Država modernega suženjstva

Delavci Luke Koper, ki v tem podjetju delajo preko posredniških podjetij (oziroma "gazd", kot jih sami imenujejo) so Informacijskemu pooblaščencu podali prijavo zaradi kršitev, ki trajajo že več kot deset let.

Luki Koper morajo namreč na njeno zahtevo in na njenih, posebnih obrazcih razkriti celo vrsto osebnih podatkov, nato pa nad le-temi izgubijo vsak nadzor. Podatke pa pridobijo pogodbena podjetja Luke Koper, ki si nato s pomočjo le-teh lahko izmenjujejo delavce. Podatke morajo delavci Luki Koper posredovati zaradi dela na območju Luke Koper, vendar z luko dejansko v delovnopravnem pogledu nimajo povsem nič, saj so pogodbeno vezani le na posredniško podjetje. Posredniki delavce plačujejo zelo slabo, včasih pa tudi preko noči propadajo in delavcem ostajajo dolžni izplačilo njihovih zasluženih plač. Vendar delavci ne ostanejo brez dela, saj se njihovi podatki brez njihove vednosti in brez njihovega soglasja - preselijo k drugemu "gazdi", in nato še naprej delajo, znova v Luki Koper.

"Delamo kakor da smo sužnji!"

Na prvi pogled bi lahko rekli, da bi delavci lahko bili celo srečni, ko Luka Koper tako hitro in vestno posreduje njihove osebne podatke drugim podjetjem, kjer se lahko znova prezaposlijo. Toda očitno je, da se izza takšnega kolobarjenja z delavno silo skriva sistem prevare, v katerem na koncu krajšo potegnejo prav - delavci. Oni namreč zaradi takšnega sistema dela ostajajo tudi brez zaslužkov, sankcije za "gazde", ki verižno zapirajo in znova odpirajo podjetja, ki izvajajo dela za Luko Koper dejansko ni, s tem pa kujejo dodatne dobičke tako posredniki, kot tudi sama Luka Koper, ki ji ni potrebno najemati dražjo in stalno zaposleno delovno silo.

Istočasno se Luka Koper s tem izogne drugi običajni posledici odpustitev - napornemu iskanju vedno novih pogodbenih delavcev -  saj lahko zaradi hitrega posredovanja podatkov novim "gazdam", tudi Luka računa na ponovno angažiranje in takojšnjo prisotnost na luški delovni proces prilagojene in že izurjene delovne sile. Istočasno lahko Luka Koper kot de facto lastnik pomembne zbirke podatkov o delavcih tudi kadarkoli prekine sodelovanje s posredniškimi podjetji, ker so le-ta na primer "predraga" ter preko novih podjetij hitro znova "prezaposli" delavce, ki so se znašli na trgu in ki morajo zato delati za zelo nizke mezde oziroma, kot so se izrazili delavci sami - "kot sužnji."

V prijavi zoper takso zavržno prakso so delavci na vprašanje, ali so delodajalca opozorili na kršitve zapisali: "Ne, ker nimamo pravice, da bi komunicirali z Luko. Lahko samo z gazdami, ki nam dajo odpoved, če kaj rečemo."

V nadaljevanju prijave so kršitve opisali tako: "Luka Koper ima ogromno bazo podatkov, ki so osebni podatki delavcev, ki delajo pri gazdah. To so firme, ki naj bi delale storitve v Luki, pa ni tako. Luka ima od vsakega od nas kopije dokumentov, kot so izpit, osebna izkaznica, zdravniško spričevalo in izpit iz varstva pri delu ter potrdilo o nekaznovanosti in še dosti tega. Od tujcev poberejo tudi delovna dovoljenja in druge dokumente. Luka ima naše naslove in kontakte in jih uporablja tudi v primeru, če kdo od gazd propade ali ga inšpekcija pregleda; potem da Luka naše telefone in podatke drugemu gazdi in tisti gazda nas potem 'vzame' delat. Ne verjamete? Kako bi nekdo, ki mu gazda propade, že čez dva dni lahko delal pri drugemu gazdi?!

Dostikrat naše dokumente, če še veljajo, (zdravniški pregled in varstvo pri delu) samo posreduje drugemu gazdi, da mu ni treba še enkrat pošiljati delavce da to opravijo, ker tako prišpara. Luka hoče o nas vedeti vse, kot da smo pri njej zaposleni delavci in celo kdaj  pridemo delat ali kdaj odidemo z dela. Samo če se komu kaj zgodi, se Luka dela, kot da nič ne ve o nas, da nas ne pozna. Ker nas gazde vabijo in si delavce podajajo med seboj, ko kdo (od gazd/posrednikov) propade ali mu Luka da odpoved je jasno, da prav Luka naše podatke daje okoli, čeprav gre za osebne podatke. Luka je v resnici glavni vodja taborišča nas delavcev, ki se ne moremo zaposliti v Luki, če nimamo kakšnega prijatelja v sindikatu in smo tako prisiljeni delat za pol manj denarja kot drugi Lukini delavci, kakor da smo sužnji."

"To je čisto suženjstvo, medtem pa se naši podatki valjajo povsod po Luki, na podlagi njih nas kličejo k delu naši šefi in včasih celo luški razporejevalci. Temu je treba narediti konec. Delavci ... nismo luški sužnji!", so zapisali delavci v svoji anonimni prijavi.

Zadevo smo preverili tudi pri informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik. Za TaTrenutek.si je v zvezi z omenjeno prijavo luških delavcev zoper Luko Koper odgovorila naslednje: "Potrjujemo, da je Informacijski pooblaščenec (IP) dne 15. 6. 2017 prejel prijavo zoper Luko Koper d.d. Dodeljena je bila v reševanje državnemu nadzorniku za varstvo osebnih podatkov, ki se bo po preučitvi odločil glede postopkov in ukrepov, ki jih bo izvedel. Ker IP presojo zakonitosti konkretne obdelave osebnih podatkov lahko opravlja le v okviru postopkov inšpekcijskega nadzora, vam konkretnejših odgovorov zaenkrat še ne moremo posredovati, lahko pa vam damo nekaj splošnih pojasnil glede zakonitosti obdelave osebnih podatkov delavcev..."

Po navedbah Informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik je obdelava osebnih podatkov delavcev dopustna in zakonita v primerih, ki jih določa zakon ter v primerih, ko je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, izjemoma pa tudi, če je to nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja in "ti interesi očitno prevladajo nad interesi posameznika." Tako je zbiranje osebnih podatkov zaposlenih pri pogodbenih podjetjih dopustno, če je to potrebno zaradi zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu ter za preverjanje delavčeve usposobljenosti in primernosti za opravljanje posameznih del.

Državni nadzornik bo sedaj ugotovil, ali je bilo izpolnjevanje vprašalnikov in dajanje osebnih podatkov s strani delavcev, ki so zaposleni v pogodbenih podjetjih, ki sodelujejo z Luko Koper d.d. na obrazcih Luke Koper - zakonito, kar pa je odvisno od tega, s kakšnimi nameni so se ti podatki zbirali. Informacijski pooblaščenec bo na koncu, kot nam je potrdila pooblaščenka Mojca Prelesnik, "zakonitost obdelave osebnih podatkov v Luki Koper d.d. preveril v okviru inšpekcijskega postopka in v primeru ugotovljenih nepravilnosti oz. nezakonitosti tudi odredil ukrepe iz 54. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov."

Usodo luških delavcev v Kopru bomo seveda spremljali še naprej. Zanimivo bo namreč videti, kako bo inšpekcijski nadzor opredelil "namen" zbiranja podatkov. Očitno je namreč, da se podatki "uradno" lahko zbirajo zaradi povsem legitimnih namenov (varnost v Luki Koper), toda če prihaja do stalnega "curljanja" teh podatkov od Luke k vedno novim podizvajalcem, bi to lahko bil dokaz, da je bil pravi namen takšnega zbiranja podatkov delavcev zmanjševanje delavskih pravic in plač na račun vse večjih ekstraprofitov monopolnega državnega podjetja.

Problem je pereč tudi zato, ker je že iz pregleda zakonodaje očitno, da zakon tega specifičnega primera - zbiranja osebnih podatkov pogodbenih delavcev iz posredniških podjetij (in ne v Luki zaposlenih delavcev) sploh ne pozna. Kar pomeni, da Luka Koper morda namerno izkorišča luknjičavo zakonodajo.

V primeru, ko gre za posredovanje baz podatkov zunanjim izvajalcem je slovenska zakonodaja sicer precej stroga. Tisti, ki potrebujejo takšne usluge se morajo, (kot piše tudi na spletni strani Informacijskega pooblaščenca) vprašati, "s kakšnimi nameni boste osebne podatke posredovali zunanjemu izvajalcu", ali bo "zunanji izvajalec opravljal naloge v zvezi z obdelavo osebnih podatkov samo v okviru vašega navodila ali pa bo podatke smel uporabljati tudi za svoje namene", saj gre v tem primeru "za prenos k drugemu upravljavcu in ne za pogodbeno obdelavo", v tem primeru pa mora pogodba o pogodbeni obdelavi vsebovati določila o primernem zavarovanju osebnih podatkov, informacijske opreme, zagotovila o izbrisu podatkov, sledljivosti, nadzoru in vrnitvi podatkov v primeru spora. Zakon o varovanju osebnih podatkov (ZVOP-1) na splošno ureja tudi rok hrambe osebnih podatkov delavcev, ki se "lahko shranjujejo le toliko časa, dokler je to potrebno za dosego namena, zaradi katerega so se zbirali ali nadalje obdelovali."

Po izpolnitvi namena obdelave "se osebni podatki zbrišejo, uničijo, blokirajo ali anonimizirajo, če niso na podlagi zakona, ki ureja arhivsko gradivo in arhive, opredeljeni kot arhivsko gradivo, oziroma če zakon za posamezne vrste osebnih podatkov ne določa drugače". Tudi 48. člen ZDR-1 določa, da se "morajo osebni podatki delavcev, za zbiranje katerih ne obstoji več zakonska podlaga, takoj zbrisati in prenehati uporabljati". ZEPDSV pa določa, "da se evidence, ki jih vodijo delodajalci, začnejo za posameznega delavca voditi z dnem, ko sklene pogodbo o zaposlitvi, prenehajo pa z dnem, ko mu pogodba o zaposlitvi preneha."

Podjetje lahko po prekinitvi zaposlitve kljub temu lahko obdrži nekatere podatke delavca kot "listine", ki so potrebne zaradi različnih evidenc ali pa postopkov na sodiščih, do trenutka zastaranj. Konkretno to pomeni, da delodajalec tudi po prenehanju delovnega razmerja "nujno razpolaga z določenimi zbirkami osebnih podatkov o bivših delavcih", vendar praviloma samo toliko časa, dokler stranki delovnega razmerja lahko uveljavljata svoje pravice. Ko so poravnane vse obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja, "je namen, zaradi katerega so se delavčevi osebni podatki zbirali, dosežen, zato mora delodajalec zbrisati in prenehati uporabljati vse delavčeve osebne podatke, razen tistih, za katere ZEPDSV ali drug zakon (če gre npr. za arhivsko gradivo) določa, da se hranijo trajno."

Prav zato Informacijski pooblaščenec priporoča, da delodajalec po prenehanju delavčevega delovnega razmerja pregleda personalno mapo delavca ter izloči dokumente, ki predstavljajo listine trajne vrednosti (npr. pogodbe o zaposlitvi, M-obrazci) in jih shrani v arhivski zbirki. Ostale dokumente, pomembne za pravde iz obligacijskega ali kaznovalnega prava ima lahko še pet let, "psihometrične teste, ki imajo glede na strokovno literaturo kratko dobo uporabnosti (približno 2 leti), pa lahko uniči takoj po prenehanju delovnega razmerja."

Le dolžnosti, nič pravic

Iz vsega navedenega pa ni mogoče razbrati, od kod bi Luka Koper lahko imela pravico, da zbira ne samo podatke svojih delavcev, pač pa tudi podatke delavcev "gazd" (iz podjetij, ki Luki priskrbijo oziroma "posredujejo" nujno potrebno delovno silo) in predvsem, kako lahko Luka Koper podatke delavcev daje naprej drugim podjetjem, ki prezaposlujejo delavce, saj bi po zakonu takšni podatki morali biti zbrisani "takoj". Še posebej pa zato, ker ti delavci dejansko sploh niso delavci Luke Koper. Njihovi podatki se očitno (zlo)rabijo brez kakršnihkoli pogodb o obdelavi, zbirajo pa jih pogodbena podjetja na obrazcih Luke Koper, v kateri delavci sploh niso zaposleni. Pravice gredo po navadi skupaj z dolžnostmi, v tem primeru pa kaže, da imajo delavci samo dolžnosti (do Luke Koper) in nič (socialnih in drugih) pravic. Da se je posredovanje informacij res dogajalo, pa kaže hitro prezaposlovanje delavcev, s katerimi prvi stopajo v stik, ne da bi jih delavci sploh poznali - novi posredniki.

Takšno ravnanje s temi delavci je pravzaprav zelo podobno izigravanju zakonodaje nekega drugega velikega in pomembnega "državnega" podjetja - javnega zavoda RTV Slovenija, ki je prav tako dolga leta uporabljal usluge "prekarnega dela" honorarnih sodelavcev, ki bi jim po zakonu moral ponuditi delo za poln delovni čas z vsemi pravicami in dolžnostmi.

Kot je ugotovila delovna inšpekcija je namreč RTV Slovenija kršila zakon o delovnih razmerjih (ZDR) s tem, ko je več honorarnim sodelavcem omogočala delo "na podlagi pogodbe civilnega prava, pri čemer pa so obstajali vsi elementi delovnega razmerja […], to je vključenost v organizirani delovni proces delodajalca, delo na sistemiziranih delovnih mestih, osebno in nepretrgano opravljanje dela po navodilih in nadzorom delodajalca, kar je v nasprotju z 2. odstavkom 13. člena ZDR." To opozorilo je s strani delovne inšpekcije dobil prejšnji direktor RTV Slovenija Marko Fili.

V bistvu je seveda šlo za nezakonito izkoriščanja cenejših honorarnih sodelavcev za opravljanje enakih delovnih obveznosti, kot jih imajo redno zaposleni. Ta paradržavni zavod jo je odnesel zelo ugodno - inšpektor bi RTV Sloveniji za vsakega takega honorarnega sodelavca lahko izrekel od 3.000 do 20.000 evrov kazni, vendar se je zadovoljil zgolj z - opozorilom. RTV Slovenija pa je na takšen način "zaposlovala" okoli 270 honorarnih sodelavcev. Vsi oni so imeli "dolžnosti redno zaposlenih delavcev brez ustreznih pravic, ki izhajajo iz rednega delovnega razmerja." Honorarni sodelavci so morali "tako kot redno zaposleni vsak dan hoditi v službo in delati po navodilih in pod nadzorom svojih nadrejenih, obenem pa niso imeli pravic do plačane bolniške odsotnosti, dopusta, malice in prevoza na delo."

Razlog za angažiranje "honorarcev" so bili nižji stroški. Po ugotovitvah sindikata novinarjev Slovenije stane RTV Slovenijo redno zaposleni delavec v povprečju 6.000 evrov na leto več kot honorarni sodelavec, isti honorarni sodelavci "pa imajo posledično tudi nižja neto izplačila od neto plač zaposlenih z enako izobrazbo in delovnimi nalogami." Kot kažejo podatki o posredovanju informacij o zaposlenih pogodbenim podjetjem Luke Koper, pa se tudi delavcem v Luki Koper že "najmanj 10 let" (in daleč od oči javnosti!) dogaja nekaj podobnega. Le da so pogosto zaradi sindikalne neorganiziranosti in odvisnosti delavcev od delovnih dovoljenj ter položaja tujcev številni "prekarni delavci" še v veliko slabšem položaju.

Takšno posredovanje osebnih podatkov delavcev in posledično "varčevanje" državne Luke Koper, za dobičke katere bomo z novo železniško progo morali krepko prispevati vsi prebivalci Slovenije, pa ni samo očitno nezakonito, pač pa je tudi kratkovidno. Država, ki tako "varčuje", se istočasno odreka višjim prispevkom (redno zaposlenih) delavcev v državno blagajno, hkrati pa z izkoriščanjem novodobnih "sužnjev" v Luki Koper, škodi tudi mednarodni podobi Slovenije, ki se svetu rada predstavlja kot moderna in napredna, ne pa kot "država modernega suženjstva."