Sirski koridor prekrižal ameriške načrte

Ameriška "samoobrambna" sestrelitev sirskega letala nad Sirijo je že privedla do spremembe načrtov zahodne koalicije, saj so se avstralska letala po najnovejših ruskih opozorilih umaknila iz operacij proti ISIS-u v Siriji.

Ameriško letalo F-18 je namreč v nedeljo sestrelilo sirsko letalo na območju zahodno od reke Evfrat. V Damasku in Moskvi trdijo, da je sirsko letalo napadalo položaje teroristov, v ameriški vojski pa so zatrdili, da je letalo napadlo sile njihove "koalicije", ter da je bila sestrelitev nujna zaradi "samoobrambe" držav, ki so intervenirale v Siriji. Skoraj takoj zatem pa se je Avstralija kot prva država že odločila, da v prihodnje ne bo tvegala srečanja svojih letal z ruskimi raketami in je zato, kot poroča Guardian, umaknila svoja letala iz operacij nad Sirijo. Avstralija je v operacijah nad Sirijo imela šest svojih letal, ki naj bi ustvarjala "varna območja."

Rusija je hkrati sporočila, da bo vsa letala ameriške koalicije, ki sodelujejo pri bombnih napadih na cilje v Siriji nad območjem pod nadzorom sirske vojske odslej obravnavala kot sovražna in kot "zračne tarče". To ne pomeni, da bo sestreljeno prav vsako "zahodno" letalo, razlika pa bo v tem, ker bodo ta letala sedaj spremljali z radarji, ki omogočajo vodenje protiletalskih raket, če bodo druga letala "predstavljala nevarnost za ruska letala."

V ozadju te sestrelitve pa se skriva še nekaj več - gre za odziv ZDA na hitre spremembe v Siriji, ki so v resnem nasprotju z ameriškimi načrti v regiji.    

Zahodna letala nad Sirijo odslej "zračne tarče"

Kar se tiče tujih letal nad Sirijo ruska napoved za vsako spremljano zahodno letalo vsekakor predstavlja novo nevarnost. V primeru spremljanja letal z radarji za vodenje raket se druga stran praviloma odzove s protiukrepi, poskusi motenja radarskih signalov in celo z napadi na sovražne radarje in podobno. Naslednji korak je namreč izstrelitev protiletalskih raket, ki letijo z večkratno nadzvočno hitrostjo in lahko letala zadenejo zelo hitro. Zato ta korak Rusije pomeni novo stopnico v povečanju napetosti v Siriji. Rusko obrambno ministrstvo je od Washingtona zahtevalo tudi poročilo o vzrokih za sestrelitev letala Su-22 in opozorilo, da kampanja ameriških zračnih sil v Siriji predstavlja vojaško agresijo. V ZDA so se odzvali bolj z umirjenimi toni. Ameriški general Joseph Dunford je zatrdil, da je "vroča linija" med ameriškim osrednjim poveljstvom za Bližnji vzhod (CENTCOM) in še zmeraj odprta ter da "deluje."

Težava ZDA in njihove koalicije je seveda v tem, da operacije v zračnem prostoru in na ozemlju Sirije izvajajo brez dovoljenja sirske vlade, za razliko od Rusije, ki to dovoljenje ima. Ker ameriške, ruske in sirske sile bolj ali manj skupaj nastopajo proti pripadnikom Islamske države, Sirija prisotnost tujih enot in letal, tudi ameriških, do določene mere tolerira, čeprav uradno vztraja pri svoji suverenosti. Težave, ki bi se lahko sprevrgle v resne konflikte pa nastopijo vedno tedaj, ko pride do spopadov med različnimi enotami, ki imajo različne "sponzorje" na terenu. V preteklosti je Sirija že sestrelila turško vojaško letalo, Turčija rusko, ZDA pa so izvedle več napadov na položaje sirske vojske.  Le Rusija, ki je v Siriji namestila zelo zmogljiv protiletalski sistem S-400, svojega orožja še ni uporabila proti ostalim "zaveznikom" v tej nenavadni koaliciji.  

V ozadju zračnih spopadov pa se dogaja nekaj drugega, veliko bolj resnega. Razlogi za zadnjo ameriško sestrelitev sirskega bombniškega lovca se namreč skrivajo v novih razmerjih sil, ki se vzpostavljajo v Siriji ob očitnem nazadovanju sil Islamske države. Strateški cilji ZDA v Siriji pravzaprav niso v boju proti terorizmu, pač pa v zagotavljanju oblasti nad z nafto bogatem delu sveta ter vzpostavljanju pogojev za pritisk na Iran, Rusijo in Kitajsko. Strateški cilj ZDA ostaja enak tistemu, ki je tudi privedel do vojne v Siriji - zagotoviti, da naftovodi in plinovodi iz naftnih nahajališč v kar največji meri tečejo v smeri ZDA in Evrope preko ozemlja zaveznic ter onemogočanje neodvisnih preskrbovalnih poti tekmecem, predvsem Kitajski. Pot do tega cilja pa seveda vodi preko slabitve Rusije in njenega zaveznika - Irana.

Vendar so se na tej točki zadeve v zadnjem času zelo spremenile. Desetega junija je sirska vojska s hitrim prodorom dosegla jugovzhodne meje svoje države in znova vzpostavila nadzor nad mejo z Irakom. To se je zgodilo prvič po treh letih. Ta prodor je očitno presenetil ameriške generale, hkrati pa je onemogočil "upornikom", ki jih podpirajo ZDA, da bi se severno od al Tanfa priključili boju proti ISIS-u v Raki in Deir Ezorju. Še večja težava je v tem, ker s takšnim nadzorom sirskega ozemlja, ki ga sedaj izvaja sirska vojska, ZDA ne morejo doseči svojega strateškega cilja in pod nadzorom "svojih upornikov" zaokrožiti velikega področja ozemlja ob reki Evfrat.

Washington namreč želi nadzorovati vsaj vzhod Sirije, tako da bi s tega področja s pomočjo lokalnih sil lahko po potrebi izvajal napade na osrednje oblasti v Damasku, hkrati pa bi na ta način obdržal nadzor nad plinovodom, ki bi iz Katarja preko dela Sirije, ki ne bi bil več pod nadzorom Damaska, lahko potekal vse do Turčije. Vse to pa je sedaj praktično nemogoče doseči prav zaradi nepričakovanega napredovanja sirske vojne. Napad na sirsko letalo je zato prvi odziv Washingtona zaradi nepričakovanega spreminjanja "razmer na terenu."

Odločilna bitka za jugovzhod Sirije

Še večja in morda največja nevarnost, kot jo vidijo v ZDA (in tudi v Savdski Arabiji) pa je dejstvo, da je sirska vojska uspela vzpostaviti cestni koridor od vzhoda države in meje z Irakom vse do sredozemske obale Sirije in Damaska. Na ta način so Damask, Teheran in Bagdad, v katerem oblast nadzoruje večinoma šiitska ter Iranu naklonjena vlada, znova povezani s cesto, ki omogoča enostavnejši in bolj poceni prevoz blaga, ljudi in seveda tudi orožja iz vzhoda oziroma Irana proti zahodu. Washington si je za preprečitev tega iransko-ruskega scenarija prizadeval na vso moč, vendar ni uspel. V ta namen je Washington pritisnil tudi na Kurde, ki so poskusili presekati koridor. Vendar je kmalu zatem Putinu uspel presenetljiv obrat v odnosih s Turčijo, ki je deloma spremenila svojo politiko,  z ruskim soglasjem intervenirala v Siriji ter izvršila pritisk na Kurde. In to kljub temu, da je Turčija dolga leta želela spodnesti Bašarja Asada. Prav zato pa ISIS deluje, kot opozarja Tyler Durden, prav na področjih, kjer so načrtovani plinovodi iz Katarja proti Evropi.

ZDA so sedaj v težkem položaju, kajti vsak poskus, da bi spremenili situacijo na terenu zahteva neposreden konflikt med ameriškimi silami in vojsko Sirije. To pa povečuje možnost konflikta z Rusijo, ki je osvobojena ozemlja Sirije že dala pod svoj raketni, protizračni "dežnik." Ob tem sirska vojska ob pomoči Rusije, Irana in borcev libanonskega Hezbolaha v zadnjem času tudi na drugih frontnih črtah napreduje počasi, toda zanesljivo in vztrajno. Vojne operacije v večjem obsegu bi se lahko končale že v nekaj mesecih. Vendar to ne pome, da bo s tem tudi konec vojne. Zelo verjetno je tudi, da se kurdske in turške sile ter s strani ZDA podprti "uporniki" ne bodo želeli umakniti z ozemelj, ki jih bodo zasedli.

Ob tem se sile ISIS-a umikajo proti jugovzhodu države. Tu in ne v Raki naj bi tudi naj bi prišlo do odločilne bitke, saj so v področju ob meji z Irakom in Jordanijo tudi največje zaloge sirske nafte. Kdorkoli že bo nadzoroval ta del države, bo imel odločilen vpliv tudi na odločanje o usodi Sirije. Prav zato so najhujši boji v Siriji šele pred nami in ne za nami. To pa na žalost povečuje tudi možnost, da se bodo sestrelitve letal in podobni incidenti spremenili v še kaj bolj nevarnega.