazna govorica priča o njihovih spornih namenih, o njihovi prevarantskosti, sebičnosti, nasilnosti .... in tudi o tem, da se vsega tega zavedajo, pa vendar vodijo načrtne aktivnosti za dosego koristi zase kljub nesreči preštevilnih ljudi-domačinov, ki jo bodo s svojim ravnanjem povzročili.

V takranem dogajanju v zvezi s Kongom so socialistične države (ZSSR, SFRJ, Kitajska, Kuba ...) aktivno podpirale osamosvajanje in prizadevanje za neodvisnost dotedanjih zahodnih kolonij v Afriki in drugje. Sovjetska zveza je predlagala deklaracijo o dekolonializaciji, ki jo je generalna skupščina OZN sprejela l. 1960, in sicer ob vzdržanim glasovih Kraljevine Belgije, ZDA in še nekaterih zahodnih držav.

Torej je bilo jasno, katere države oz. politične sile so bile za osvoboditev kolonialno podrejenih in katere ne.

Vloga kulture in jazza pri zahodnem osvajanju in podrejanju Afike

Film razen militantne plati zahodnega imperialistično-kolonialističnega intervencionizma prikaže tudi 'kulturno-umetniško dimenzijo' tega intervencionizma. Gre za 'mehčanje in prepariranje javnega mnenja' v tarčnih deželah, tj. za namensko vzpodbujanje simpatij do zahodnih držav in družb ob pomoči glasbe, v zadevnem primeru konkretno jazza.

Pred vojaškim udarom zoper Lumumbo so zahodne politične sile, zlasti oblasti v ZDA, načrtno angažirale jazz glasbenike, predvsem Louisa Armstronga (Satchmo) in Dizzyja Gillespieja, da sta širila pozitivno dojemanje glasbe iz ZDA in s tem vzbujala simpatije Kongovcev ter drugih Afričanov do ZDA nasploh. Pri tem je bila dobrodošla barva polti afroameriških jazz glasbenikov iz ZDA, ki je bila enaka barvi polti večine Afričanov.

To, da so bili na takratni turneji Satchma po Afriki v njegovo spremljevalno ekipo vključeni tudi trije agenti CIA, javnost seveda ni vedela.

A film ne prikazuje le sproščeno nasmejanega, dobrodušnega Satchmovega obraza ob petju in igranju vedrih, ljubezenskih, plesno-poskočnih in drugih 'nepolitičnih' skladb, s katerimi se lahko 'poistoveti vsakdo', temveč tudi težavno, atonalno, disharmonično glasbo Maxa Roacha in Johna Coltranea. Njuno muziciranje je posredno izražalo nasprotovanje ZDA-politiki in kritiko tamkajšnje družbe, ki je v tistih letih kratila državljanske pravice in človekove svoboščine tudi na 'domačem terenu', tj. v odnosu do 22 milijonov Afroameričanov v ZDA.

Poboji civilistov, ki so jih plačanci zahodnih elit v tistem času izvajali v Kongu, so bili le druga, bolj krvava plat te iste 'medalje'.

Satchmo je sicer po svoji takrani afriški turneji spoznal, da je igral po notah kolonialistične ZDA-politike, a je bilo to z vidika Konga in Lumumbe že prepozno. Odigral je svojo vlogo enako kot jo je odigral generalni sekretar OZN.

Epizoda "Satchmo v Afriki" ilustrira, da zahodne politične sile vplivajo na druge dežele in države po svetu na vrsto različnih načinov: politično, monetarno-bančno-kreditno, gospodarsko, vojaško, znanstveno, tehnično in tehnološko, infrastrukturno, izobraževalno, zdravstveno, farmacevtsko, prehransko, množično medijsko, kulturno, umetniško (glasba, film, slikarstvo, leposlovje, dramatika ... glasbena prireditev Evrovizija, filmske nagrade Oskar, Nobelove nagrade).

Svoj vpliv in interese širijo preko celotnega spektra svojih ne/represivnih ideoloških aparatov. Pri tem je zelo pomemben pozitiven sprejem 'blagodati' Zahoda v tarčnih deželah vsaj pri delu 'domorodnega prebivalstva'. Z neuklonljivim ali premalo uklonljivim delom prebivalstva pa Zahod zna opraviti.

V filmu nekdanja uslužbenka britanske tajne službe MI6 pove, da so analizirali politične skupine in njihove vodje (v Kongu in drugje) ter nato vzpodbujali konflikte med njimi, jih ščuvali drug proti drugemu – kar po njenih besedah sploh ni bilo težko, saj so bile te skupine že same po sebi medsebojno konkurenčne, nasprotne in sprte, obenem pa brez državotvorne tradicije. Seveda je pri tem MI6 (v sodelovanju s CIA in drugimi tajnimi službami na Zahodu) nudila podporo tistim političnim skupinam, ki so jim bili interesno dovolj blizu, njihove nasprotnike pa je ovirala in onemogočala.

Dvolično 'kesanje' Zahoda

Dokumentarni film o Kongu in jazzu je bil izdelan 63 let po krvavi odstranitvi Patricea Lumumbe in njegovih najožjih sodelavcev. Film so zrežirali na Zahodu, a seveda več desetletij prepozno.

Protagonistov, ki v njem nastopajo, ni več – so mrtvi, ubiti, preminuli. Pokojnih storilcev takratnih zločinov seveda ni več možno preganjati, roka pravice jih ni dosegla, za žrtve pa je prepozno in njihovi sorodniki ter somišljeniki ne bodo dobili zadoščenja.

To ni nič novega kakor ni novo tudi to, da s tovrstnimi filmi na Zahodu nove generacije tamkajšnjih osveščenih ljudi perejo umazano vest predhodnih zahodnih generacij. Kljub tej 'lepi' in etični filmsko-umetniški gesti pa je le-ta hočeš nočeš še en dokaz o dvoličnosti in hinavskosti Zahoda.

Njegove anglosaksonsko-germansko-romansko-judovske elite vodijo svojo politiko z osrednjim ciljem ohraniti svoj globalni politični, ekonomski in vojaški primat, javno govorjenje in kritiziranje tega početja pa dopustijo le pod pogojem, da do njega pride mnogo kasneje, ko ne more več biti pomembno oziroma vplivno, ko ne more več ogroziti doseženega stanja spričo izvršenih dejanj in ko odstranjeni ali ubiti uporniki proti zahodnim gospodarjem 'živijo' le še v spominu milijonov ljudi, v pesmih in skladbah, ki jih pesniki in glasbeniki posvečajo narodnim junakom, osvoboditeljem in revolucionarjem – tudi Patriceu Lumumbi, ki je končal razsekan in raztopljen v solni kislini, da od njegovega telesa razen zlatega zoba ni več nič ostalo, za kar so dosledno poskrbeli njegovi podkupljivi sodržavljani po naročilu in ob odločilni podpori zahodnih kolonialistov – tudi ob pozvanjanju Satchmove skladbe »What a wonderful world« (svn. Kako čudovit svet).

Opombe o predvajanju filma v Sloveniji in zavrnitvi pričujočega sestavka s strani osrednjih slovenskih tiskanih medijev

Dokumentarni film "Glasba za vojaški udar" so v Sloveniji premierno predvajali sredi leta 2024 v Ljutomeru v okviru 20. Grossmannovega festivala.

Film je na festivalu prejel nagrado "HRUPNI MAČEK za najboljši glasbeni dokumentarec". V letu 2025 so film prikazali še v nekaj drugih slovenskih mestih in krajih, a vselej zgolj po eno projekcijo, tj. izven rednega kinematografskega sporeda.

V marcu 2025 je bil v Ljubljani prikazan v Kinodvoru v okviru 27. Festivala dokumentarnega filma (organizator: Cankarjev dom), v Ljubljani spet konec junija v Cankarjevem domu v okviru 66. Jazz festivala, v Mariboru konec julija v okviru programa Letni kino Minoriti, v Mariboru spet septembra v Lutkovnem gledališču Maribor v okviru Mednarodnega festivala dokumentarnega filma Dokudoc, v septembru še v Kosovelovem domu Sežana (v sodelovanju s Kino Otok) in v novembru v Filmskem gledališču Idrija (v sodelovanju z Jazz Cerkno).

Širših opisov ali temeljitejših ocen film v tukajšnjih množičnih občilih ni bil deležen, z delno izjemo članka v Dnevniku (Tanja Lesničar – Pučko, "Državljanstvo in biki", 17. 3. 2025) in članka v Večeru (Matic Majcen, "Letni kino Minoriti: Politika v jazzovskih ritmih", 23. 7. 2025).

Glede na obravnavano tematiko in celovit, poglobljen, večplasten ter prepričljiv način njene predstavitve si film vsekakor zasluži temu ustrezno opisno predstavitev in pozornost najširše javnosti, ne le politično in/ali glasbeno zainteresirane.

Prav s tem namenom sem avtor tega sestavka v njem podal obširnejšo in podrobnejšo predstavitev vsebine filma in jo v obdobju avgust–november 2025 v objavo zaporedoma poslal štirim pomembnejšim tiskanim in spletnim množičnim občilom v Sloveniji: Večeru, Dnevniku, Delu in Mladini.

Ponujeno objavo so vsi štirje zavrnili, od tega dva brez pojasnila, dva pa sta se sklicevala na predolg pretečeni čas med mojim julijskim ogledom oz. predvajanjem filma in datumom moje ponudbe za objavo sestavka. Iz enega od navedenih medijev so mi ob tem še sporočili, da "ne objavljamo poljubnih refleksij že zdavnaj minulih dogodkov" ("zdavnaj" se je pri tem nanašal na 18 oz. 40 dni nazaj, film pa je bil po tem odgovoru medija po Sloveniji predvajan vsaj še trikrat).

Poleg tega mi ni bilo enostavno dobiti odzivov navedenih štirih medijev.

Pri Večeru sta bila potrebna dva moja e-dopisa in 24 dni za njihov odgovor o neobjavi, pri Dnevniku sta bila potrebna dva moja e-dopisa in 23 dni za njihov zavrnitveni odgovor, pri Delu trije e-dopisi in 37 dni za njihovo zavrnitev, pri Mladini pa spet trije e-dopisi in 44 dni za njihovo zavrnitev.

Ni kaj, ugotavljam, da se osrednji slovenski mediji trudijo ohranjati lepo javno podobo poglavitnih evro-atlantskih zaveznikov (kapitalistične) Republike Slovenije.

Zaveznikov s krvavimi kolonialno-imperialističnimi rokami.

Jože Kos Grabar

V Mariboru, 27. 7. 2025 – 10. 8. 2025, dopolnjeno 22. 12. 2025 in 18. 1. 2026

Viri in literatura

Fotografija aretiranega Patricea Lumumbe, dostopno dne 7. 8. 2025 na spletni strani https://photos.com/featured/troops-capturing-patrice-lumumba-bettmann.html?product=acrylic-print&srsltid=AfmBOoqfBi7vOA_GLJqISofmXuC9AIdQzXEauzH-RWrNzYZp-9bCbd8L

Fotografija Louisa Armstronga, dostopno dne 7. 8. 2025 na spletni strani

https://share.google/images/UwLFzpje8EYuoxFFp

Kratka predstavitev filma "Glasba za vojaški udar / Soundtrack to a Coup d’Etat", dostopno dne 7. 8. 2025 na spletni strani https://www.kinodvor.org/film/glasba-za-vojaski-udar/

OZN, "Declaration on the Granting of Independence to Colonial Countries and Peoples" (svn. Deklaracija o podelitvi neodvisnosti kolonialnim državam in ljudstvom), dostopno dne 7. 8. 2025 na spletni strani https://en.wikipedia.org/wiki/Declaration_on_the_Granting_of_Independence_to_Colonial_Countries_and_Peoples

Kadra iz video predstavitve filma z naslovom "Where Jazz & Espionage Collide | Soundtrack to a Coup D'Etat (Full Episode)" (svn. Kjer trčita jazz in vohunjenje | Glasba za vojaški udar (celotna epizoda)) in podnaslovom "Inside the Arthouse: Johan Grimonprez on Soundtrack to a Coup d’État – Jazz, Espionage & African Liberation" (svn. V umetniški hiši: Johan Grimonprez o Glasbi za vojaški udar – Jazz, vohunjenje in osvoboditev Afrike): 1. ang.-fr. naslov filma in režiser pred odrom, 2. Larry Devlin, pristojni šef CIA za DR Kongo v letih 1960–65, dostopno dne 7. 8. 2025 na spletni strani https://www.youtube.com/watch?v=CgJnNBnTMlE

66. Jazz festival Ljubljana, Glasba za vojaški udar (Soundtrack to a Coup d’Etat), dostopno dne 25. 12. 2025 na spletni strani https://ljubljanajazz.si/koncert/glasba-za-vojaski-udar-soundtrack-to-a-coup-detat/

GLASBA ZA VOJAŠKI UDAR (SOUNDTRACK TO A COUP D'ETAT), KINO OTOK V SEŽANI, dostopno dne 25. 12. 2025 na spletni strani https://kosovelovdom.si/dogodki/glasba-za-vojaski-udar/

PAGLEJ! Glasba za vojaški udar, dostopno dne 25. 12. 2025 na spletni strani https://www.visit-idrija.si/sl/dogodki-in-prireditve/2025111411322732/paglej-glasba-za-vojaski-udar

Patrice Lumumba, 62 let pozneje: Velik simbol boja ljudstev Afrike proti kolonializmu na spletni strani https://insajder.com/svet/patrice-lumumba-62-let-pozneje-velik-simbol-bo...