Kocka je padla: Svet pred novo točko brez vrnitve!

Odličen ameriški geopolitičen analitik William Schryver je napisal analizo z naslovom »Iacta alea est«.

Gre za eno od različic fraze alea iacta est, ki je eden bolj znanih latinskih izrekov, ki ga je izrekel Gaj Julij Cezar, ko je s svojo vojsko prečkal reko Rubikon.

Drugače kot latinski in slovenski prevod, pa grški izvirnik pomeni šele pripravljenost za tveganje.

Po domače povedano pa danes ta izraz pomeni le eno: gre za točko brez vrnitve.

S tem je Julij Cezar izrazil svojo odločitev za spopad, ki je odločil njegovo in usodo Rima. Prestopil je Rubikon.

In da se to ponovno dogaja, a z odločitvijo o napadu na Iran je prepričan tudi William Schryver.

Njegov zapis iz oktobra je pomemben, saj je iz perspektive več kot stotih dni zelo lepo razvidno, da se ni zmotil glede smeri razvoja svetovne geopolitike.

Poglejmo torej, kaj je napisal: »Kot sem se že dolgo bal, se zdi, da prevladuje vpliv kulta #EmpireAtAllCosts (Imperij za vsako ceno).

Oba imata roke na eni strani krmila.

Na drugi strani je ekipa za mirovno nagrado, ki se z eno roko treplja po hrbtu, z drugo pa je cheeseburger.

Ni pa v tem trenutku niti izbire glede vprašanja: vojna ali ne?

Ko si oslabljena nekdanja velesila, ki se nahaja na robu mednarodnega in domačega propada, vojna neizogibno postane edina fatamorgana, ki si jo lahko zamisliš v svoji prevzetnosti.

Tukaj je nekaj pomembnih premislekov:

Usoda globalnega dolarskega sistema in njegovih velikih stolpov namišljenih zavarovanj visi v ravnovesju. In ti stolpi ne bodo padli lepo v svoje lastne temelje.

Posredna škoda bo brez primere.

Kitajsko-ruska zveza »Dragonbear« (ZmajMedved) je utrdila temelje hitro nastajajoče večpolarne reorganizacije svetovne moči.

Medtem ko večni neodločni v Indiji in Turčiji (in drugih manj pomembnih azijskih silah) plešejo svoj tako dobro znani ples neodločnosti, so mogočne nastajajoče sile v Severni Koreji in Iranu položile svojo usodo tja, kamor morajo, da bi preživele.

To je torej vrstni red bitke. Edino vprašanje je KDO, KJE in KDAJ.

Mnogi v ameriški strukturi moči se strinjajo z Britanci in propadajočo prazno lupino zahodne Evrope: Rusi so sovražnik, ki ga je treba najprej uničiti, nato pa razsekati na koščke, da ga lahko »civilizirani svet« po svoje pokonzumira.

Drugi ostajajo prepričani, da so Kitajci daleč največja grožnja ameriški hegemoniji in »mednarodnemu redu, temelječemu na pravilih«. Sina delenda est!

Še drugi, med njimi zagovorniki »Velikega Izraela«, so odločeni, da bo Iran izbrana vojna, katere nagrada bi bil prevladujoči nadzor nad proizvodnjo in izvozom energije iz Perzijskega zaliva.

Slednja možnost ima hladno, trdo logiko, kajti če bi bilo mogoče nevtralizirati Iran kot tretjo nogo evrazijskega trgovinskega in valutnega bloka, bi bilo mogoče prekiniti dostop Kitajske do energije iz Perzijskega zaliva, skupaj z dostopom Rusije do Indijskega oceana prek mednarodnega severno-južnega prometnega koridorja.

Da, Trump govori ostro o odstavitvi Nicolása Madura in vzpostavitvi marionetne vlade v Venezueli, ki bo izpolnjevala zahteve Washingtona v zvezi z njihovimi ogromnimi neizkoriščenimi zalogami nafte. Ameriška mornarica je v regijo poslala skromno floto, sestavljeno iz amfibijske skupine in nekaj rušilcev, da bi Bolivarsko republiko prisilila v podreditev.

Toda čeprav je skoraj gotovo, da bo ameriško ministrstvo za vojno poskušalo izvesti nekakšen udar za dosego »odsekanja glave«, v obliki raket, ocenjujem, da ni nobene možnosti, da bi poskušali izkrcati nekaj brigad lahko oboroženih marincev, da bi napadli Caracas.

Večina ljudi se ne zaveda, da je Venezuela za 50 % večja od Ukrajine (ki je brez Rusije največja država v Evropi) in predstavlja izredno težke geografske in logistične izzive za invazijsko vojsko. To bi se spremenilo v tako neprehodno močvirje kot Vietnam.

Poleg tega invazija in osvojitev Venezuele ne bi prinesla ničesar resnično pomembnega za Združene države. Zagotovo ne bi prispevala k zaustavitvi hitrega upada ameriške globalne hegemonije.

In dejansko bi Evrazijo prepustila bloku Rusije, Kitajske in Irana.

Kar zadeva Rusijo in Kitajsko, je za Združene države Amerike čista norost, da bi se spustile v vojno z eno od njiju. Samo razmišljati o tem je smešno.

Ameriška vojska bi v le nekaj tednih doživela najbolj šokantno poraz v svoji zgodovini – kot sem o tem večkrat pisal v zadnjih nekaj letih.

Tako ostane Iran edini resno obravnavani cilj.

Brezupno s propagando zasvojena ameriška javnost in skoraj vsi njeni neumni politični voditelji verjamejo, da so domnevno mogočne ameriške/izraelske zračne sile ponižale Iran z neizprosnimi zračnimi napadi.

Verjamejo, da je Iran postal dejansko brez obrambe in da se niti Moskva, niti Peking, niti Pjongjang ne bi upali storiti ničesar, da bi pomagali Teheranu proti združenim silam ZDA in Izraela.

Prepričan sem, da se motijo, vendar nihče ne bo cenil obsega in globine prevare, dokler ne bo prepozno, da bi se vrnili.

Tako smo torej v prvem tednu oktobra 2025 na robu vojne, ki bo enkrat za vselej razkrila, kako popolnoma mitološka je ameriška vojaška prevlada.

Moč je lažna

Poletje je minilo

Žetev je končana

In kocke so padle.«

(Prvotno objavljeno 3. oktobra 2025)